VSRS Sodba II Ips 415/2008

Reviziji tožeče stranke in tožene stranke se zavrneta.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, (a) da v skupno premoženje pravdnih strank sodita parc. št. 2614/6 (pot) in 2614/2 (stavba, njiva, dvorišče), obe vl. št. 1809, k.o. ..., z nasadom sadnega in drugega drevja, razen vinograda, ter pohištvo in gospodinjski aparati, TV glasbeni stolp in druga stanovanjska oprema v stanovanjski hiši ..., razen opreme vinske kleti in kmetijske mehanizacije ter orodja, (b) da tožnikov delež na skupnem premoženju znaša 70 %, toženkin pa 30 %, (c) zavrnilo, kar sta stranki zahtevali več (da sodijo v skupno premoženje vinograd na parc. št. 2614/2 in 2614/6, trajni nasadi na parc. št. 2590, pomožni gospodarski objekt na parc. št. 2589, tovorno vozilo TAM 2000 letnik 1981, oprema vinske kleti, dvokolesna freza s priključki, dve škropilnici in dodatek s črpalko, motorna samohodna kosilnica za košnjo trave, nahrbtna motorna kosilnica z dodatki, plastificirana kovinska vrtna garnitura, dva mlina za grozdje in koruzo, stružnica za obdelavo lesa in tri kovinske cisterne za vino, ter glede tožnikovega deleža, večjega od 70 %, in toženkinega deleža, večjega od 30 %) (vse točka I izreka), in (d) zavrnilo zahtevke po nasprotni tožbi, da je tožnik dolžan pripoznati toženki lastninsko pravico na parc. št. 2614/2 in 2614/6, na trajnih nasadih na parc. št. 2590, na gospodarskem objektu z vodovodnim priključkom na parc. št. 2589, vse k. o. ..., na vseh do ½ in ji izstaviti ustrezno listino za prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi, ter za plačilo 4.280.000 SIT z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (vse točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbo delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da v skupno premoženje pravdnih strank sodita parc. št. 2614/2 in 2614/6, vl. št. 1809, k.o. ..., z nasadom sadnega in drugega drevja ter vinogradom, pohištvo in gospodinjski aparati, TV, glasbeni stolp in druga stanovanjska oprema v stanovanjski hiši … ter da tožnikov delež znaša 60 %, toženkin pa 40 %. V ostalem je toženkino pritožbo, tožnikovo pritožbo pa v celoti zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3Tožnik v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. (1) Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznih predlogov s pribavo podatkov o višini njegovih plač in z vpogledom v zbirko listin v zemljiški knjigi glede nepremičnin, ki so predmet tožbe, in glede nepremičnin, vpisanih v vl. št. 23 k.o. ..., sodišče druge stopnje pa je zavzelo stališče, da sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo njegovemu predlogu. Tako stališče sodišča močno odstopa od ustaljene sodne prakse glede pridobivanja podatkov o višini dohodkov pravdnih strank. Po ustaljeni praksi sodišča sama na predlog strank pridobijo te podatke. Lahko jih pridobijo hitreje in učinkoviteje od strank, pridobljeni podatki pa tudi niso obremenjeni z dvomom o tem, ali jih je stranka deloma prikrojila. Sodišče je dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo; če je menilo, da dokazni predlog ni specificiran, pa bi moralo tožnika pozvati, naj ga konkretizira in ga šele nato zavrniti. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe postopka in 22. člen Ustave. (2) Nadalje je napačna ocena sodišč, ki sta jo podali v zvezi s spremembo toženkine izjave o tem, ali je nepremičnina, na kateri se je gradila hiša, kupljena s toženčevim posebnim premoženjem. (3) Z obrazložitvijo sodišč v zvezi s tožbeno trditvijo, da je bila navedena nepremičnina kupljena s toženčevim posebnim premoženjem, je bil kršen 25. člen Ustave in storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je ocenilo, da prihranki od dela na ladji niso mogli zadostovati za nakup avtomobila in nepremičnine v celoti, ne da bi ugotavljalo, kakšni sta bili ceni avtomobila in nepremičnine. Poleg tega tožnik ni zatrjeval le prihrankov iz dela na ladji, ampak prihranke od celotnega obdobja zaposlitve od leta 1967 dalje. Glede na to, da tudi toženka ni potrdila, da bi bil avto kupljen s prihranki od dela na ladji, je sklep sodišča tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi. (4) S stališčem, da je dokazno breme glede trditve, da je bila nepremičnina kupljena iz tožnikovega posebnega premoženja, na tožniku, je sodišče kršilo pravila o dokazni oceni. Sodišče bi moralo v dokazno presojo vključiti ugotovitve o toženkinih prihrankih iz obdobja pred sklenitvijo zakonske zveze. Toženka ni uspela dokazati višine svojih prihrankov, poleg tega pa je različno izpovedovala o tem, od kod je dobila denar za nakup nepremičnine. (5) Glede na to, da je bil tožnikov oče zidar, ki je vsakodnevno sodeloval pri gradnji, in obenem skupaj z materjo plačeval delavce, da je za gradnjo prispeval celotne svoje dohodke, tj. pokojnino in denar od prodaje pridelkov in da sta tožnikova starša financirala tudi izgradnjo mansarde, je jasno, da je bila izgradnja dvostanovanjskega objekta financirana s strani tožnikovih staršev. Zato bi moral biti tožnikov delež večji od ugotovljenega. (6) Ne strinja se s stališčem sodišč, da poudarjena razvedrilna dejavnost enega od zakoncev, zaradi katere povečana skrb za ohranjanje skupnega premoženja in gospodinjstva preide na drugega, zmanjšuje delež prvega zakonca na skupnem premoženju. Meni, da ohranjanja skupnega premoženja ni mogoče enačiti s prispevki pri pridobivanju skupnega premoženja, da tožnica ni nikoli trdila, da bi z ohranjanjem skupnega premoženja pridobila delež, da je skrb za ohranjanje skupnega premoženja mogoče upoštevati le v zapuščinskem postopku ter da je imel težave z alkoholom le občasno in še to šele po izgradnji hiše.

4Toženka v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ker tožnik ni uspel dokazati višine svojih dohodkov, bi sodišče glede na izkazano višje toženkine dohodke in glede na ugotovljen toženkin prispevek v skrbi za ohranitev premoženja, vodenje gospodinjstva in skrbi za otroka moralo ugotoviti, da je delež zakoncev na skupnem premoženju enak. Prispevek tožnikovih staršev ne utemeljuje odstopa od zakonske domneve: zelenjava se je gojila na 700 m2 vrta, tožnikov oče je italijansko pokojnino, ki ni bila visoka, pričel prejemati po dograditvi hiše, izplačilo v enkratnem znesku pa je bilo porabljeno za posel izdelave masažnih krtač, ki je propadel, nepremičnini tožnikovih staršev sta bili prodani po izgradnji hiše, sredstva pa so bila porabljena za nakup osebnega avtomobila. Celovita ocena izpovedbe tožnikove matere bi pokazala, da je njena izpovedba v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ker je sodišče izvedene dokaze napačno ocenilo, zlasti pa ni zavzelo stališča glede dejstva, da tožnik ni predložil dokazov o svojih dohodkih, o zatrjevanih prodajah nepremičnin njegovih staršev v F., o prodaji preko zadruge in drugačnih izpovedbah prič, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Zmotno je nadalje stališče sodišča o zavrnitvi zahtevka, da v skupno premoženje sodijo določene premičnine (vozilo TAM 2000, oprema vinske kleti, dvokolesna freza s priključki, dve škropilnici, dodatek s črpalko, motorna samohodna kosilnica, nahrbtna motorna kosilnica, plastificirana kovinska vrtna garnitura, dva mlina za grozdje in koruzo, stružnica za obdelavo lesa, tri kovinske cisterne). Dokazna ocena, da je te stroje kupil tožnikov oče, je napačna. Toženka je pri nakupu kmetijske mehanizacije prispevala najmanj polovico in tudi ni bilo nikoli govora, da bi bila ta mehanizacija last tožnikovih staršev in da so jo kupili oni.

5Sodišče je reviziji vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku oziroma toženki. Nihče od njiju na revizijo nasprotne stranke ni odgovoril.

6Reviziji nista utemeljeni.

7Vsak od revidentov z delom navedb izpodbija dokazno oceno sodišč, pri utemeljevanju procesnopravnih in materialnopravnih kršitev pa izhaja iz dejstev, ki niso skladna z ugotovitvami v izpodbijanih sodbah. Glede na to, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki je bilo podlaga izpodbijani sodbi (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), so vse te navedbe neupoštevne.

8Očitki bistvenih kršitev določb postopka niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje se res ni izrecno opredelilo do dokaznega predloga za pribavo podatkov o tožnikovi plači in z vpogledom v zbirko listin glede pridobitve nepremičnin iz tožbe in glede pridobitve parcel vl. št. 203 k.o. ..., vendar pa je iz sodbe razvidno, da jih ni spregledalo. V zvezi s prodajo nepremičnin je sodišče ocenilo vse predložene dokaze in zaključilo, da tožnik ni dokazal, kdaj so njegovi starši prodali poslopja v F. (zadnji odstavek na 12. strani sodbe), glede podatkov o tožnikovih dohodkih iz dela pa je opozorilo na tožnikovo pasivnost glede predložitve plačilnih list (drugi odstavek na 13. strani sodbe). Sodišče druge stopnje je pritožbene očitke zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik dokaznega predloga v zvezi z nepremičninami, vpisanimi v vl. št. 203, k.o. ..., ni podrobneje speficiral in tudi ni povedal, da podatkov o plači in zemljiškoknjižnih listin, na katere se sklicuje, ni mogel pridobiti sam. Stališče sodišča druge stopnje ima oporo v 226. členu ZPP, po katerem mora stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje, če je ne more, pa jo preskrbi sodišče. Stališče tudi ni sporno z vidika zagotovitve poštenega postopka. Tožnik, ki ga je ves postopek zastopal odvetnik, je v tožbi zatrjeval zaposlitev pri več delodajalcih (ki jih je zgolj nakazal, ni pa jih določno opredelil z imenom in naslovom) ter prejemke iz naslova invalidske upokojitve in predlagal pridobitev podatkov o plačah po potrebi, na prvem naroku pa je predlagal, naj sodišče pridobi podatke o plačah. Pri tem ni navedel, kje naj sodišče te podatke pridobi, niti ni zatrjeval, da jih sam ne bi mogel pridobiti. V zvezi z nepremičninami je predlagal, naj sodišče pridobi listine, ki se nanašajo na pridobitev parcel, vpisanih v vl. št. 203 k.o. ... Dokazni postopek se je izvajal na več narokih in v daljšem časovnem obdobju (prvi narok je bil izveden 29. 11. 2004, zadnji pa 27. 2. 2006), na nobenem pa tožnik ni izpostavil vprašanja, ali bo sodišče pridobilo podatke o plačah in listine iz zemljiške knjige. Tega vprašanja ni izpostavil niti na zadnjem naroku, ko je bil zaključek zadeve pričakovan. Da je poznal pravila ZPP o primarni obveznosti strank, da predložijo listine, jasno izhaja iz njegovih predlogov v zvezi s pridobitvijo podatkov o dohodkih njegovih staršev na naroku za glavno obravnavo 28. 2. 2005. Glede na vse navedene okoliščine revidentovo sklicevanje na drugačno prakso sodišč samo za sebe ne more pripeljati do sklepa, da je z opustitvijo opozorila na nepopoln dokazni predlog sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka.

9Neutemeljen je nadalje očitek o napačni razlagi izjave toženke, ki je najprej priznala, nato pa zanikala, da je bila nepremičnina, na kateri se je gradila hiša, kupljena s posebnim premoženjem tožnika. Po drugem odstavku 214. člena ZPP sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali pa omejila priznanje s tem, da je dodala druga dejstva. Gre za prosto presojo, ki je pridržana sodišču prve stopnje. Revizijsko sodišče bi vanjo poseglo šele, če bi bila brez razumne podlage. Obravnavani primer ni tak. Zapis sporne izjave, dane v okviru poravnalnega naroka, se glasi: "Tožena stranka pove, da ta okoliščina, da je parcela, na kateri stoji hiša, posebno tožnikovo premoženje in to ni sporna okoliščina v tej pravdni zadevi." Kasneje je toženka to izjavo preklicala, ker da sta jo sodišče in nasprotna stranka narobe razumeli oz. je bilo to v zapisniku narobe zapisano. Sodišče prve stopnje je glede na to, da je toženka v nepravdnem postopku, ki je tekel pred obravnavano pravdo, trdila, da je bila nepremičnina kupljena s skupnim denarjem, ocenilo, da je toženka na poravnalnem naroku želela povedati, da ni sporno, da je lastništvo nepremičnine v zemljiški knjigi pisano na tožnika, ne pa, da je nepremičnina tožnikovo posebno premoženje. Sodišče druge stopnje je temu stališču pritrdilo. Gre torej za presojo izjave, dane na naroku, ki predstavlja pravno opredelitev spornega dejstva, sodišče pa jo je glede na predhodno in kasnejše vztrajanje pri trditvah, da ne gre za posebno premoženje, štelo kot strinjanje s tožnikovo dejansko trditvijo, da je on zemljiškoknjižni lastnik. Takemu sklepanju ni mogoče odreči razumne presoje.

10Neutemeljen je očitek kršitve pravil o dokazni oceni (8. člen ZPP) v zvezi z ugotovitvijo, da tožnik ni mogel kupiti nepremičnine s prihranki od zaslužka z delom na ladji. Tožnik je res podal trditve o prihrankih iz več zaposlitev pred sklenitvijo zakonske zveze, vendar pa je po presoji sodišča dokazal le prihranke od dela na ladji. Na podlagi njegove izpovedbe o ceni 400.000 din za nepremičnino (toženka je izpovedala, da je bila cena skoraj še enkrat višja) ter ugotovitev o višini mesečnih dohodkov in o obdobju, v katerem je delal na ladji, je sodišče zavzelo stališče, da ti prihranki niso zadostovali za nakup nepremičnine.

11Neutemeljen je očitek o neustrezni porazdelitvi dokaznega tveganja med pravdni stranki v zvezi s tožnikovo trditvijo, da je bila nepremičnina kupljena iz posebnih sredstev tožnika. Zatrjevana kršitev bi mogla predstavljati kršitev 8. člena ZPP, kršitev te določbe pa je razlog za razveljavitev sodbe le v primeru, če bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Izhajajoč iz ugotovitev sodišča o vrednosti zemljišča (1.204.949,79 SIT) in vrednosti hiše, zgrajene na njem (55.000.000 SIT), se pokaže, da je vrednost zemljišča v primerjavi z vrednostjo celotne nepremičnine tako majhna, da vložek denarnih sredstev v nakup zemljišča sam za sebe ne bi mogel vplivati na ugotovitev o višini deležev na skupnem premoženju pravdnih strank.

12Neutemeljeni so tudi očitki o zmotni uporabi materialnega prava tako glede presoje, da nekatere premičnine ne sodijo v skupno premoženje, kot glede presoje o višini deležev pravdnih strank na skupnem premoženju.

13Bistvene ugotovitve sodišč, ki so celovito povzete v drugem odstavku na 13. strani prvostopenjske sodbe ter v prvem odstavku na 10. strani drugostopenjske sodbe in na katerih temelji odločitev o tožnikovem oziroma toženkinem deležu na skupnem premoženju, so naslednje: (1) da sta bila poročena od 30. 4. 1977 do 1. 7. 2000, (2) da sta po sklenitvi zakonske zveze kupila nepremičnino, na kateri sta zgradila enonadstropno hišo z mansardo, (3) da sta do preselitve v hišo brezplačno bivala in se hranila pri tožnikovih starših, (4) da sta se v letu 1980 vselila v hišo sama, kasneje pa sta se v pritlično stanovanje priselila še tožnikova starša, (5) da sta bila oba zaposlena že pred sklenitvijo zakonske zveze, da je bil nato tožnik zaposlen do leta 1990, kasneje pa je bil invalidsko upokojen in je zaslužil s priložnostnim delom, in da je bila toženka ves čas redno zaposlena, poleg tega pa je občasno delala v T. in honorarno šivala, tako da so bili njeni dohodki višji od tožnikovih, (6) da sta pri gradnji hiše z delom in finančnim prispevkom pomagala tožnikova starša, (7) da je tožnik delal pri gradnji hiše, toženka pa je pri gradnji kuhala za delavce, (8) da se je tožnik posvečal dejavnostim v zvezi z njegovim posebnim premoženjem, toženka pa je medtem skrbela za skupno gospodinjstvo, (8) da je bilo finančno in delovno breme v zvezi s skrbjo za oba otroka in za gospodinjstvo pretežno na toženki in (9) da je tožnik del časa in dohodkov namenil za svoje potrebe (zahajanje v družbo in uživanje alkohola). Revizijsko sodišče nima pomislekov glede ocene nižjih sodišč, da finančni in delovni prispevek tožnikovih staršev pri ustvaritvi skupnega premoženja (da je šlo za darilo tožniku, v postopku ni bilo sporno) ob danem dejanskem stanju utemeljuje odstop od zakonske domneve o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju v višini, kot je odločilo sodišče druge stopnje. Revizijske navedbe, s katerimi vsaka od pravdnih strank s svojega vidika utemeljuje nepravilnost te odločitve, v pretežni meri temeljijo na predstavitvi dejanskega stanja, kot ga vidi vsaka od njiju, ne pa na dejanskem stanju, kakršno sta ugotovili sodišči. Kot je bilo že zgoraj navedeno, te navedbe zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP niso upoštevne, v zvezi z navedeno ključno ugotovitvijo pa tudi ne zatrjujeta konkretnih procesnih kršitev (razen tistih, na katere je bilo že zgoraj odgovorjeno).

14Zgolj nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene predstavljajo tudi toženkini razlogi, s katerimi izpodbija odločitev o tem, da določene premičnine ne sodijo v skupno premoženje pravdnih strank. Izpodbija namreč ugotovitev, da je sporne premičnine kupil tožnikov oče.

15Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti upoštevni razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka vsakega od revidentov je vključena v odločitev o glavni stvari (prvi odstavek 154. člena ZPP).