VSRS Sklep in sodba III Ips 8/2020

I. Prekinjeni revizijski postopek se nadaljuje.

II. Revizija se zavrne.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Dosedanji tek postopka

1Tožeča stranka je od tožene stranke uveljavljala povrnitev škode, ki naj bi ji nastala v povezavi s prometno nesrečo, ki se je zgodila 13. 9. 2009 in v kateri je bil poškodovan njen zavarovanec. Povzročitelj naj bi bil zavarovanec tožene stranke. Tožeča stranka je uveljavljala povrnitev izplačanih dajatev in sicer nadomestil za telesno okvaro, dodatkov za pomoč in postrežbo ter invalidskih pokojnin v letih 2013 – 2017 na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) in škode zaradi izpada neplačanih zapadlih in bodočih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP).

2Sodišče prve stopnje je tožeči stranki naložilo plačilo 9.346,35 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2016 do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 161/2019-7 z dne 22. 10. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja: Do kdaj je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije upravičen do povrnitve škode iz naslova sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 18. členu ZOZP v primeru, ko zavarovanec zaradi posledic škodnega dogodka umre med postopkom – ali je upravičen do odškodnine le do dneva smrti zavarovanca ali do dneva, ko bi zavarovanec izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine?

5Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo zoper tisti del odločitev sodišč nižjih stopenj, ki se nanašata na zavrnjen del zahtevka za plačilo sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za čas od smrti zavarovanca do dneva izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine (29. 11. 2040). Izpodbijani znesek v reviziji je tako opredelila na 31.314,93 EUR. Uveljavljala je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlagala, naj razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov revizijskega postopka.

6Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

7Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 10. 3. 2020 na podlagi tretjega in drugega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) revizijski postopek prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti prvega odstavka 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) v delu, ki se nanaša na zahtevke zavodov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vloženi v zadevi III Ips 42/2019.

Glede nadaljevanja postopka

8Ustavno sodišče je o zahtevi Vrhovnega sodišča z odločbo U-I-52/20-11 z dne 10. 6. 2021 odločilo, da izpodbijani del prvega odstavka 18. člena ZOZP ni v neskladju z ustavo. Z odločitvijo Ustavnega sodišča o zahtevi za presojo ustavnosti je odpadel razlog za prekinitev odločanja v revizijskem postopku. Zato je Vrhovno sodišče sklenilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje (156. člen Ustave).

Glede obsega revizijskega preizkusa

9V skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP v primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Relevantno dejansko stanje

10V prometni nesreči, ki jo je dne 13. 9. 2009 povzročil zavarovanec tožene stranke, je bil hudo telesno poškodovan zavarovanec tožeče stranke Nenad Nojinović kot sopotnik v vozilu povzročitelja.

11Zavarovanec tožeče stranke je bil z odločbo tožeče stranke z dne 19. 1. 2011 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 13. 8. 2010 dalje.

1231. 10. 2017 je je zavarovanec tožeče stranke umrl.

Zavzeta stališča sodišč prve in druge stopnje

13Tožeča stranka je uveljavljala odškodnino po 18. členu ZOZP za čas od 13. 8. 2010 do 29. 11. 2040, ko naj bi zavarovanec pridobil pravico do starostne pokojnine.

14Sodišče prve stopnje je v delu, na katerega se nanaša revizija, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine po 18. členu ZOZP zavrnilo za čas po nastopu smrti zavarovanca tožeče stranke. Zavzelo je stališče, da ima tožeča stranka pravico do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od dne, ko je bila zavarovancu tožeče stranke priznana pravica do invalidske pokojnine do trenutka njegove smrti. S trenutkom njegove smrti so namreč prenehale dajatve, do katerih je bil Nenad Nojinović po odločbah tožeče stranke upravičen. V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZPIZ-2 so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice ki jih ni mogoče prenesti na drugega S smrtjo zavarovanca pa preneha tudi obveznost plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavezancev za njihovo plačilo (152. člen ZPIZ-2). S tem pa ugasne tudi pravica tožeče stranke, da bodoče neplačane prispevke do dne pridobitve pravice do starostne pokojnine zahteva kot škodo (28. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).

15Sodišče druge stopnje je pritrdilo navedenim materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje. Dodalo je, da sama dikcija 18. člena ZOZP predpostavlja, da bi oseba ostala neprekinjeno v obveznem zavarovanju in plačevala prispevke za pokojninsko ter invalidsko zavarovanje vse dokler ne bi izpolnila pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Ker s smrtjo zavarovanca preneha zavarovalno razmerje med zavarovancem in zavodom, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje zavod na podlagi 18. člena ZOZP od dneva prenehanja zavarovalnega razmerja (smrti) ne more več terjati sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (12. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje

16Prvi odstavek 18. člena ZOZP določa:

Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti so kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote.¹

17Na ta način je določen obseg zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja za škodo, nastalo tožeči stranki kot nosilcu socialnega zavarovanja ob uresničitvi zavarovalnega primera, ki ga krije to socialno zavarovanje. Opredelitev jamstva odgovornostne zavarovalnice za škodo, nastalo tožeči stranki, je opredeljeno v besedilu …... sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pravno priznana škoda tožeči stranki se torej nanaša na izpad sorazmernega dela bodočih prispevkov, ki bi jih prejemala, v kolikor ne bi bilo škodnega dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec tožene stranke.

18Samo besedilo prvega odstavka 18. člena ZOZP opredeljuje odškodninsko naravo zahtevka tožeče stranke.² Tako priznanega zakonskega upravičenja ni mogoče umestiti v kategorijo regresnih oziroma subrogacijskih zahtevkov, s katerimi zavarovalnica vstopa v položaj svojega zavarovanca (poškodovanca) v razmerju do povzročitelja škode oziroma njegove odgovornostne zavarovalnice (prvi odstavek 963. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Zato lahko gre le za škodo same tožeče stranke. Gre torej za posebej urejeno podlago, ki tožeči stranki kot posrednemu oškodovancu iz posledic prometne nesreče omogoča povrnitev tovrstne škode.³ Ker ureditev v 18. člena ZOZP nima drugih določb, ki bi urejale predpostavke odškodninske odgovornosti, je treba uporabiti tudi druga splošna pravila odškodninskega prava.

19V Republiki Sloveniji je uveljavljen tako imenovani dokladni sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti⁴. To pomeni, da se sredstva za uresničevanje pravic iz tega zavarovanja zagotavljajo iz tekočih prispevkov aktivnih zavarovancev. Z vidika posameznega zavarovanca pa mu plačilo prispevkov v predpisani višini zagotavlja pravice za primer starosti, invalidnosti, smrti, telesne okvare ter potrebe po stalni pomoči in postrežbi.⁵ V takšnem sistemu zavarovanja je zagotovljeno ravnovesje med vplačanimi prispevki zavarovanca in višino dajatev, ki jih bo dolžna izplačevati tožeča stranka kot nosilka zavarovanja (zavarovalnica) po doživetju predpisane starostne meje. Takšen položaj je treba razumeti v smislu normalno pričakovane izpolnitve obveznosti iz zavarovalnega razmerja.

20Tako kot vsako zavarovalno razmerje, tudi to vsebuje elemente tveganja, ki posegajo v to ravnovesje. Na strani tožeče stranke se to izraža v možnosti nastanka zavarovanega rizika še pred predvidenim starostnim pogojem zavarovanca za pridobitev starostne pokojnine in v možnosti prenehanja plačil nadaljnjih prispevkov zavarovanca. Na strani zavarovanca pa je s tem povezano tveganje glede višine dajatev, ki naj bi mu zagotavljale ustrezno varstvo.

21Temeljna funkcija odškodninskega prava je v nadomestitvi izgube ali zmanjšanja vrednosti premoženja oškodovanca, ko je za to podana ustrezna pravna podlaga. Zasleduje torej cilj odstranitve nepravičnega položaja, v katerem se je znašel oškodovanec, to je v odpravi njegovega prikrajšanja.⁶ Spremembe premoženjskopravnega položaja tožeče stranke v povezavi s škodnim dogodkom, za katerega odgovarja odgovornostna zavarovalnica v skladu z določili ZOZP, ni mogoče obravnavati brez upoštevanja zavarovalnega razmerja tožeče stranke s svojim zavarovancem. V sami naravi zavarovalnega razmerja je vsebovana negotovost, ali bo razmerje dejansko trajalo do pričakovanega doživetja starosti zavarovanca za pridobitev starostne pokojnine. Ta negotovost ne temelji zgolj na rizikih, ki jih krije odgovornostno zavarovanje po ZOZP.

22Pravilno je sklepanje sodišča prve stopnje, kateremu je sledilo tudi sodišče druge stopnje, da ima smrt zavarovanca neposredno za posledico prenehanje obveznosti za plačilo prispevkov za poklicno in invalidsko zavarovanje. Takšne posledice nastopijo ne glede na to ali je nastop smrti vzročno povezan z rizikom, ki ga krije odgovornostno zavarovanje po ZOZP. Smrt zavarovanca pa na premoženjskopravni položaj tožeče stranke učinkuje tudi v nasprotni smeri zaradi prenehanja obveznosti izplačevanja dajatev, ki so neprenosljive obveznostne pravice, kot sta pravilno pojasnili obe sodišči nižjih stopenj.

23Takšno argumentacijo skuša tožeča stranka v reviziji izpodbiti z utemeljitvijo, da je obveznost plačevanja prispevkov v primeru, ko je posledica prometne nesreče invalidnost zavarovanca, prenehala že z dnem priznanja pravice do invalidske pokojnine. Po njenem stališču zamejuje odškodninski zahtevek tožeče stranke po prvem odstavku 18. člena ZOZP zgolj preostala delovna doba in starost oškodovanca. Stališče tožeče stranke torej temelji na fikciji, da bi brez nastopa zavarovanega rizika po 18. členu ZOZP zavarovalno razmerje trajalo do zavarovančevega doživetja starostnega pogoja za pridobitev starostne pokojnine.

24Takšno izhodišče je materialnopravno zmotno. Sistemska razlaga zakona govori v prid razlagi, da je mogoče tožeči stranki kot posrednemu oškodovancu priznati zgolj škodo, ki se kaže kot njeno prikrajšanje, ker bo poseženo v navedeno ravnovesje v konkretnem razmerju med zavarovancem in zavarovalnico. Tak položaj je zato podan le v primeru, ko mora tožeča stranka iz zavarovalnega razmerja zagotavljati dajatve zavarovancu še pred doživetjem časovne meje za pridobitev starostne pokojnine, hkrati pa je (deloma ali v celoti) izgubila vir (plačilo prispevkov), preko katerega bi moral zavarovanec do navedenega trenutka prispevati v blagajno dokladnega sistema zavarovanja. V primeru, ko je nastopila smrt zavarovanca, takšen pogoj ni več izpolnjen. Zato od trenutka smrti zavarovanca dalje ni več mogoče govoriti o prikrajšanju tožeče stranke v povezavi z izpolnjevanjem njenih obveznosti iz zavarovalnega razmerja.

25Širša razlaga, za katero se v reviziji zavzema tožeča stranka, izhaja iz statičnega izhodišča, da ima tožeča stranka s sklenitvijo (obveznega) zavarovalnega razmerja zagotovljen vir prihodkov do pridobitve pogoja za starostno upokojitev, ki se stekajo v skupni proračun tožeče stranke na podlagi medgeneracijske solidarnosti po 2. členu ZPIZ-1. Takšno izhodišče po eni strani izključuje element tveganosti iz zavarovalne pogodbe na strani zavarovalnice. Po drugi strani pa bi takšen pristop terjal tudi upoštevanje koristi na strani tožeče stranke zaradi nenastalih njenih bodočih obveznosti iz zavarovalnega razmerja. Zgolj enostransko obravnavanje premoženjskopravnega položaja tožeče stranke bi v konkretnem primeru pripeljalo do rezultata, da bi bil premoženjskopravni položaj tožeče stranke v primeru smrti zavarovanca celo boljši kot v pričakovanem primeru poškodovančevega doživetja pogoja za starostno upokojitev. Priznanje pravice do povrnitve izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje, ko tožeči stranki ne bodo nastale obveznosti iz naslova pravice do starostne pokojnine, ne bi pomenilo izenačitve njenega položaja s položajem, v katerem bi bila, če ne bi bilo škodnega primera, temveč njeno neutemeljeno izboljšanje. Takšen rezultat pa je v izrecnem nasprotju z načelom popolne odškodnine (169. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).⁷ Tudi ob upoštevanju tega načela navedene zakonske določbe prvega odstavka 18. člena ZOZP ni mogoče razlagati tako, da tožeči stranki daje podlago za povrnitev izpadlih prispevkov za čas po nastopu smrti njenega zavarovanca. Takšno upravičenje tožeče stranke ne bi zasledovalo cilja nadomestitve prikrajšanja v povezavi s konkretnim zavarovalnim razmerjem. Prav tako ne bi zagotavljalo pravičnega ravnovesja med tožečo stranko kot oškodovancem in povzročiteljem škode (oziroma njegove odgovornostne zavarovalnice), saj ne bi odpravljalo nesorazmerja v konkretnem zavarovalnem razmerju, v katero je posegel povzročitelj škode, temveč bi zagotavljalo zgolj dodaten vir za financiranje drugih obveznosti tožeče stranke. Zato zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka ne ustvarja neupravičene koristi povzročitelju škode.

26Navedeni razlogi utemeljujejo odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje. Za obdobje po smrti zavarovanca tožeča stranka ni upravičena do povrnitve škode iz naslova sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 18. členu ZOZP.

Glede odločitve o reviziji

27Glede na pojasnjen odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je revizija tožeče stranke neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

28Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

¹ Podčrtan je tisti del besedila, ki se nanaša na položaj tožeče stranke.
² Glej 8. točko odločbe Ustavnega sodišča U-I-52/20-11 z dne 10. 6. 2021 ter preostale odločbe, na katere se na navedenem mestu sklicuje Ustavno sodišče. Ustavno sodišče se pri tem sklicuje tudi na prevladujoče stališče v sodni praksi Vrhovnega sodišča, da gre za odškodninski zahtevek, pri čemer pa opozarja na neenotna stališča pravne teorije.
³ Glej tudi 15. točko obrazložitve sodbe VSRS III Ips 144/2014 z dne 29. 3. 2016.
⁴ 2. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS št.106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), ki je veljal v času nastanka škodnega dogodka. Enako določbo vsebuje tudi prvi odstavek 2. člena sedaj veljavnega ZPIZ-2 ( Uradni list RS, št. 96/12 s spremembami).
⁵ Prvi odstavek 3. člena ZPIZ-1. Enaka je ureditev v prvem odstavku 2. člena ZPIZ-2.
⁶ D. Jadek pensa in drugi avtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba 2003, stran 666.
⁷ Sodba VSRS III Ips 87/2015 z dne 24. 1. 2017.