VSK Sklep VII Kp 53004/2020

I. Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca se kot neutemeljena zavrne.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR.

1Okrajno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP zavrglo zasebno tožbo D.O., ki jo je ta vložil zoper obdolženo L.B., v smeri storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je oškodovancu kot tožilcu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženke.

2Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje pooblaščenec zasebnega tožilca. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in dovoli zasebno tožbo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je odločitev o zavrženju zasebne tožbe pravilna. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče ugotovilo, da iz opisa dejanja v zasebni tožbi ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1, tudi ne obrekovanja po 159. členu KZ-1, niti razžalitve po 158. členu KZ-1, kar je v nadaljevanju tudi ustrezno obrazložilo. Glede žaljive obdolžitve je namreč navedlo, da v opisu ni zatrjevane posledice, to je možnosti škodovanja časti ali dobremu imenu, pri obrekovanju ni očitka, da gre za neresnične navedbe, pri razžalitvi pa manjka očitek žaljive vrednostne ocene zasebnega tožilca. Zato dejanje, kot je opisano, ni kaznivo.

5Pooblaščenec zasebnega tožilca se z zaključki sodišče ne strinja in v pritožbi podaja obširno razlago, da iz opisa dejanj vendar izhajajo tako neresnične kot žaljive navedbe, ki naj bi jih obdolženka izrekla o pritožniku. Da je bila njena izpovedba v pravdnem postopku resnična, bi morala dokazati obdolženka, da so posamezne njene trditve v izpovedbi žaljive in podane z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, pa je razvidno že iz konkretnih očitkov v zasebni tožbi. Iz celotne izpovedbe obdolženke je zaznati njen sovražni odnos do zasebnega tožilca in njegove družine in njena izpovedba je bila podana z namenom moralne diskvalifikacije zasebnega tožilca. Zato bi sodišče zasebno tožbo tudi moralo dopustiti.

6Pritožbeni očitki po ugotovitvi sodišča druge stopnje ne izpodbijajo bistva odločitve. Sodišče prve stopnje namreč ne trdi, da navedbe obdolženke, ki jih je podala na zaslišanju v pravdni zadevi, niso neresnične, ali da niso žaljive, pač pa zaključuje, da tega, kakšen pomen naj bi imele posamezne trditve obdolženke in kakšne posledice naj bi povzročile zasebnemu tožilcu, tožba sploh ne zatrjuje, s tem pa tudi ne zakonskih znakov tako očitanega kaznivega dejanja, kot morebitnih drugih. Zasebna tožba namreč v opisu dejanja citira posamezne navedbe, ki ji je podala obdolženka, ko je bila kot stranka zaslišana v pravdnem postopku in sicer, da jo je zasebni tožilec ustrahoval; zasledoval; dal v čaj uspavalo; jo napadel v trgovini in, da jo je skrbelo za varnost tako zaradi zasebnega tožilca samega kot njegove družine. Drugih navedb, ki bi konkretizirale zakonske znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1, pa zasebna tožba ne navaja, zaradi česar ni moč razbrati, v čem naj bi obdolženkine navedbe posegle v osebnostne pravice zasebnega tožilca. V opisu se ne zatrjuje, da so navedbe neresnične, niti ne, da škodujejo časti in dobremu imenu zasebnega tožilca. Da so te posledice nastale pa ni dopustno le predpostavljati, pač pa bi morale biti v tožbi tudi izrecno zatrjevane, ker predstavljajo zakonski znak kaznivega dejanja. Če takega opisa ni, ga tudi sodišče samo ne sme dodajati, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

7Ker zasebna tožba ne zatrjuje, da gre za neresnične očitke obdolženke, ki ji tudi ni mogoče naložiti breme dokazovanja resničnosti, kot meni pritožnik, navedbe obdolženke v izpovedbi pa po svoji vsebini niso takšne, da bi predstavljale negativno vrednostno oceno zasebnega tožilca. Opisana so namreč posamezna dejanja slednjega, ki naj bi pri obdolženki povzročilo njeno ogroženost. Zato se ni moč strinjati s pritožbenim stališčem, da že iz opisa dejanja izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve.

8Ker spričo vsega obrazloženega pritožba pravilnosti izpodbijanega sklepa ni omajala, jo je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in zasebnemu tožilcu na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP naložilo v plačilo stroške pritožbenega dela postopka, ki so nastali v obliki sodne takse. Le-to je sodišče druge stopnje na podlagi tarifne št. 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo v višini 100,00 EUR.