UPRS sodba U 2495/2008

Tožba se ugodi in se odpravi odločba Upravne enote Lendava št. 321-135/93-3/D-SF-240 z dne 28. 5. 2008 ter se zadeva vrne tej upravni enoti v ponovni postopek.

Upravna enota Lendava (prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da pripada pokojni A.A. kot upravičenki odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 283.826,00 DEM (preračunano 145.081,00 EUR) za podržavljeno nepremično premoženje, tam navedeno, v k.o. ... (sedaj k.o. ...), k.o. ... (sedaj k.o. ...), k.o. ... in k.o. ... (sedaj k.o. ...), k.o. ... in k.o. ... (sedaj k.o. ...) - v 1. točki izreka, za zavezanko za plačilo odškodnine določila tožečo stranko - v 2. točki izreka, za skrbnika za posebni primer določila B.B. - v 3. točki izreka ter ugotovila, da so stroške sodnega cenilca in izvedenca po izdanem sklepu plačali vlagatelji zahtevka ter da drugi stroški postopka niso bili zabeleženi - v 4. točki izreka. Prvostopni organ v obrazložitvi uvodoma navaja, da je bila zahteva za denacionalizacijo premoženja (kmetijskih, gozdnih in drugih zemljišč) vložena dne 4. 6. 1993 in dopolnjena dne 6. 12. 1993. Vlagatelji so v zahtevi navedli, da so bile grofici A.A. nepremičnine podržavljene po predpisih o agrarni reformi in kolonizaciji in Odloku AVNOJ o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last. A.A. je bila rojena datum ... ter je umrla datum ..., po odločbi upravnega organa za notranje zadeve z dne 28. 9. 1994 pa je štela za državljanko LR Slovenije in FLRJ od dne 28. 8. 1945 do smrti ter ima status upravičenke v postopku denacionalizacije. Organ dalje navaja, da iz navedene odločbe izhaja, da A.A. zaradi pripadnosti nemški narodnosti po datumu 6. 4. 1941 ni pridobila madžarskega državljanstva ter se zato šteje za dokazano, da ni imela drugega državljanstva, kot državljanstva Kraljevine Jugoslavije in po datumu 22. 9. 1949 državljanstvo Republike Avstrije. Ker na dan razlastitve ni bila avstrijska državljanka, ji Republika Avstrija ni bila obvezana priznati pravic ali dati odškodnine po Državni pogodbi (Uradni list FLRJ, št. 4/58), po kateri je bila Republika Avstrija dolžna prevzeti obveznosti le za takšno premoženje, katerega lastnik je imel avstrijsko državljanstvo tako dne 13. 5. 1938 kot dne 28. 4. 1945. Organ dalje navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da gre za zasebno lastnino, ki jo je potrebno obravnavati po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen), dokumentih Evropske unije in ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-107/96, ker ne gre za lastnino fevdalnega izvora, za vrnitev katere bi lahko obstajale omejitve; po dostopnih zgodovinskih virih je družina ... veleposestvo pridobila z odplačnim pravnim poslom in ne s fevdalnim darilom od monarha. Organ dalje navaja, da je pravna podlaga za denacionalizacijo Odlok AVNOJ (Uradni list DFJ, št. 2/45), na podlagi katerega je bila izdana odločba Okrajne zaplembene komisije v Murski Soboti z dne 10. 9. 1945 in dodatno še odločba Okrajnega ljudskega odbora, Poverjeništva za kmetijstvo in gozdarstvo v Dolnji Lendavi z dne 16. 7. 1951; iz odločbe Okrajne zaplembene komisije je razvidna ugotovitev, da je vse imetje A.A., nahajajoče se v ... ali kjerkoli na območju FLRJ ali v inozemstvu prešlo v državno last na podlagi sklepa AVNOJ kot osebi nemške narodnosti in je bil pri Okrajnem narodnem sodišču v Murski Soboti odrejen vpis zaplembe po posameznih vložkih in katastrskih občinah, ni pa bil s to odločbo odrejen noben vpis državne lastnine pri katerikoli katastrski občini ali vložni številki na območju Okrajnega sodišča v Lendavi, ker se je izvorno vse premoženje veleposestva vodilo v vložkih za k.o. ... Kljub temu so bili kasneje na podlagi odločbe na dan 26. 7. 1951 opravljeni vpisi podržavljenja pri katastrskih občinah ..., ..., ... in ... z območja Okrajnega sodišča v Lendavi. Organ dalje navaja, da so za priznanje pravic iz denacionalizacije poleg kupnih pogodb, s katerimi je v skladu s predpisi o agrarni reformi v Kraljevini Jugoslaviji veleposestvo prodajalo zemljišča agrarnim interesentom, pomemben še Odlok o utrditvi agrarnih objektih na veleposestvu A.A., ki ga je na podlagi Zakona o likvidacijah agrarne reforme izdala Kraljevska banska uprava dravske banovine leta 1933, ki ga je Ministrstvo poljuprivede odobrilo z odločbo z dne 31. 5. 1933. S tem odlokom je določen površinski obseg veleposestva in površine, ki spadajo v prvo polovico ožjega maksimuma, ki se po odločbi ministrstva s strani lastnice lahko proda, ter drugo polovico ožjega maksimuma, ki so ga sestavljali sadovnjaki in vinogradi z viničarskimi deputati. Nadalje je bil veleposestvu določen širši maksimum, ki so ga sestavljala neobdelovalna in manjša gozdna zemljišča ter zemljišča, ki jih veleposestvo lahko iz širšega maksimuma proda. Posebej pomemben je super maksimum in zemljišča, ki ga presegajo, katera so lahko edina ostala v lasti veleposestva oziroma A.A. Odlok navaja tudi vsa odtujena zemljišča in zemljišča, ki so prišla v poštev za razlastitev po drugih razlastitvenih odlokih banske uprave. Vsa zemljišča, ki so ostala po likvidaciji agrarne reforme v lasti A.A. in so zapisana v navedenem odloku, so bila na dan 1. 11. 1933 odpisana od prejšnjih njej lastnih skupnih vložkov in pripisana na nove lastninske liste; to pomeni, da je sodišče Kraljevine Jugoslavije na ta dan izvedlo odlok in je tako izločilo zemljišča, ki so spadala v sklop agrarne reforme, ter jih ločilo od tistih, ki so potem ostala v lasti in posesti A.A. Vpisi v zemljiški knjigi na dan 1. 11. 1933 so na ta način natančno opredelili lastninsko pravico A.A., kar pomeni, da so bila vsa druga zemljišča odvzeta ali prodana z izvajanjem agrarne reforme oziroma so bila namenjena agrarni reformi ter A.A. več ni bila dejanski lastnik tega premoženja, čeprav so nekateri vpisi v zemljiški knjigi ostali na njeno ime še vse do dne 30. 1. 1958. Razlogi, zaradi katerih niso bili izvedeni zemljiškoknjižni odpisi, so v neopravljanju vpisov s strani okupacijskih oblasti med 2. svetovno vojno, nedelovanju sodišč v času po vojni in v nejasnem posestnem in lastninskem stanju, ki je nastalo zaradi dolgotrajnih postopkov pridobivanja hipotekarnih posojil v Kraljevini Jugoslaviji in s tem povezanimi overitvami pogodb ter vpisi v zemljiški knjigi. Ta dejstva so razvidna iz izreka in obrazložitve sklepa Okrajnega sodišča v Lendavi z dne 28. 9. 1958, ki je omogočilo vsem tistim, ki so imeli na zaplenjenem premoženju kakšne pravice, da so jih lahko uveljavili s tožbo v roku enega leta po razglasitvi sklepa. A.A. ni nikoli izgubila lastninske pravice na zemljiščih, vpisanih v nove lastninske liste na dan 1. 11. 1933, z nobenim razlastitvenim odlokom ali pravnim poslom v Kraljevini Jugoslaviji in so ostala v njeni zemljiškoknjižni lasti do konca leta 1944 ter je možen zaključek, da so bila le-ta njej lastna zemljišča razlaščena z Odlokom AVNOJ in samo za ta zemljišča izhaja upravičenost do denacionalizacije. Bistveno je, da so za zemljišča, ki so ostala v lasti A.A., veljal Odlok AVNOJ in je knjiženo podržavljenje v zemljiški knjigi po odločbah Okrajne zaplembene komisije v Murski Soboti in Okrajnega ljudskega odbora, PKG v Dolnji Lendavi. Odločba Okrajne zaplembene komisije v Murski Soboti z dne 10. 9. 1945, na podlagi katere so bili opravljeni razlastitveni vpisi v zemljiški knjigi, je v spisu, odločbe Okrajnega ljudskega odbora, PKG v Dolnji Lendavi, na katero se sklicujejo nekateri vpisi, pa upravnemu organu in vlagateljem zahteve ni uspelo pridobiti. Organ dalje navaja, da je po preverjanju zemljiškoknjižnega stanja ugotovil, katera so podržavljena zemljišča, vpisana v stari zemljiški knjigi v vložnih številkah 1148 in 2490 k.o. ..., in jih navaja. Katarska občina ... je bila po 2. svetovni vojni deljena tako, da je večji del podržavljenih zemljišč pripadal katastrski občini ..., del pa katastrski občini .... Organ dalje navaja, katera so podržavljena zemljišča v k.o. Brezovica ter navaja, da so po novi določitvi katastrskih občin vsa ta podržavljena gozdna zemljišča pripadla novo ustanovljeni k.o. ... Organ dalje navaja, katera so podržavljena zemljišča v k.o. ... in k.o. ... Katastrska občina ... je bila po 2. svetovni vojni deljena in je večji del podržavljenih zemljišč pripadel novi k.o. Mala Polana. Spremenile so se tudi meje drugih katastrskih občin in so bila nekatera zemljišča, podržavljena v k.o. ..., pripojena h k.o. ... V navedenem pregledu podržavljenih zemljišč so uporabljeni podatki iz stare zemljiške knjige, vodene v Kraljevini Jugoslaviji; podatki o parcelnih številkah, katastrskih kulturah in površinah ne odražajo dejanskega stanja ob podržavljenju, ker se katastrski podatki za to obdobje niso ohranili; zemljiškoknjižne površine so informativno preračunane v današnje mere po pretvorniku 3,60 m2 za kvadratni seženj, s tem da eno jutro ali en oral meri 1.600 kvadratnih sežnjev. Podatki iz stare zemljiške knjige dokazujejo le lastninsko pravico na nepremičnem premoženju in dejstvo podržavljenja, vsi drugi podatki pa so zaradi kasnejših sprememb nezanesljivi in služijo le kot pomoč pri dokazovanju. Starega katastra na območju Prekmurja ni več, ker je med vojno izginil (ni znano, ali je uničen ali odpeljan na Madžarsko), zato primerjave med starim katastrom in novim katastrom ni možno opraviti. Katastrska identifikacija na tem območju po navedenem ni možna, je pa edini način, ki se lahko uporabi za določanje lege in površine starih parcel takšen, da se položi stari ohranjeni zemljiškoknjižni načrt na sedanji katastrski načrt in se na ta način z veliko natančnostjo ugotovi prejšnje stanje, ki je skoraj identično sedanjemu katastrskemu stanju, pri primerjavi večjih površin pa je ob preračunu meril, v katerih so karte izdelane, stanje popolnoma enako. Kot dokaz o katastrskem stanju ob podržavljenju se v tem primeru lahko uporabijo le podatki iz katastra, ki so najbližje podržavljenju, to je podatki, ki so pridobljeni z novo izmero in so v večini primerov veljavni še danes. Prav zaradi uničenja katastra je bilo potrebno na območju Prekmurja opraviti novo geodetsko izmero, ki se je začela izvajati od leta 1955 in je na podlagi te izmere bil nastavljen nov kataster. Ker so se ohranili nekateri delilni zemljiškokatastrski načrti iz časa Kraljevine Jugoslavije, je edina možnost, da se kot dokaz uporabi ta primerjava, ni pa možna primerjava med površinami posameznih parcel iz zemljiške knjige s katastrskimi. Po prej navedeni primerjavi so odstopanja v celotnih površinah zelo majhna, kar se pri velikih podržavljenih površinah, kot je v primeru ..., lahko zanemari. Pri posameznih parcelah lahko zaradi sprememb prihaja do večjih odstopanj med dejanskim in sedanjim katastrskim stanjem, predvsem pri javnih površinah (vodotoki, ceste, poti), ker so razlike površin pri izračunu novega katastra dodajali ali odvzemali javnim površinam. Razlike nastajajo tudi na območjih, kjer so bile opravljene večje parcelacije zaradi agrarne reforme, poleg tega se je stanje v naravi iz časov Kraljevine Jugoslavije do opravljene katastrske izmere močno spremenilo na poplavnem območju reke Mure, ki se spreminja še sedaj, nobena država pa ni nikoli naročala novih izmer vodotokov, da bi se stanje uskladilo s stanjem v naravi. Vse navedeno dokazujejo zelo nazorno digitalni ortofoto posnetki, iz katerih je razvidno, da je dejansko stanje na tem območju zelo različno glede na sedanje katastrsko ali zemljiškoknjižno stanje. Navedeno je organ strankam v postopku pojasnil in tudi, da geodetska uprava ne more izdati nobenega potrdila, iz katerega bi bili razvidni katastrski podatki za podržavljene parcele, ker jih ni ter zato ne more jamčiti za nekaj, česar ni v njenih evidencah. Kljub temu je tožeča stranka vztrajala, da bi bilo potrebno pridobiti identifikacijsko potrdilo, upravni organ pa meni, da gre za neizvedljiv dokaz in je bil tak predlog tožeče stranke v postopku vsakokrat zavrnjen. Nova katastrska izmera, ki je morala biti opravljena zaradi uničenja katastra, je prevzela vse zemljiškoknjižne načrte in podatke, povezane z agrarno reformo, tako da je na podlagi teh načrtov stanje ob podržavljenju dokazano z veliko natančnostjo. Desetletna razlika, ki je nastala od podržavljenja do nove katastrske izmere, ki je potrdila posestno stanje v naravi, ni tako velika, da bi se stanje bistveno spremenilo, razen zaradi prej navedenih sprememb strug vodotokov, ki pa so se dogajale izključno na površinah v državni lasti in niso imele vpliva na parcele v zasebni lasti. Vse površine, vrste rabe in bonitete so določene po zatečenem stanju leta 1955 in je prav, da se ti podatki uporabijo kot verodostojni. Tak kataster je ob minimalnih spremembah veljaven še sedaj, zato to lahko ustvarja mnenje, da upravni organ pri izračunu vrednosti uporablja sedanje podatke, ne pa podatkov iz časa podržavljenja oziroma časa, ki je najbliže podržavljenju, posebej še, ker se površine in rabe zemljišč iz leta 1955 (in tudi sedanje) ne ujemajo s tistimi, vpisanimi leta 1933 v stare zemljiške knjige. Upravni organ dalje navaja, da so na način, kot predmetni postopek, bili zaključeni vsi denacionalizacijski postopki v Prekmurju. Organ dalje navaja, da je bila primerjava katastrskih podatkov s stanjem na čas podržavljenja opravljena s sodnim izvedencem geodetske stroke za območje k.o. ... in ..., kjer je največ sprememb stanja v naravi; pri tem je bilo ugotovljeno oziroma potrjeno, da zaradi neobstoja katastra identifikacija, kakor jo predpostavlja ZDen, ni možna in so zato za to in za ostala območja, kjer so se ohranili načrti iz časa Kraljevine Jugoslavije, bile opravljene primerjave na podlagi dokumentacije ali listin, ki so jih predložile stranke v postopku ali jih je pridobil sam upravni organ oziroma izvedenec. Vse nejasnosti pri dokazovanju stanja ob podržavljenju so bile v ugotovitvenih fazah postopka podrobno pojasnjene strankam, ki so imele ves čas možnost pregledovanja pridobljenih listin in pojasnil ter posluževanja ustreznih pomočnikov, ki imajo potrebno strokovno znanje, ki je potrebno za reševanje stvari ter je bilo tudi tem strokovnjakom ves čas postopka omogočeno seznanjanje s podatki, s katerimi razpolaga upravni organ. V postopku so bili zaradi ponazoritve stanja pripravljeni nekateri pregledi starega in sedanjega stanja, ki pa ne morejo z vso natančnostjo nadomestiti manjkajočih podatkov, to je predvsem določitve točne površine, bonitete in vrste rabe. Zaradi obsega denacionalizacije in opisanega stanja na področju evidenc je upravni organ najprej opravil postopek z zavezanci, ki so morali vrniti podržavljeno premoženje v naravi in šele po določitvi tega premoženja je lahko pristopil k odločanju o premoženju, ki ga ni mogoče vrniti v naravi oziroma je potrebno v delu zahtevek zavrniti. Po natančni določitvi obsega podržavljenega premoženja se ne more za vsako sedanje zemljišče natančno opredeliti vseh identifikacijskih podatkov, zato je organ v izreku odločbe navedel podržavljena zemljišča in nato še sedanje parcele, ki so nastale iz podržavljenih ter so z vsemi podatki vpisane v zemljiškokatastrske in zemljiškoknjižne evidence. Organ dalje navaja, da je za vsa podržavljena zemljišča, navedena v izreku izpodbijane odločbe, ugotovljeno, da so sedaj javno dobro ali v zasebni lasti in obstajajo za njih zakonske ovire za vrnitev. Vrednost zemljišč je upravni organ ugotovil na podlagi določb Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Odlok). Za javno dobro je vrednost ugotovljena na podlagi katastrskih kultur in bonitet zemljišč, ki ležijo v neposredni bližini. Agencija Republike Slovenije za okolje se je v postopku opredelila o vodotokih in močvirnih zemljiščih v porečju reke Mure, da so to vodna zemljišča, za katera veljajo določbe Zakona o vodah ter predlagala, naj se v zavarovanje javne koristi ohranijo v lasti Republike Slovenije. Predlagana je bila tudi proučitev možnosti, da vsa zemljišča, ki so predmet denacionalizacije na tem območju, ostanejo v lasti Republike Slovenije, ker na tem območju veljajo posebni režimi varstva narave, zajeti tudi v Naturi 2000. Iz teh razlogov so izločena iz denacionalizacije v obliki vrnitve v naravi vsa vodna zemljišča in objekti, s katerimi upravlja ali država ali lokalna skupnost (rokavi reke Mure, jarki, nasipi, rečne mrtvice...) in se za njih določi odškodnina, ker se na njih ne more ustanavljati zasebna lastnina v skladu z Zakonom o vodah. Reka Mura je formalno bila v času Kraljevine Jugoslavije sicer v lasti upravičenke, vendar že takrat določena za javno dobrino vseh in se lastninska pravica ni mogla izvajati s strani upravičenke, zato tudi ni bila upoštevana kot predmet podržavljenja. Organ dalje navaja, da so za javno dobro izpolnjeni pogoji 3. odstavka 19. člena ZDen. Dne 1. 4. 2008 je bilo izdano poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve. Na poročilo sta podali pripombe obe stranki v postopku. Vlagatelji so menili, da ni pravilno ugotovljena površina vseh podržavljenih zemljišč, in sicer da razlika znaša 29.651 m2, v poročilu pa so tudi izpadle odškodnine za stare parcele št. od 1143/36 do 1143/90 in od 1355/13 do 1356/10. Upravni organ razliko pojasnjuje s sklicevanjem na dejstvo, da so med podržavljenimi površinami navedene tudi površine stare struge reke Mure, ki jih pri izračunu podržavljenih površin v k.o. ... in k.o. ... ni upošteval. Prav tako je zavrnil pripombe vlagatelja, da odškodnina ni določena za vse podržavljene parcele, saj je izračun odškodnine organ opravil ob upoštevanju katastrskih parcel, ki so najbližje stanju ob podržavljenju ter so navedene v stolpcih tabele od 3 do 7. Organ je kot neutemeljene zavrnil tudi vse pripombe tožeče stranke.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS (drugostopni organ) pa je z odločbo z dne 28. 10. 2008 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo prvostopnega organa. Drugostopni organ je pritrdil tudi razlogom prvostopnega organa, na katere je ta oprl svojo odločitev, in zavrnil vse pritožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene.

Tožeča stranka vlaga tožbo, ker meni, da je bilo dejansko stanje v postopku nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno. Navaja, da se je organ v postopku skliceval (in prav tako v izpodbijani odločbi), da je bilo upoštevano katastrsko stanje iz leta 1955 oziroma 1956, ki naj bi večinoma ustrezalo stanju v času podržavljenja; ko pa je tožeča stranka skušala na ustni obravnavi dne 24. 1. 2008 to preveriti, ni bilo mogoče, saj v spis niso bili pridobljeni geodetski podatki pristojne geodetske uprave za čas 1955 oziroma 1956. Če pa v spis niso bili pridobljeni katastrski podatki za čas 1955 oziroma 1956, pa prvostopni organ tako ni mogel preveriti, ali katastrski podatki iz navedenega obdobja dejansko večinoma ustrezajo današnjemu stanju. Tega ni mogel preveriti niti pritožbeni upravni organ. Navedeno je pomembno, saj oba upravna organa kot razlog, zakaj v postopku ni potrebno izdelati identifikacijskega potrdila, navajata prav dejstvo, da se stanje v času 1955 oziroma 1956 ujema s tistim danes. Prav tako je potrebno pri izračunu upoštevati podatke o površini, kulturi in bonitetnih razredih iz časa podržavljenja ali pa vsaj podatke iz časa, ki je najbližje podržavljenju (v predmetni zadevi 1955 oziroma 1956). Prvostopni organ tako pri izračunu očitno ni uporabil podatkov o izmerah, kulturah in bonitetnih razredih iz časa 1955 oziroma 1956, saj s tem v zvezi ni pridobil potrdila pristojne geodetske uprave, iz katerega bi bili ti podatki razvidni. Šele ko se bo v postopku pridobilo ustrezno potrdilo iz javnih evidenc za leto 1955 oziroma 1956, bo mogoče ugotoviti, ali izvedeniško mnenje oziroma identifikacijsko potrdilo v postopku ni potrebno oziroma bo mogoče ugotoviti, ali se stanje parcel v času 1955 in 1956 ter današnje stanje parcel dejansko ujemata. V izpodbijani odločbi je tudi navedeno, da v zadevi ne gre za lastnino fevdalnega izvora, ker je družina ... veleposestvo pridobila z odplačnim poslom in ne s fevdalnim darilom od monarha. Tožeča stranka v zvezi s tem navaja, da se upravna organa obeh stopenj pri tem ne sklicujeta na nobeno konkretno listino ali drug dokaz. V spis je bil s tem v zvezi pridobljen zgolj zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega pa ni razviden način pridobitve lastninske pravice, upravni organ prve stopnje pa s tem v zvezi ni pridobil nobene druge listine (na primer kopije pogodbe) ali izvedel drugega dokaza, s katerim bi lahko prišel do ugotovitve, da je bil način pridobitve pravni posel. Iz spisnih listin je namreč razvidno, da so bili upravičenka in njeni starši plemiči madžarskega rodu. Glede na to tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijani akt odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot stranki z interesom poslalo tudi vlagateljem zahteve za denacionalizacijo, vendar odgovora niso podali.

Tožba je utemeljena.

Sodišče se s tožečo stranko strinja, da spisna dokumentacija upravnih spisov v zadevi ne daje podlage za pritrditev razlogovanju prvostopnega organa v izpodbijani odločbi, da je odškodnino za nepremičnine, podržavljene kot prejšnji lastnici A.A., ležeče ob podržavljenju v k.o. ..., ..., ... in ..., ki jih zaradi ovir po ZDen ni mogoče vrniti v naravi, izračunal ob uporabi zemljiškokatastrskih podatkov za podržavljene nepremičnine (površina, vrste rabe, boniteta) po zemljiškokatastrskem stanju iz leta 1955, glede na to, da se katastrski podatki za stanje ob podržavljenju (za območje Prekmurja) niso ohranili (uporabi zemljiškokatastrskih podatkov iz tega časa iz navedenih razlogov sicer tožeča stranka tudi ne nasprotuje). Sodišče namreč ugotavlja, da med spisno dokumentacijo upravnih spisov v zadevi ni potrdila geodetskega organa z zemljiškokatastrskimi podatki o legi, površini in vrsti rabe podržavljenih zemljišč po stanju v letu 1955 (v smislu podatkov po 2. alinei 3. odstavka 62. člena ZDen). Glede na to odločbe prvostopnega organa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ugovor glede odsotnosti verodostojne listine, ki bi izkazovala zemljiškokatastrske podatke podržavljenih nepremičnin po stanju v času podržavljenja oziroma po stanju v l. 1955 (to pa je čas, za katerega organ navaja, da so podatki zemljiškega katastra za območje Prekmurja že bili vzpostavljeni) je tožeča stranka sicer poda(ja)la že med postopkom na prvi stopnji in v pripombah na poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve. Sodišče se z njo strinja, da brez pravilno in popolno izvedenega postopka za ugotovitev zemljiškokatastrskih podatkov podržavljenih nepremičnin po stanju v času podržavljenja (oziroma temu času najbližjega časa, v katerem so zemljiškokatastrski podatki bili vzpostavljeni) z dokazom, ki je primeren za dokazovanje teh dejstev (159. člen ZUP/86), ni mogoče izdati zakonite odločbe o priznanju odškodnine za podržavljene nepremičnine (44. člen ZDen).

Tudi glede zaključkov primerjave zemljiškokatastrskih podatkov o legi in površini podržavljenih nepremičnin po stanju v času podržavljenja in po sedanjem stanju se sodišče s tožečo stranko strinja, da jih na podlagi spisne dokumentacije upravnih spisov ni mogoče preizkusiti. Upravni organ v izpodbijani odločbi navaja, da je bila katastrska identifikacija opravljena s primerjavo ohranjenih zemljiškokatastrskih načrtov in sedanjih zemljiškokatastrskih načrtov, iz dokumentov spisne dokumentacije (dokument list. št. 190 z dne 6. 2. 2008, dokument list. št. 184 z dne 24. 1. 2008) pa (podrobneje) izhaja, da je bilo uporabljeno katastrsko kartiranje iz leta 1928 in do 2. svetovne vojne ter sedanji katastrski načrti, opravili pa so jo izvedenci. Tudi kolikor iz spisne dokumentacije upravnih spisov sicer izhaja, da je bil za izvedenca z navedeno nalogo določen s sklepom z dne 19. 4. 2004 B.B. ter je bilo naročilo za opravo take naloge dano tudi C.C. (dne 13. 6. 2007), pa se v spisni dokumentaciji upravnih spisov ne nahaja nobeno identifikacijsko potrdilo, izdelano kot izvid in mnenje izvedenca v smislu določb ZUP/86 o dokazovanju z izvedenci, ki bi ga izdelal kateri od navedenih izvedencev (v katerem bi bile podane ugotovitve o dejstvih, do katerih je izvedenec prišel s pregledom predmeta dokazovanja, in nato na podlagi pravil stroke ta dejstva presojena in vrednotena, nato pa podan izvedenski sklep), pač pa so vsi dokumenti v spisni dokumentaciji z identifikacijskimi podatki izdelani v obliki golih preglednic ter kot lastni dokumenti organa, z izjemo mnenja, ki ga je podal C.C. dne 5. 3. 2008, predvsem v smislu splošnega pojasnjevanja možne metode za predmetno katastrsko identifikacijo in splošne ocene glede verodostojnosti rezultatov. Na podlagi tako izvedenega dokazovanja pa ni mogoče pritrditi dokazni oceni organa o ovirah za vrnitev podržavljenih nepremičnin v naravi. Organ v izpodbijani odločbi sicer ugovor tožeče stranke na poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve o neizvedeni katastrski identifikaciji zavrača kot neutemeljen ob razlogovanju, da so bile stranke v postopku seznanjene z vso dokumentacijo, ki so jo zahtevale ter da so spisno dokumentacijo med postopkom tudi lahko pregledovale in prepisovale, vendar mu sodišče ne pritrjuje, da bi ugovor tožeče stranke presodil pravilno. Primerjava zemljiškokatastrskega stanja podržavljenih nepremičnin po stanju v času podržavljenja in po stanju v času denacionalizacije gotovo predstavlja ugotavljanje in presojo dejstev, za katero je potrebno posebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga uradna oseba, ki vodi postopek; to pa pomeni, da je treba dokazovanje opraviti z izvedenci (183. člen ZUP/86). Tudi v obravnavani zadevi spisna dokumentacija izkazuje, da je uradna oseba za ugotavljanje in presojo teh dejstev izvedenca določila, vendar pa je glede na spisno dokumentacijo dokazovanje z izvedencema bilo opravljeno nepopolno, saj ni bilo zaključeno z izvidom in mnenjem izvedenca. Glede na to se organ svoje dolžnosti, da pravilno in popolno izvede posebni ugotovitveni postopek z izvedbo dokazov, ki so primerni za dokazovanje dejstev, na podlagi katerih se izda odločba (159. člen ZUP/86), ne more razbremeniti s sklicevanjem na spisno dokumentacijo in možnost strank, da so jo pregledovale same ali ob pomoči svojih strokovnih pomočnikov.

Sodišče pa tožeči stranki tudi pritrjuje, da izpodbijana odločba ne vsebuje dejanskih razlogov za zaključek, da podržavljeno premoženje, ki je predmet denacionalizacije, ne predstavlja lastnine fevdalnega izvora, saj ne navaja dejstev, na katerih zaključek temelji, pač pa se organ zgolj pavšalno sklicuje na dostopne zgodovinske vire (na pritožbene navedbe pa manjkajočih razlogov tudi ni navedel drugostopni organ). To pa pomeni, da tudi v tem pogledu ni mogoče preizkusiti, ali je bilo v postopku za izdajo izpodbijane odločbe materialno pravo pravilno uporabljeno (27.a člen ZDen).

Ker izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj spisna dokumentacija za to ne daje podlage, je sodišče tožbi na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, ZUS-1) ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi 3. odstavka tega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo ta organ moral odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti.