VSL Sodba VII Kp 5585/2015

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebni tožilec A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženo B. B. (iz razloga) po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je zasebni tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženke in potrebne izdatke ter nagrado njenega zagovornika.

2Zoper sodbo so se pritožili pooblaščenci zasebnega tožilca A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču so predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, „da obdolženki izreče ustrezno obsodilno sodbo, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka“.

3Na pritožbo pooblaščencev zasebnega tožilca je odgovorila obdolženka in smiselno predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ter proučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne in pravne zaključke ter obdolženki upravičeno izreklo oprostilno sodbo.

6Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo vsebino izpovedb zasebnega tožilca, C. C. in D. D. ter potrdila OKC ... o klicu zasebnega tožilca dne 18. 11. 2014 ob 18.39 (točka 5 sodbe) in ocenilo, da navedeni dokazi očitke zasebne tožbe potrjujejo, kar pa ne pomeni, da v dogodek, ki se očita obdolženki ni podvomilo. Pritožniki namreč prezrejo, da je sodišče prve stopnje presodilo, da preostali izvedeni dokazi in sicer izpovedbe prič D. D. (točka 7 sodbe), E. E. (točka 9 sodbe) in policista F. F. ter njegov uradni zaznamek (točka 10 sodbe), navsezadnje pa tudi zagovor obdolženke, da se dne 18. 11. 2014 z zasebnim tožilcem sploh nista srečala, ki jih je v obrazložitvi sodbe prepričljivo ocenilo, vnašajo tolikšen dvom v v zasebni tožbi zatrjevani potek dogajanja, da ne omogočajo gotovega zaključka o njeni utemeljenosti (točka 6 sodbe). Pritožbenega zatrjevanja, da sodišče prve stopnje naj ne bi dvomilo, da je obdolženka zasebnemu tožilcu izrekla inkriminirane besede, pa tudi ne potrjujejo v pritožbi izpostavljeni razlogi sodbe, da prvostopenjsko sodišče verjame zasebnemu tožilcu glede neprimernega vedenja in nastopa obdolženke ter da se je v njen konfliktni odnos prepričalo tudi samo na glavni obravnavi (točka 12 sodbe), saj v teh zaključkih obravnavani dogodek ni konkretno izpostavljen, temveč gre po presoji pritožbenega sodišča le za načelno oceno odnosa in obnašanja obdolženke do zasebnega tožilca.

7Pritožniki, ki sicer izrecno ne nasprotujejo ugotovitvi izpodbijane sodbe, da je obdolženka dne 18. 11. 2014 bila v savni in tam srečala D. D., ne morejo uspeti z dokazno povsem nepodprtimi pritožbenimi navedbami, da naj bi obdolženka odšla v savno kasneje, neposredno po tem, ko naj bi razžalila zasebnega tožilca. Priča D. D., ki jo je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo kot verodostojno, je prepričljivo pojasnila, da sta se z obdolženko v garderobi savne srečali okoli 17.00 ure, ostali tam tri do štiri ure in da jo je okoli 21.00 ure obdolženka peljala domov, opisala je tudi druge okoliščine srečanja (neurejenost obdolženke, tema njunega pogovora), obiska savne tistega dne pa se je spominjala prav zaradi smrti obdolženkine matere dan pred srečanjem (dne 17. 11. 2014), to dejstvo pa sta poleg obdolženke potrdila tudi zasebni tožilec in C. C.

8Pritožbene trditve, da se D. D. za šest let nazaj zagotovo ne more spomniti točne ure srečanja z obdolženko, zato obstaja dvom, da je v savno prišla okoli 17.00 ure, temveč sta se po oceni pritožnikov bolj verjetno srečali okoli 18.00 ali 19.00 ure, v kolikor pa njena izpovedba drži, pa je do spora med obdolženko in zasebnim tožilcem prišlo pred 17.00 uro, so brez podlage v izvedenem dokaznem postopku oziroma ne presegajo ravni golega ugibanja. Zasebni tožilec in priča C. C. se točne ure zatrjevanega dogodka sicer nista spominjala, vendar pa sta oba izpovedala, da je do njega prišlo zvečer; zasebni tožilec je omenjal čas med 20.00 in 20.30 uro, C. C. pa čas okoli 19.00 ure. Nadalje ni mogoče spregledati izpovedbe zasebnega tožilca, da je policijo poklical neposredno po dogodku in da podatki OKC ... potrjujejo čas klica ob 18.39 uri, te okoliščine pa povsem ovržejo trditev pritožbe, da naj bi do dogodka prišlo pred 17.00 uro. Glede na čas klica zasebnega tožilca na policijo pritožniki trdnosti alibija obdolženke ne morejo omajati s tudi sicer dokazno povsem nepodprto tezo, da naj bi se obdolženka in D. D. v savni srečali okoli 18.00 ure, upoštevaje izpovedbo D. D., da sta bili z obdolženko v savni okoli tri do štiri ure ter odšli ob 21.00 uri, pa ne vzdržijo niti pritožbene domneve, da naj bi se srečali šele okoli 19.00 ure.

9Pritožniki ne morejo uspeti s protispisnim zatrjevanjem, da naj bi se obdolženka po dogodku zatekla domov in vklopila glasbo, nato pa v času do prihoda policije, ki jo je glede na klic zasebnega tožilca lahko pričakovala, odšla v savno in se s tem izognila srečanju s policisti. Te pritožbene navedbe so namreč neskladne z izpovedbama zasebnega tožilca in C. C., da se je obdolženka po dogodku in ob obisku policije umaknila v svoje stanovanje, navila glasno glasbo in ni hotela odpreti vrat, ki pa sta se, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, izkazali za povsem neverodostojni. Policist F. F., ki je dne 18. 11. 2014 interveniral na kraju, je namreč izpovedal, da obdolženke takrat ni bilo doma, da bi se iz njenega stanovanja slišala glasna glasba se ni spominjal, ter zatrdil, da bi, če bi se mu zdelo, da je takrat v stanovanju nekdo, ki ne želi odpreti vrat, to v uradnem zaznamku zagotovo zapisal.

10Glede na z izpovedbo priče D. D. potrjen alibi obdolženke v času, ko naj bi prišlo do obravnavanega dogodka, sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih trditev, da izpovedi zasebnega tožilca in C. C. ter podatki OKC ... o klicu zasebnega tožilca dne 18. 11. 2014, z gotovostjo potrjujejo, da se je dogodek zgodil dne 18. 11. 2014, neprepričljiva pa je tudi ocena pritožnikov o verodostojnosti njunih izpovedb. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo neskladnosti v izpovedi zasebnega tožilca prav v zvezi z datumom dogodka (točka 11 sodbe), ki jih pritožba ne more ovreči s sklicevanjem na časovno oddaljenost dogajanja in posledično slabši spomin. Glede na alibi obdolženke je čas domnevne storitve kaznivega dejanja odločilno dejstvo, zato bi moral zasebni tožilec o časovnih okoliščinah obdolženki očitanega dogodka izpovedati natančno, predvsem pa prepričljivo. Pojasnjevanje pritožnikov, kako je časovno dinamiko konflikta z obdolženko zasebni tožilec opisal ob prvem obisku svojemu pooblaščencu, pa je irelevantno, saj so za presojo pomembna zgolj tista dejstva, ki so bila ugotovljena v dokaznem postopku na glavni obravnavi. Pri presoji verodostojnosti priče C. C. ni mogoče spregledati izpovedbe policista F. F., da je C. C. le tiho sedel in pritrjeval zasebnemu tožilcu, na vprašanja odgovarjal hladno oziroma je bilo potrebno iz njega vleči besede, kot tudi vsebino policistovega uradnega zaznamka, da se podrobnosti dogodka ni spominjal. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključki izpodbijane sodbe, da je glede na zatrjevano prisotnost C. C. pri obravnavanem dogodku in dejstvo, da je policijska patrulja prišla na kraj le uro in pol po klicu zasebnega tožilca, takšno njegovo obnašanje (najmanj) nenavadno, česar pritožba niti ne izpodbija. Pravilna pa je tudi ocena prvostopenjskega sodišča, da klic zasebnega tožilca na OKC ... dne 18. 11. 2014 sam po sebi še ne potrjuje, da se je obravnavani dogodek tega dne res zgodil, temveč je potrjeno le, da je zasebni tožilec tistega dne ob 18.39 uri poklical policijo in navedel, da ga je obdolženka razžalila z inkriminiranimi besedami.

11Sodišče prve stopnje je kot dodatno okoliščino, ki potrjuje dvom v očitke zasebne tožbe obdolženki, utemeljeno upoštevalo izpovedbo priče E. E., da dne 18. 11. 2014, ko je bila ves čas doma, na stopnišču stanovanjske hiše ni slišala „ničesar pretresljivega“, dokazni zaključek, da bi jo kričanje obdolženke gotovo „doseglo“, pa je upoštevaje izpovedbo priče D. D., da je slišala tako močno kričanje, da je bilo še njej neprijetno, logičen. Po navedenem je tudi po oceni pritožbenega sodišča bolj verjetno, da bi E. E. vpitje obdolženke slišala, kot ne, ter je pritožbeno zatrjevanje, da se v vseh sobah njenega stanovanja vpitje na stopnišču očitno ne sliši, neprepričljivo.

12Pritožbene navedbe, da ni razloga, da bi zasebni tožilec klical na policijo dne 18. 11. 2014 in trdil, da je tega dne prišlo do razžalitve, če bi se dogodek zgodil dne 17. 11. 2014, ko sta se z C. C. (ker jima obdolženka ni hotela vrniti varščine) že zglasila na Policijski postaji ..., da zasebni tožilec ni uveljavljal premoženjskopravnega zahtevka, torej ni zasledoval finančnih interesov, ter da v kolikor se dogodek ne bi zgodil in se ne bi počutil osebno prizadetega, ne bi imel nobenih življenjskih in logičnih motivov, da bi vlagal zasebno tožbo z neresnično vsebino in z neresničnim datumom, pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji utemeljenosti očitkov v zasebni tožbi pravilno upoštevalo iz domneve nedolžnosti izhajajoče pravilo po katerem ne samo, da morajo biti dejstva v škodo obdolženca dokazana zunaj razumnega dvoma, torej z gotovostjo, temveč še več, za dejstva, ki gredo v prid obdolženca velja, da so resnična že tedaj, če obstoji samo verjetnost, ne glede na to, če za dejstva, ki gredo v njegovo škodo, obstoji celo večja verjetnost¹. Upoštevaje z izpovedbo priče D. D. potrjen alibi obdolženke, nedoslednosti v izpovedbi zasebnega tožilca o časovnih okoliščinah zatrjevanega dogodka ter izpovedbo policista F. F. in njegov uradni zaznamek o obnašanju C. C., je utemeljeno zaključilo, da izvedeni dokazni postopek ni brez dvoma potrdil, da je obdolženka oškodovancu izrekla inkriminirane besede dne 18. 11. 2014, temveč obstoji verjetnost, da je zagovor obdolženke, da dne 18. 11. 2014 ni imela stika z oškodovancem, resničen (točka 12 sodbe) ter obdolženki iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP upravičeno izreklo oprostilno sodbo.

13Pritožbeno stališče, da bi lahko sodišče prve stopnje samo poseglo v opis dejanja v zasebni tožbi in na podlagi izvedenega dokaznega postopka spremenilo datum 18. 11. 2014 v „17. 11. 2014“ oziroma v „točno neugotovljenega dne v sredini meseca novembra 2014“, je pravno zmotno. Pritožniki sicer pravilno povzemajo ustaljena stališča sodne prakse, da je odgovornost za spremembo opisa kaznivega dejanja prvenstveno na upravičenem tožilcu, vendar pa sme glede na rezultate dokaznega postopka v opis kaznivega dejanja poseči tudi sodišče, pri čemer so s strani sodišča dopustne predvsem spremembe obtožbe, ki za kaznivo dejanje in za kazensko odgovornost storilca niso pravno relevantne, torej spremembe, ki so redakcijske, stilistične ali jezikovne narave, oziroma spremembe, ki naredijo opis dejanja natančnejši in jasnejši; sodišče pa sme spremeniti opis kaznivega dejanja iz obtožbe tudi v bistvenih delih, vendar le, če sprememba ne pomeni obsodbe za drugo dejanje oziroma drug historični dogodek, kot je opisan v obtožbi, ter če je spremenjeni opis v obtoženčevo korist.² Sodišče druge stopnje se nadalje strinja s pritožbenimi navedbami, da so v sodni praksi številni primeri, ko je sodišče spremenilo v opisu dejanja v obtožbi navedeni čas storitve kaznivega dejanja, vendar pa v konkretni zadevi takšen poseg ni mogoč. Pomik datuma oziroma časovnega obdobja sicer sam po sebi ne pomeni prekoračitve obtožbe, razen, če bi čas storitve predstavljal zakonski znak kaznivega dejanja ali pa njegovo kvalificirano obliko, če bi imela sprememba datuma vpliv na težo dejanja ali kazensko odgovornost storilca, ali pa bi bil datum pomemben zaradi ugotavljanja zastaranja, uveljavljanega alibija itd.³ Kot je bilo že večkrat pojasnjeno, se je z izpovedbo priče D. D. prepričljivo potrdil alibi obdolženke, da je bila v času, ko naj bi glede na izvedeni dokazni postopek zasebnemu tožilcu izrekla inkriminirane besede, v savni, posledično pa bi tako sodišče prve stopnje, kot tudi sodišče druge stopnje z v pritožbi predlagano spremembo opisa dejanja v izpodbijani sodbi v „17. 11. 2014“ ali v „točno neugotovljenega dne v sredini meseca novembra 2014“, obtožbo prekoračili.

14Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni našlo kršitev zakona na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

15Ker pooblaščenci s pritožbo niso uspeli, je zasebni tožilec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR, ki jo je sodišče druge stopnje odmerilo na podlagi tar. št. 7222 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

¹ Sodba VSRS I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018
² Sodba Vrhovnega sodišča RS Ips 69454/2010-112 z dne 16. 10. 2014
³ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 366/2002 z dne 10. 2. 2005