VSM Sodba I Cp 587/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnika, točka I izreka) ter odločilo, da je slednja dolžna toženi stranki (v nadaljevanju: toženki) v celoti povrniti stroške postopka in sama kriti svoje pravdne stroške (točka II izreka).

2Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvi in drugi točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženko.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika po pritegnitvi novega sodnega izvedenca specialista internista pulmologije iz tujine, saj je izvedensko mnenje sodnega izvedenca za interno medicino prim. mag. B.M., dr. med., specialista internista pulmologije (v nadaljevanju: sodnega izvedenca) nepravilno iz razloga, ker je slednji zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 22. 2. 2021 izpovedal, da bi tožnika osebno zdravil enako, četudi bi vedel za izvid (ambulantni karton) N.E., dr. med. z dne 22. 9. 2004, iz katerega izhaja, da diagnoze astma pri tožniku ne more potrditi. Nasprotno temu je namreč priča M.K., dr. med. na naroku za glavno obravnavo dne 1. 7. 2020 izpovedal, da v kolikor bi bil s predmetnim izvidom N.E., dr. med. z dne 22. 9. 2004 seznanjen, tožnika morda ne bi zdravil na način, kot ga je. Navedeno razhajanje mnenj kaže na to, da izvedensko mnenje sodnega izvedenca B.M. ni podano objektivno in da imenovani ščiti svojo stroko in napake svojih kolegov, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo v postopek pritegniti izvedenca medicinske stroke iz tujine. V tej zvezi pritožba še dodaja, da četudi tožnik lečečemu pulmologu M.K., dr. med. res ni predložil izvida z dne 22. 9. 2004, bi ga slednji moral pridobiti sam oziroma od tožnika zahtevati, da mu ga izroči, saj je ravno on tožnika poslal na dodatne preiskave v SB Maribor. V nadaljevanju pritožba še navaja, da iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 176/2011 z dne 13. 9. 2012, izhaja, da bi moral M.K., dr. med. preveriti pravilnost diagnoze astma, ki jo je tožniku postavila njegova predhodnica M.R.H. dr. med., za katero je sam izpovedal, da je zdravniško službo opravljala vinjena, česar pa ni storil.

3Pritožba ni utemeljena.

4ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

5Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazni sklep sodišča prve stopnje, ki je pravilno zavrnilo dokazni predlog tožnika po pritegnitvi novega sodnega izvedenca specialista internista pulmologije iz tujine¹. Bistvo pritožbene graje namreč je, da se mnenje sodnega izvedenca interne medicine, ki je specializiran za pulmologijo, B.M., dr. med. z dne 2. 9. 2020 razhaja z izpovedbo priče M.K., ki je na naroku za glavno obravnavo z dne 1. 7. 2020 izpovedal, da v kolikor bi razpolagal z izvidom (ambulantnim kartonom) N.E., dr. med. z dne 22. 9. 2004 (priloga spisa A6), bi morda tožnika zdravil drugače.

6Sodni izvedenec B.M., dr. med. je namreč v ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja na naroku za glavno obravnavo z dne 22. 2. 2021 prepričljivo pojasnil, da navkljub specialističnemu izvidu N.E., dr. med. z dne 22. 9. 2004, ni bilo razlogov za spremembo tožnikovega zdravljenja astme, saj je bil z opravljenimi testi izključen zgolj alergološki tip astme, pri tožniku pa je se naposled izkazalo, da je imel t.i. inkrizično astmo, katere pomembni sprožilci so zlasti stresni momenti in anksioznost, čemu tožnik ni nasprotoval. Sodni izvedenec je ob tem pojasnil še, da je imel tožnik optimalno terapijo ne glede na specialistični izvid N.E., dr. med. z dne 22. 9. 2004, iz katerega sicer res izhaja, da po bronhodilatornem testu z Berodualom diagnoze astme pri tožniku ne more potrditi, kot to izpostavlja pritožba, ki pa ob tem spregleda, da iz citiranega izvida prav tako izhaja, da so tožnikove vrednosti pljučne funkcije na spodnji meji normale in da bi bilo priporočljivo, da tožnik opravi še metaholinski test, ki doslej še ni bil opravljen. Tega je tožnik opravil šele dne 7. 3. 2019 (priloga spisa A8), in sicer po tem, ko je bil že od leta 2012 dalje brez medikamentozne terapije za astmo, pri čemer je bil test negativen, kar pa je ob siceršnji odsotnosti simptomom astme tudi povsem logično.

7Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da so tožniku diagnozo astma postavili tudi dne 5. 1. 2010 ob pregledu na invalidski komisiji ZPIZ, zaradi česar je bil tožnik celo razvrščen v I. kategorijo invalidnosti (kot glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost, je bila namreč določena bolezen "Asthma bronchiale", priloga spisa A7), so vse nadaljnje pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, saj se sodišče druge stopnje strinja tudi z mnenjem sodnega izvedenca in zaključkom sodišča prve stopnje, da je ravno tožnik tisti, ki bi navedeni izvid moral predložiti lečečemu pulmologu, saj ga je ob koncu obravnave prejel v roke, v njem pa je tudi navedeno, da se naj z izvidom oglasi na kontroli pri lečečem pulmologu M. K., dr. med., katero pa je imel že dne 30. 9. 2004. Posledično tožnik imenovanemu ne more očitati nestrokovnega zdravljenja, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

8V nadaljevanju sodišče druge stopnje v okviru pritožbene graje pojasnjuje še, da se pulmolog M.K., dr. med., ki je leta 2004 prevzel zdravljenje tožnika od M.R.H., dr. med., ni zgolj zanesel na diagnozo "itermitentna astma endogenega nealergijskega tipa", ki jo je tožniku postavila slednja, kot to zmotno navaja pritožba, temveč je isto diagnozo tožniku postavil tudi sam, in sicer na podlagi tožnikove zdravstvene dokumentacije in ugotovljene klinične slike (težko dihanje, hitra utrudljivost, kronični kašelj, teža in bolečina v prstnem košu) ob prvem pregledu tožnika, kot je to izpovedal na naroku za glavno obravnavo dne 1. 7. 2020 (list. št. 53). Zaradi neobičajne klinične slike tožnika in v želji slednjemu zagotoviti najboljše možno zdravljenje, je tudi želel pridobiti drugo mnenje, zato je tožnika napotil na specialistične pregled v SB Maribor².

9Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ V tej zvezi se pritožba neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-680/14 z dne 5. 5. 2016, saj se slednja ne nanaša na dejansko stanje primerljivo obravnavanemu. Ustavno sodišče RS je namreč v navedeni zadevi obravnavalo zavrnitev dokaznega predloga tožeče stranke z zaslišanjem (soočenjem) dveh sodnih izvedencev, ki sta podala različni mnenji glede morebitne strokovne napake, ki bi lahko povzročila smrt pacienta v bolnišnici.
² Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 176/2011 z dne 13. 9. 2012, iz katere izhaja, da so si posamezni zdravniki med seboj prirejeni in zato med njimi velja načelo zaupanja. Vsak, ki sodeluje pri zdravljenju istega pacienta, se lahko zanese na to, da so vsi ostali člani svoje obveznosti izvršili strokovno in s potrebno skrbnostjo. Le v primeru, da drug zdravnik očitno ni kos svojim nalogam (zaradi zapitosti, bolezni, preobremenjenosti, izčrpanosti) in ko je v stanju, ki mu več ne omogoča, da bi izpolnjeval svoje dolžnosti, le takrat se zaupanje lahko spremeni v dvom in nezaupanje.