VSM Sodba IV Kp 19789/2020

I. Pritožba obdolženega J.L. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega J.L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 in kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen dva meseca zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen tri mesece zapora in za tretje kaznivo dejanje kazen dva meseca zapora, nakar mu je v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen pet mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan oškodovani družbi M. d.o.o. plačati znesek 611,62 EUR in 251,96 EUR, slednjega nerazdelno z obdolženim M.K. o sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 47878/2020 z dne 11. 9. 2020.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženec zaradi načina prestajanja kazni, kot to navaja v pritožbi. Višjemu sodišču predlaga, da mu omogoči prestajanje kazni zapora v odprtem oddelku R.

3Pritožba ni utemeljena.

4Obdolženec v pritožbi ne izpodbija vrste in višine izrečene kazenske sankcije, temveč izraža zgolj svoje nestrinjanje z njenim načinom izvršitve v zaprtem režimu Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor. V utemeljitev navaja, da je vsa kazniva dejanja priznal, storil jih je iz obupa in jih obžaluje. Glede na način storitve kaznivih dejanj in višino kazni pa meni, da bi mu sodišče prve stopnje lahko omogočilo prestajanje kazni zapora v odprtem oddelku R.

5Obdolžencu ni mogoče pritrditi. Po določbi tretjega odstavka 86. člena KZ-1 lahko sodišče, če je obdolžencu izrečena kazen zapora do petih let, odredi, da jo prestaja v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku. Prav tako tretji odstavek 359. člena ZKP določa, da lahko sodišče v sodbi odloči tudi o načinu izvršitve kazni. Navedeni določbi torej sodišču res dovoljujeta, da v sodbi odloči o izbiri režima prestajanja kazni zapora, vendar takšne odločitve od njega ne zahtevata.¹ Tudi sicer pa o dopustnosti izvršitve kazni zapora na načine, določene v 86. členu KZ-1, sodišče odloča na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora (dvanajsti odstavek 86. člena KZ-1). Predlog za izvrševanje kazni zapora v odprtem oddelku mora biti konkretiziran z vsebino in na način, da ga sodišče lahko presodi, česar pa v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje niti ni moglo storiti, saj je obdolženec šele v okviru besede strank zgolj posplošeno predlagal, da se mu omogoči prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku R.

6Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo enotno kazen pet mesecev zapora (torej nižjo kazen od tiste, ki jo je predlagalo okrožno državno tožilstvo) ter pri tem v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in višine kazenske sankcije. Navkljub ugotovljenim in ustrezno upoštevanim olajševalnim okoliščinam, ki jih obdolženec v pritožbi ponovno izpostavlja (priznanje krivde in obžalovanje), pa je ob ugotovljeni obteževalni okoliščini, to je obdolženčevi obširni predkaznovanosti za več istovrstnih kaznivih dejanj, izrek enotne kazni pet mesecev zapora utemeljeno ocenilo kot edino primerno in pravično kazen v obravnavani kazenski zadevi. Čeprav sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izrecno ni navedlo razlogov, zakaj ni upoštevalo obdolženčevega formalno podanega predloga za prestajanje kazni na odprtem oddelku zavoda, pa po presoji višjega sodišča opisani razlogi za izrek zaporne kazni (v zaprtem režimu), ob sicer zgolj posplošeno predlaganem načinu izvrševanja kazni v odprtem oddelku zavoda, implicitno vsebujejo tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da pogoji za takšen način prestajanja kazni niso izpolnjeni.²

7Po obrazloženem, in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženca odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

8Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

¹ Prim. Ambrož M., Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2021, str. 1030.
² Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 13099/2018 z dne 5. 2. 2020.