VSL Sodba I Cp 1207/2021

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka). Zoper toženca A. A. je postopek ustavilo (II. točka izreka). Postopek, ki se nanaša na tožbo z zahtevkom, da je prva toženka dolžna plačati tožniku 1.890 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega zneska 45 EUR od prvega v mesecu za tekoči mesec do plačila, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 1. 8. 2010, zadnji pa 1. 2. 2014, je ustavilo (III. točka izreka). V celoti je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek: - na ugotovitev, da je tožnik solastnik nepremičnine ID znak 000 2497/59 (katastrska občina 000, parcela 2497/59, ID ...)¹ do 1/12, saj predstavlja 1/6 sporne nepremičnine skupno premoženje tožnika in prve toženke, pridobljeno z delom in sredstvi v času zakonske zveze, na katerem delež tožnika znaša 1/2, oziroma alternativno na ugotovitev, da je tožnik solastnik stanovanja po podatkih GURS-a, označenega kot katastrska občina 000, št. stavbe 0000, št. dela stavbe 1, ki se nahaja v kletni etaži na naslovu ..., na parc. št. 2497/59, k. o. 000 do 1/2, saj to stanovanje v celoti predstavlja skupno premoženje tožnika in prve toženke, pridobljeno z delom in sredstvi v času zakonske zveze, na katerem delež tožnika znaša 1/2 (IV/1. točka izreka); - da je prva toženka namesto vozila Peugeot 407, reg. št. ..., ki predstavlja skupno premoženje zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev, ustvarjeno z delom in sredstvi v času zakona oziroma zunajzakonske skupnosti, na katerem je delež tožnika 1/2, dolžna plačati tožniku 2.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2016 dalje do plačila (IV/2. točka izreka); - da je prva toženka dolžna plačati tožniku 15.900 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega zneska 150 EUR do vsakega prvega v mesecu za tekoči mesec do plačila, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 1. 8. 2020, zadnji pa 1. 5. 2019 (IV/4. točka izreka); - da je prva toženka dolžna plačati tožniku 72.900 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega zneska 1.350 EUR od vsakega prvega v mesecu za tekoči mesec do plačila, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 1. 8. 2010, zadnji pa 17. 5. 2016 (IV/5. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tudi podredni zahtevek, da je prva toženka namesto spornega vozila, ki predstavlja skupno premoženje zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev, ustvarjeno z delom in sredstvi v času zakona oziroma zunajzakonske skupnosti, na katerem je delež tožnika 1/2, dolžna plačati tožniku 2.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2016 do plačila (V/2. točka izreka) ter da je prva toženka dolžna plačati tožniku 72.900 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega zneska 1.350 EUR do vsakega prvega v mesecu za tekoči mesec do plačila, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 1. 8. 2010, zadnji pa 17. 5. 2016 (V/4. točka izreka). Po podlagi je zoper drugega toženca ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, da je dolžan plačati tožniku 50.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2004 dalje do plačila, glede na to, da sta tožnik in prva toženka v času zakona oziroma zunajzakonske skupnosti vlagala v sporno nepremičnino, last drugega toženca do 1/2, pri čemer povečana vrednost sporne nepremičnine pri delu drugega toženca oziroma v njegovi lasti do 1/2 zaradi njunih vlaganj predstavlja skupno premoženje tožnika in prve toženke, ustvarjeno z delom in sredstvi v času zakona oziroma zunajzakonske skupnosti, na katerem je delež tožnika 1/2, skupna vrednost vlaganj in dosežene koristi - povečana vrednost navedene nepremičnine pri deležu ter v lasti drugega toženca do 1/2 pa znaša 100.000 EUR (VI/1. točka izreka). Zoper prvo in peto (sedaj četrto) je zgoraj opisani tožbeni zahtevek zavrnilo (VI. točka izreka). Odločitev o višini zahtevka v 1. točki podrednega tožbenega zahtevka zoper drugega toženca in v 3. točki glavnega ter 3. točki podrednega tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko in o pravdnih stroških je pridržalo za končno sodbo.

2Zoper IV., V. in VI. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku² pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno podrednemu zahtevku, v obeh primerih pa naj tožencem naloži, da tožniku povrnejo stroške postopka, oziroma naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Meni, da je odločitev prvostopenjskega sodišča nepravilna in nepravična. Po mnenju sodišča med pravdnimi strankami ni obstajal dogovor, da naj bi tožnik in prva toženka postala lastnika dela nepremičnine. Zakaj sodišče enostavno verjame le prvi toženki in drugemu tožencu, tožniku ni razumljivo in je nepravično. Sploh glede na to, da je tožnik dokazal vrsto neresnic, ki so jih tožene stranke navajale v postopku, pa tudi njihove krive izpovedbe. Tožene stranke so sprva trdile, da je bil tožnik kreditno nesposoben, da ni ničesar vlagal v gradnjo, da je vzel kredit za gradnjo le drugi toženec ter da k plačilu tega kredita tožnik v ničemer ni prispeval, čeprav je tožnik tekom dokaznega postopka dokazal, da je bil kreditno sposoben, da je kredit odplačeval ter da je z delom v nepremičnino obsežno vlagal. Prvostopenjsko sodišče protispisno zaključuje, da naj nobena izmed zaslišanih prič ne bi potrdila, da je obstajal dogovor, da bosta tožnik in prva toženka postala lastnika spornega dela nepremičnine. Priča B. B. je izpovedala, da ji je tožnik povedal, da sta skupaj s prvo toženko vlagala v stanovanje, ker naj bi bilo njuno. Priča C. C. je izpovedal, da se je stanovanje delalo za tožnika, prav tako tudi priča D. D., ki je potrdil, da se je stanovanje delalo za prvo toženko, kjer naj bi živela s svojo družino. Povedal je, da je drugi toženec rekel, da je sporni del nepremičnine od prve toženke, drugi toženec bi obdržal prvo nadstropje, zgoraj pa je od ženine prve hčere. Nadalje je priča A. A. pojasnil, da je tožnik delal zase in ne za drugega toženca. Tudi priča E. E. je potrdil, da naj bi se stanovanje delalo za zeta in hčer, ki naj bi v tem stanovanju živela. Ugotovitev sodišča, da ni bilo ustnega dogovora o prenosu lastninske pravice, temveč naj bi tožnik in prva toženka stanovanje dobila le v brezplačno uporabo, je zmotna. Pa tudi če bi bila zaradi vlaganj tožnika in prve toženke dogovorjena brezplačna uporaba stanovanja, je tožnik, čeprav ne bi bil solastnik, v tem primeru za uporabo stanovanja prikrajšan, prva tožnica oziroma drugi toženec pa obogatena. Prvostopenjsko sodišče je nepravilno zavrnilo zahtevek tožnika, da je sporni avtomobil skupno premoženje pravdnih strank in da je prva toženka dolžna tožniku povrniti polovico vrednosti avtomobila, ki ga je prodala za 5.000 EUR, ter zahtevek iz naslova povrnitve uporabnine za avtomobil. Sodišče prve stopnje nepravilno ocenjuje, da je avto posebno premoženje prve toženke, ker naj bi bil kupljen iz odškodnine, ki sta jo tožnik in prva toženka prejela iz naslova odškodnine zaradi povzročitve nepremoženjske škode ob izgubi otroka. Sodišče prve stopnje je na osnovi izpovedbe prve toženke zaključilo, da je bilo že ob nakupu določeno, da naj bi bilo sporno vozilo njeno, drugo vozilo Peugeot 206 pa naj bi bilo last tožnika, čeprav navedeno ne izhaja iz trditvene podlage toženih strank. Ker je v zvezi s tem prvostopno sodišče odločilo mimo trditvene podlage, je tožniku odvzelo možnost obravnavanja tožbenega zahtevka in je s tem kršilo njegovo pravico do izjave. Če je sodišče menilo, da avtomobil predstavlja posebno premoženje, bi glede na trditveno podlago toženih strank moralo kvečjemu zaključiti, da sta oba avtomobila last tožnika oziroma njegovo posebno premoženje, zaradi česar bi iz tega razloga moralo tožniku prisoditi uporabnino. Edino, kar je prva toženka v zvezi s spornim avtomobilom tekom postopka zatrjevala je bilo, da sta si ob razvezi vozili razdelila, kar pa je bilo v postopku dokazano, da ne drži in da takšnega dogovora nikoli ni bilo. Česa takega pa tudi ne ugotavlja prvostopno sodišče.

3Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik sodišču prve stopnje smiselno očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče v nasprotju z izpovedbo priče B. B., ki je izpovedala, da ji je tožnik povedal, da sta s prvo toženko vlagala v stanovanje, zaključilo, da nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila, da bi obstajal dogovor, da bosta tožnik in prva toženka postala lastnika spornega dela nepremičnine. Navedene kršitve ni mogoče utemeljevati z očitki, ki kažejo na nestrinjanje z dokazno oceno. Gre za kršitev, ki je tehnične narave in jo sodišče v obrazložitvi sodbe naredi z napačnim prenosom iz listine ali iz zapisnika o izvedbi dokazov. V obravnavanem primeru do česar takega ni prišlo. Drži, da je priča B. B. izpovedala, da ji je tožnik povedal, da sta s prvo toženko vlagala v stanovanje, ker naj bi bilo njuno, vendar pa je navedena priča posredna priča, ki je izpovedala le tisto, kar ji je povedal tožnik, saj ob sklepanju ustnega dogovora o prenosu lastninske pravice ni bila prisotna, kar je tožniku v obrazložitvi odločbe pojasnilo tudi sodišče prve stopnje.

6Sodišče prve stopnje je v zadostni meri ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter dokazno oceno prepričljivo obrazložilo. Iz obrazložitve jasno izhaja, zakaj sodišče izpovedbam posameznih prič ni poklonilo vere in zakaj je izpovedbe drugih štelo za resnične. V pravilnost ocene izvedenih dokazov pritožbeno sodišče ne dvomi.

7Tožnik je s primarno postavljenim tožbenim zahtevkom zahteval ugotovitev solastninske pravice na sporni nepremičnini. Zatrjeval je, da je med njim, prvo toženko in njenim očetom obstajal dogovor, da bosta tožnik in prva toženka garažo in del kleti, ki je v naravi pripadala drugemu tožencu, spremenila v stanovanje, s čimer so se strinjali tudi J. J. kot solastnica sporne nepremičnine do 1/2, četrti (sedaj tretji) toženec (mož J. J.) ter peta (sedaj četrta) toženka (mati prve toženke, v korist katere je na sporni nepremičnini vknjižena prepoved odtujitve na solastninskem deležu 1/2 polovice, ki sicer odpade na J. J.), kar med pravdnimi strankami ni bilo sporno. Sporno pa je, ali je bil ob tem sklenjen tudi dogovor, da bodo imela vlaganja v nepremičnino stvarnopravne učinke³. Dogovor o prenosu lastništva mora biti jasen in konkreten.

8Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da takšnega dogovora ni bilo, je korektna in sprejemljiva ter je pritožbeni izseki izpovedi posameznih prič v ničemer ne omajajo. V pritožbi izpostavljene prič niso potrdile, da je bil sklenjen dogovor, da bodo imela vlaganja v sporno nepremičnino tudi stvarnopravne učinke, temveč le, da se je stanovanje delalo za prvo toženko in tožnika z namenom, da v njem živita. Zgolj strinjanje solastnikov sporne nepremičnine s posegi in vlaganji v njihovo nepremičnino ter dopustitev bivanja družine v novo zgrajenem stanovanju pa še ni dokaz sklenitve dogovora o pridobitvi solastnine. Ni sporno, da je tožnik vlagal delo in sredstva v sporno nepremičnino, vendar to, kot je bilo že navedeno, za prenos lastništva ne zadostuje. Tožnik bi moral izkazati izrecen dogovor s solastniki nepremičnine oziroma z lastnikom posameznega dela nepremičnine, da bo na njej zaradi vlaganj pridobil lastništvo oziroma solastništvo.

9Poleg navedenega je zatrjevani dogovor o skupni gradnji temelj za pravno poslovni prenos lastninske pravice, in ne za njeno izvirno pridobitev. Ker tožnik obligacijskega zahtevka na izstavitev listine, ki je podlaga za zemljiškoknjižno realizacijo pravno poslovno dogovorjene pridobitve lastninske pravice, ni postavil, je tudi iz tega razloga utemeljena zavrnitev primarno postavljenega tožbenega zahtevka.

10Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je tožnik solastnik sporne nepremičnine, je bil posledično pravilno zavrnjen tudi zahtevek na plačilo uporabnine. S pritožbeno navedbo, da naj bi bil tožnik zaradi ugotovljenega dogovora, da naj bi tožnik in prva toženka dobile stanovanje le v brezplačno uporabo, prikrajšan, saj stanovanja ne uporablja, ni čisto jasno, kam tožnik meri. V konkretnem primeru gre za prekaristično razmerje, ki ga lastnik stanovanja lahko kadarkoli odpove. Sicer pa tožnik iz naslova vlaganj v sporno nepremičnino od drugega toženca uveljavlja plačilo zaradi povečanja vrednosti nepremičnine.

11Pravilno je bil zavrnjen tudi tožbeni zahtevek, da je avto Peugeot 407 skupno premoženje tožnika in prve toženke, ter da je prva toženka dolžna tožniku povrniti polovico vrednosti avtomobila ter za uporabo avtomobila plačati uporabnino.

12Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago, ko je na podlagi zaslišanja prve toženke ugotovilo, da sporno vozilo predstavlja posebno premoženje toženke, vendar pa to na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje ni vplivalo.

13Kot izhaja iz nespornih ugotovitev prvega sodišča, sta tožnik in prva toženka vozilo Peugeot 206 in sporno vozilo kupila iz prejete odškodnine za duševne bolečine ob izgubi otroka, ki jo je prejel tožnik v višini 15.000 EUR in toženka v višini 21.000 EUR. Ker odškodnina, ki jo prejme zakonec za negmotno škodo, ki jo je pretrpel med trajanjem zakonske zveze, ne sodi v skupno premoženje, ker ni rezultat dela (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), je bil tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sporno vozilo predstavlja skupno premoženje tožnika in prve toženke pravilno zavrnjen.

14Skupna lastnina in solastnina sta dva različna pravna pojma. Med bivšima zakoncema ni sporno, kot je bilo že navedeno, da sta bili vozili kupljeni iz odškodnine za negmotno škodo, torej iz njunega posebnega premoženja. Ker tožnik izrecno ni zatrjeval, da bi bilo ravno sporno vozilo kupljeno iz odškodnine, ki jo je prejel za negmotno škodo, je sklepati, da sta bila obe vozili, tako sporno vozilo, kot tudi vozilo Peugeot 206, kupljeni iz posebnega premoženja obeh zakoncev, zaradi česar sta bili vozili v njuni solasti. Pritožbeno sodišče sledi ugotovitvi prvega sodišča, da sta si zakonca solastni vozili po nakupu razdelila tako, da je prva tožnica uporabljala sporno vozilo, tožnik pa vozilo Peugeot 206. Nenazadnje je navedeno delitev solastnine potrdil tožnik s konkludentnim dejanjem, ko je po izselitvi iz stanovanja vzel drugo vozilo (ki ga je nato tudi prodal), in ne spornega vozila. Tožbeni zahtevek na plačilo 1/2 vrednosti spornega vozila in na plačilo uporabnine je bil zato pravilno zavrnjen.

15Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

¹ V nadaljevanju sporna nepremičnina.
² V nadaljevanju ZPP.
³ Vlaganja v sporno nepremičnino so bila izvedena v času od junija do avgusta leta 2005, kar med pravdnimi strankami ni sporno, torej že v času veljavnosti Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Pravilno je zato sodišče prve stopnje navedlo materialnopravno podlago iz drugega odstavka 48. člena SPZ, torej, da bosta tožnik in prva toženka z vlaganji v sporno nepremičnino postala lastnika stanovanja, oziroma da se bodo lastninska razmerja na novo oblikovala oziroma spremenila.