VSK Sodba Cpg 93/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženima povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer vsaki po 559,98 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je okrožno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, s kateri je tožeča stranka od tožencev zahtevala izpolnitev predpogodbe, in sicer izvedbo oddelitve druge toženke z ustanovitvijo nove družbe, tako da bo na na novo ustanovljeno družbo preneseno premoženje druge toženke, našteto v izreku, prva toženka pa bi morala nato s tožečo stranko skleniti pogodbo o prodaji 100 % poslovnega deleža novo ustanovljene družbe v besedilu, kot je navedeno v izreku. Iz razlogov izhaja, da je predpogodba nična, ker njen predmet ni določen ali vsaj določljiv.

2Zoper sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožeča stranka. Prva kršitev postopka je že napačna navedba druge toženke v uvodu sodbe. Sodišče je nato napačno ugotovilo sporna in nesporna dejstva, saj je druga toženka s sodelovanjem pri sklenitvi predpogodbe dejansko soglašala z njeno vsebino in s tem njeno pasivno legitimacijo. Dejstva, ki jih je sodišče opredelilo kot sporna, niso dejstva, temveč gre za pravna vprašanja. Ni pa sodišče ugotavljalo spornega dejstva, to je razlage vsebine pogodbe in v ta namen ni zaslišalo predlaganih prič in strank. Sodišče je napačno štelo oddelitev dela druge toženke kot pogoj in kot enostransko zavezo. Pri predpogodbi pa je šlo za običajno dvostransko obveznost, po kateri je bila obveznost tožene stranke izvesti oddelitev in nato prodati poslovni deleže v oddeljeni družbi, obveznost tožeče stranke pa skleniti prodajno pogodbo in plačati kupnino. Ključno pa je, da je sodišče napačno štelo obveznost tožene stranke kot nedoločeno oziroma nedoločljivo. Prva napaka je, da govori o jasni opredelitvi bodoče družbe z omejeno odgovornostjo, s čimer posega v vsebino dogovorjenega in strankam pripisuje vsebino, o kateri se niso pogovarjale. Strankam namreč vsebina novo ustanovljene družbe ni bila pomembna, temveč je bilo pomembno le premoženje, ki naj se oddeli. Če strankam ni pomembna pravna oblika organizacije, je dovolj, da je natančno opredeljen kapital, ki naj se oddeli. Sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi bila potrebna "opredelitev vseh vzvodov", saj po tretjem odstavku 33. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) predpogodba veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe. Zadoščata torej predmet in cena, pri čemer je predmet natančno opisan v točki "drugič" predpogodbe (lastništvo šotora, dejavnost oddajanja šotora v najem z vsemi pravicami in obveznostmi iz teh razmerij ter zgolj iz tega poslovanja pripadajočimi obveznostmi), prav tako pa je bila dogovorjena tudi cena. Sodišče je pogodbo preizkušalo mimo ugovorov tožene stranke. V odstavek, v katerem se ukvarja z določljivostjo pogodbe, je napačno vpletlo potrebo po sodelovanju druge toženke. Stranki bodoče pogodbe bosta samo tožeča stranka in prva toženka. Oddelitev tudi ni vodenje poslov, temveč statusna sprememba, ki ne sodi v obveznosti poslovodstva, temveč družbenikov. Oddelitev je korporativna pravica, pri kateri je poslovodstvo zgolj dolžno izvršiti usmeritve, ki jih lastniki sprejmejo na skupščini (sicer bi lahko bilo zaradi neizpolnjevanja svojih obveznosti razrešeno).

3Na pritožbo sta odgovorili obe toženki. Pritrdili sta razlogom sodišča prve stopnje in predlagali zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pri napačni navedbi druge toženke gre za pomoto, ki jo lahko sodišče kadarkoli odpravi (328. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in ne za absolutno bistveno kršitev postopka. V zvezi z ostalimi pritožbenimi očitki pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni sporno naslednje, v tej zadevi odločilno, dejansko stanje: Tožeča stranka in prva toženka¹ sta sklenili predpogodbo v obliki notarskega zapisa, s katero se je prva toženka zavezala, da bo izvedla delitev družbe (druge toženke), ki je bila po podatkih sodnega registra v njeni izključni lasti in ustanovila novo družbo. Po registraciji oddeljene družbe pa sta se pogodbeni stranki zavezali skleniti kupoprodajno pogodbo za poslovni delež prve toženke v novoustanovljeni družbi, vse najkasneje do 31.8.2020. Do dogovorjenega roka oddelitev ni bila izvedena in ni bila sklenjena prodajna pogodba.

6Ugotovljeno dejansko stanje pomeni, da je glavna pogodba, sklenitev katere je bila dogovorjena s predpogodbo, prodajna pogodba za poslovni delež. Dogovor o izvedbi oddelitve z ustanovitvijo nove družbe pa je po svoji pravni naravi odložni pogoj, izpolnitev katerega bi šele omogočila sklenitev glavne pogodbe. Oddelitev z ustanovitvijo nove družbe je korporacijskopravni akt, ki ga po postopku, določenem v Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), izvede družba, ki se deli. Tak korporacijski akt sam zase ne more biti predmet predpogodbe v smislu, da lahko zainteresirana stranka njegovo "sklenitev" iztoži po četrtem odstavku 33. člena OZ. Predpogodba je namreč takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba (33. člen OZ), take glavne (dvo ali več stranske) pogodbe pa pri izvedbi oddelitve ni.

7Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožnikom, da je razlogovanje sodišča prve stopnje o nedoločljivosti predmeta predpogodbe napačno. Stranki sta se dogovorili, da bo prva toženka izvedla oddelitev, in sicer naj bi bil oddeljen tisti del druge toženke, ki se nanaša na lastništvo šotora in dejavnost oddajanja šotora v najem z vsemi pravicami in obveznostmi iz teh razmerij. Tak predmet predpogodbe je najmanj določljiv. Izpolnitev odložnega pogoja je bila po dogovoru v sferi prve toženke kot edine lastnice druge toženke² (tako glede izvedbe postopka kot glede oblike³). Pri predmetu predpogodbe (poslovnemu deležu na novoustanovljeni družbi) gre za bodoči predmet, ki je bil v zadostni meri opredeljen⁴, zato iz tega razloga predpogodba ni nična.

8Pritožbeno sodišče pa vseeno pritožbi ni moglo ugoditi, saj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov. Zahtevek, tako kot je postavljen, je namreč nesklepčen. Na podlagi predpogodbe bi tožeča stranka lahko zahtevala samo sklenitev glavne pogodbe, to je prodajne pogodbe, ne pa tudi izpolnitve odložnega pogoja (četrti odstavek 33. člena OZ). Neutemeljen je tudi zahtevek na sklenitev glavne pogodbe, saj se odložni pogoj ni izpolnil, kar pomeni, da predpogodba ne učinkuje (drugi odstavek 59. člena OZ). Tudi če bi se vse navedbe tožeče stranke potrdile, z zahtevkom, kakršnega je postavila, ne bi mogla uspeti. Gre za nesklepčnost, ki v okviru istega zahtevka ni odpravljiva. Razveljavitev sodbe (zaradi napačnega stališča sodišča prve stopnje, da je predmet pogodbe nedoločljiv) in vrnitev v novo sojenje, da bi se sodišče prve stopnje opredelilo še do ostalih ugovorov tožene stranke (oderuška pogodba, nedopustno razpolaganje s skupnim premoženjem, nedopustni nagib, neizpolnitev obveznosti tožeče stranke, pasivna legitimacija) bi bila zato nesmotrna, saj sodišče zahtevku, kot je postavljen⁵ v nobenem primeru ne more ugoditi.

9Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora toženkama povrniti njune stroške pritožbenega postopka, in sicer vsaki po 559,98 EUR (nagrada za sestavo odgovora na pritožbo, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

¹ Stranka predpogodbe je bila tudi druga toženka, ki je bila v uvodu opredeljena kot zastaviteljica.
² Tako je zapisano v točki "prvič" predpogodbe.
³ Pri čemer imajo sicer res končno besedo družbeniki, ki o delitvi odločajo na skupščini, zato tak pogoj ni nemogoč.
⁴ Zlasti ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 623. člena ZGD-1, po kateri je bistvo oddelitve v prenosu posameznih delov premoženja prenosne družbe na novo družbo.
⁵ Tožeča stranka ni postavila denarnega zahtevka.