VSRS Sodba II Ips 1189/2008

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju toženki naložilo, da mora tožnici plačati 3.755,64 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2002 do plačila ter da ji povrne odmerjene pravdne stroške. V presežku je zahtevek tožnice zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice in toženke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Tožnica ne sprejema izvedenskega mnenja in se ne strinja z ugotovitvijo, da po prenehanju izpostavljanja kemičnim snovem, te snovi v njenem organizmu niso pustile posledic. Trdi, da je izvedensko mnenje prof. dr. E. M., ki ga sodišči v celoti sprejemata kot prepričljivo in strokovno utemeljeno, v nasprotju z drugimi izvedenimi dokazi (izpovedbami zaslišanih prič, izpovedbo tožnice in listinskimi dokazi), s tem pa naj bi bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ker sodišče ni ugodilo predlogu za postavitev drugega izvedenca, je kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic. Navaja tudi, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine glede na številne neugodnosti (v zvezi s številnimi pregledi in testiranji) in za strah odmerjena prenizko. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni ali razveljavi.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tožnica utemeljuje s sklicevanjem na okoliščine, ki naj bi jo upravičevale do višje odškodnine. Vendar pa sta sodišči prve in druge stopnje vse te okoliščine ugotovili in jih pri odmeri tudi upoštevali. Pri tem sta pravilno uporabili temeljni načeli pri odmeri odškodnine: načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pomembno je, da ima načelo individualizacije odškodnine korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika).

7S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je pri tožnici v zvezi z delom dokazana iritativna preobčutljivost kože, ki se je pojavljala le v času, ko je bila na delovnem mestu neposredno izpostavljena monenzinu in bacitracinu, ter da pri njej ni dokumentiranih trajnih posledic iritativne preobčutljivosti kože. Višina odmerjene odškodnine temelji na obsegu nepremoženjske škode, ugotovljenem na podlagi izvedenskega mnenja prof. dr. E. M., medicinske dokumentacije in zaslišanja tožnice. Sodišči sta pri odmeri pravilno ovrednotili intenzivnost in trajanje strahu ter bolečinsko obdobje in nevšečnosti med zdravljenjem. Zatrjevani številni pregledi pri zdravnikih pri tem pravilno niso bili upoštevani, saj so bili pretežno posledica drugih zdravstvenih težav, za katere je bilo ugotovljeno, da ne izvirajo iz narave tožničinega dela. Skupni odmerjeni znesek 3.755,64 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 4,27 takratne povprečne neto plače. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Tudi zneska odškodnin za telesne bolečine in za strah pravilno odsevata razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, zato se tožnica v reviziji neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine.

8Revizijske navedbe, da je izvedensko mnenje prof. dr. E. M., ki ga sodišči v celoti sprejemata kot prepričljivo in strokovno utemeljeno, v nasprotju z drugimi izvedenimi dokazi (izpovedbami zaslišanih prič, izpovedbo tožnice in listinskimi dokazi) vsebinsko pomenijo izpodbijanje dokazne ocene v obrazložitvah sodb sodišč prve in druge stopnje. Na podlagi takih navedb pa tožnica v postopku z revizijo ne more uspeti (tudi tedaj ne, ko jih formalno uveljavlja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka, za kar gre v tej zadevi), saj po tretjem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9Neutemeljeno je tudi zatrjevanje tožnice, da je sodišče kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic, ker ni ugodilo predlogu za postavitev drugega izvedenca. Pritožbeno sodišče je namreč (s tem, ko je navedlo, da je izvedenka svoje mnenje podala na podlagi pregleda tožnice, njene medicinske dokumentacije in spisovne dokumentacije ter je prepričljivo pojasnila svoje zaključke) dovolj prepričljivo in izčrpno obrazložilo, zakaj v obravnavani zadevi ni razloga, da sodišče prve stopnje postavi drugega izvedenca. Zato očitana kršitev tožničinih ustavnih pravic ni podana.

10Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnice na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).