UPRS Sodba IV U 100/2018-90

Tožbi se ugodi, odločba Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, Območna enota Celje in Dravograd, št. 06102-793/2015-44 z dne 5. 1. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Z izpodbijano odločbo je Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Celje in Dravograd (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) odločil, da morajo lastniki vseh stavb, ki jih sistem za oskrbo s pitno vodo „Sleme-Šentvid“ oskrbuje s pitno vodo: (1.) izvajati notranji nadzor nad zagotavljanjem zdravstvene ustreznosti pitne vode in oskrbo objektov s pitno vodo, ki mora biti vzpostavljen na osnovah HACCP sistema, ki omogoča prepoznavanje mikrobioloških, kemičnih in fizikalnih agensov, ki lahko predstavljajo potencialno nevarnost za zdravje ljudi, izvajati potrebne ukrepe ter vzpostaviti stalni nadzor na tistih mestih (kritičnih) kontrolnih točkah v oskrbi s pitno vodo, kjer se tveganja lahko pojavijo, ter o izvajanju notranjega nadzora izdelati dokument z evidencami, ki vsebuje najmanj opis vodovodnega sistema s tehničnimi podatki, spremljajoče higienske programe, HACCP načrt z izdelano analizo dejavnikov tveganja; za kar je določil rok izvršitve do 30. 4. 2017; (2.) HACCP načrt mora vsebovati tudi mesta vzorčenja, vrsto preskušanj in najmanjšo frekvenco vzorčenja; za kar je določil rok izvršitve do 30. 4. 2017; (3) zagotavljati skladnost in zdravstveno ustreznost pitne vode; za kar je določil rok izvršitve do 30. 4. 2017; (4.) v roku pet dni po izvršitvi naloženih ukrepov iz prejšnjih točk pisno obvestiti organ ter predložiti dokumentacijo in izvide rezultatov opravljenih preiskav odvzetih vzorcev pitne vode, ki dokazujejo njeno izvršitev. Nadalje je odločil, da posebni stroški postopka niso nastali in da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti opravil redni inšpekcijski pregled Okrepčevalnice A., z namenom preverjanja spoštovanja zakonodaje s področja nalezljivih bolezni, objektov in naprav za javno preskrbo s pitno vodo ter minimalnih sanitarno zdravstvenih pogojev v dejavnostih na področju gostinstva in turizma, na podlagi 1. člena Zakona o zdravstveni inšpekciji (v nadaljevanju: ZZdrI). Na pregledu je bilo ugotovljeno, da se priprava vode na obravnavanem sistemu ne izvaja, da ni izdelan plan čiščenja in vzdrževanja vodooskrbnih objektov, ne vodijo se evidence, čiščenje vodooskrbnih objektov se izvaja enkrat letno, čiščenje zajetja celo manj pogosto, da ni vzpostavljen notranji nadzor, ki mora biti vzpostavljen na osnovah HACCP sistema, ki omogoča prepoznavanje mikrobioloških, kemičnih in fizikalnih agensov, ki lahko predstavljajo potencialno nevarnost za zdravje ljudi, izvajanje potrebnih ukrepov in vzpostavitev stalnega nadzora na tistih mestih v oskrbi s pitno vodo, kjer se lahko pojavijo mikrobiološki, kemični in fizikalni dejavniki tveganja. Te obveznosti so določene v 4., 7. in 10. členu Pravilnika o pitni vodi.

3Poleg Doma A. so na obravnavani vodovodni sistem priključeni še uporabniki- lastniki stanovanjskih hiš: B.B., C.C., D.D. in E.E. Ker navedeni nimajo določenega upravljavca vodovodnega sistema, je v tem delu zadevo odstopila v reševanje Inšpektoratu RS za okolje in prostor.

4V inšpekcijskem postopku ni bilo izkazano, da bi imel objekt Okrepčevalnice A. ločen vodovodni sistem od ostalih strank v postopku. Sama ločenost vodooskrbnih objektov, kot so vodohrani, zbiralniki, še ne pomeni, da sistem ni povezan oziroma enoten.

5Na podlagi 6. člena Pravilnika o pitni vodi je prvostopni organ izdal odločbo vsem lastnikom stavb, ki jih obravnavan vodovodni sistem oskrbuje, in sicer tudi zaradi varovanja javnega zdravja, to je zdravja večjega števila ljudi, ki obiskujejo Okrepčevalnico na Slemenu, v kateri se izvaja proizvodnja in promet z živili. Ukrepi so izrečeni na podlagi 15. člena ZZdrI in 27. člena Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (v nadaljevanju: ZZUZIS).

6Tožnikova pritožba zoper izpodbijano odločbo je bila zavrnjena. Iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa izhaja, da je iz razlogov smotrnosti in ekonomičnosti združil odločanje o pritožbah D.D., A.B. in B.B. in C.C., saj je za odločanje o vseh pritožbah stvarno pristojen isti organ druge stopnje in se pritožbe nanašajo na isto dejansko stanje in pravno podlago, to so ugotovljene pomanjkljivosti v zvezi s sistemom za oskrbo s pitno vodo „Sleme – Šentvid“, zaradi katerih so bile lastnikom vseh stavb, ki jih ta sistem oskrbuje s pitno vodo, naloženi ukrepi v zvezi z notranjim nadzorom nad zagotavljanjem zdravstvene ustreznosti pitne vode in oskrbe objektov s pitno vodo.

7Pritožbeni organ je ugotovil, da ni sporno, da se na sistemu za oskrbo s pitno vodo „Sleme – Šentvid“ ne izvajajo notranji nadzor in potrebni ukrepi, ni vzpostavljen stalni nadzor na mestih, kjer se tveganja lahko pojavijo in da ni izdelan dokument z evidencami o izvajanju notranjega nadzora, sporna je utemeljenost odreditve konkretnih ukrepov pritožnikom, torej pasivna stvarna legitimacija, ki daje odgovor na vprašanje, kdo je nosilec obveznosti v konkretnem primeru. Poleg Pravilnika o pitni vodi in določil ZZUZIS, na katere je odločitev oprl prvostopni organ, je kot pravno podlago navedel tudi Uredbo o oskrbi s pitno vodo, ki dodatno določa zahteve, ki se morajo pri oskrbi s pitno vodo izvajati v okviru obvezne občinske gospodarske javne službe in nekatere pogoje za oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja kot javna služba ter za lastno oskrbo s pitno vodo.

8V postopku ni bilo izkazano, da je vodovodni sistem, s katerim se oskrbuje Okrepčevalnica A., ločen od vodovodnega sistema, s katerim se oskrbujejo lastniki ostalih objektov. Gre torej za enoten vodovodni sistem, ki se napaja iz več vodnih virov, od koder je voda speljana najprej v prvi vodohran (pod okrepčevalnico), nato je del vode speljan do štirih lastnikov (stranke v upravnem postopku), del pa v višje ležeči vodohran nad okrepčevalnico, iz katerega se napaja res le objekt okrepčevalnice, vendar je sistem povezan. To izhaja tudi iz pritožbi C.C. priložene skice.

9Vsak element vodooskrbnega sistema (zajetje, vodohran, cevovodi, črpališče) lahko vpliva na zdravstveno ustreznost in skladnost pitne vode, zato je potrebno vzpostaviti na celotnem vodooskrbnem sistemu notranji nadzor, se opredeliti do tveganj in izvajati ukrepe za obvladovanje le-teh. Z izpodbijano odločbo se ne posega v lastniška razmerja vseh, ki so priključeni na vodovodni sistem Sleme – Šentvid, ampak se le odreja ukrepe v zvezi z izpolnjevanjem zahtev iz Pravilnika, ki v skladu s 4. členom velja tudi za vodovodne sisteme za oskrbo s pitno vodo, ki zagotavljajo manj kot povprečno 10 m3 vode na dan in oskrbujejo manj kot 50 oseb, če se voda uporablja za oskrbo objektov za proizvodnjo in promet z živili, kot je v obravnavanem primeru.

10Pred izdajo prvostopne odločbe je organ vse zavezance seznanjal z ugotovitvami in jim dal možnost izjasnitve o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, pri čemer so se nekateri odzvali z dopisi, niso pa navajali ne predložili dokazov o ločenosti vodovodnega sistema, temveč so le navajali, da ima Okrepčevalnica A. svoj oskrbovalni vod, svoj vodohran.

11Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe zakona in bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma odloči, da tožniku ne bo potrebno izvajati HACCP sistema, saj ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za potrebo izvajanja tega sistema.

12Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ pri izdaji odločbe spregledal, da za Okrepčevalnico A. (A. dom na A.) ni izdanega vodnega dovoljenja, saj je vodno dovoljenje izdano le za F.F., kar dokazuje, da je vodno dovoljenje izdano le za neposredno rabo vode za lastno oskrbo F.F., ki je bil lastnik objekta A. na A. Sedaj je lastnik in nosilec dejavnosti druga oseba. Vodno dovoljenje nikoli ni bilo izdano za dejavnost, za Okrepčevalnico A. Ta okrepčevalnica ima svoj ločen vodooskrbni sistem, kar se pri inšpekcijskih ukrepih ni obravnavalo.

13Pravilnik o pitni vodi se ne uporablja za pitno vodo iz sistemov za oskrbo s pitno vodo, ki zagotavljajo manj kot povprečno 10 m3 vode na dan ali oskrbujejo manj kot 50 oseb. Tožnik uporablja vodo izključno za lastne potrebe in po Pravilniku ni dolžan izvajati HACCP sistema, kar je z odločbo neupravičeno naloženo. Ker ga Pravilnik ne zavezuje, ne potrebuje preverjati skladnosti na pipah oz. mestih, kjer se uporablja pitna voda. To je lahko naloženo samo osebi, ki je podvržena določbam tega Pravilnika.

14Iz vodnega sistema se oskrbujejo štiri osebe (tožnik in C.C., A.B., E.E.), vse za lastne potrebe, zato nihče po Pravilniku ni podvržen izvajanju HACCP sistema. Vsi našteti imajo vodna dovoljenja za svoj ločen izvir, kar izhaja iz vodnih dovoljenj, dopisa in pojasnila zdravstvenemu inšpektoratu o skupnem dogovoru z dne 12. 12. 2016, v katerem je potrjeno, da je vodooskrbni sistem A. doma ločen od ostalih vodovodnih sistemov.

15Voda za okrepčevalnice se mora pregledovati, a to naj bo naloženo izvajalcu dejavnosti. Inšpektorica je to spregledala. Novi lastnik A. domaskrbuje dom s pitno vodo s pomočjo Prostovoljnega gasilskega društva Č., kar izhaja iz pogodbe z dne 1. 4. 2017, sklenjene z G.G. s. p. To je dokaz, da se okrepčevalnica ne napaja iz istega vodovodnega sistema kot tožnik, sicer vode s strani gasilcev ne bi potrebovali.

16V tožbi uveljavlja kršitev postopka, ker se o pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe ni odločalo posebej, s čimer je bila odvzeta možnost navajanja novih dejstev in dokazov, ki so se pridobili tekom postopka. Prav tako tekom postopka ni bilo odločeno o zahtevi za izločitev inšpektorice H.H., kot je tožnik zahteval v pritožbi. V postopku postavitve upravljavca je prišlo do nedopustnega stanja, saj se je o isti stvari odločalo o dveh postopkih, ko je inšpektorica pozvala za izvršitev tega postopka, nato pa ga je nadaljevala sama. V postopku je bila uporabljena ponarejena listina (KS ... z dne 9. 9. 2016), na kar je tožnik opozarjal, a se o tem pristojni organ ni izjasnil.

17Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožnikove navedbe in se sklicuje na že podane ugotovitve v izpodbijani odločbi ter se sklicuje na spisovno dokumentacijo v konkretni zadevi. Izpodbijana odločba in odločba organa druge stopnje sta pravilni in zakoniti, zato je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen.

18Tožnik je tekom postopka vložil več pripravljalnih vlog. V prvi pripravljalni vlogi z dne 18. 11. 2018 je nasprotoval vključitvi I.I. v postopek in njenim navedbam, saj v izpodbijani odločbi ni bila navedena. S tožbo zahteva le odpravo oziroma popravo odločbe, s katero mu je naloženo izvajanje sistema HACCP, saj ne opravlja nobene dejavnosti, ki bi mu to nalagala in ne izpolnjuje nobenega zakonskega pogoja, ki bi ga k temu zavezoval, za druge tega ni dolžan izvajati. To je dolžnost osebe, ki ima interes, ker želi opravljati dejavnost.

19Tožnik v drugi pripravljalni vlogi z dne 22. 2. 2019 navaja, da vodovoda niso zgradili KS Zavodje, KS Šentvid ne Občina Šoštanj ne F.F. kot predsednik gradbenega odbora niti kot predsednik KS ... . Vodooskrba v Šentvidu je bila njegova (tožnikova) pobuda, sodeloval je pri vseh dejanjih, tako organizacijskih kot tehničnih in tudi vodil tehnično vsa dela večletne izgradnje. I.I. kot prokurist G.G. se bo morala poučiti pri osebah, ki so vodovod zgradile. Predsednik KS ... E.E. je na sestanku z Občino Šoštanj izjavil, da nima nobene listine o vodovodu in da jih tudi ni na občini. Iz geografskega dela projekta, ki ga je vložila I.I., je razvidno, da so črpalke pri izvirih, zbiralnika, ki napaja njegov objekt, pa na tem projektu ni, saj je to samostojni vodohran. V vodooskrbo zase je vložil več kot 50 tisoč EUR, za oskrbo F.F. ostaja odprta postavka preko 20 tisoč EUR, saj tožnik tega vodovoda ne upravlja. Občina Šoštanj je izgradnjo vodovoda na tem območju ignorirala, še sedaj ni rešeno dejansko stanje in vložki. Nadalje predstavi potek izgradnje vodovoda od leta 1990 dalje, ker v kraju Šentvid ni imel nihče urejene vodooskrbe. Sam je podal pobudo za izgradnjo vodovoda. Občina Velenje je odobrila sredstva za projekt ..., s TEŠ so se sami dogovorili za sredstva za material in v nadaljevanju še za dva vodohrana, eden za spodnji dom uporabnikov in drugi za dom TO in A. dom, z vsem, kar se še navaja. To je bilo realizirano in plačano. Financiranje se je ustavilo, ko se je ustanovila občina Šoštanj. Nadaljnjih sredstev za izvedbo investicije kot tišinsko območje iz republiških sredstev niso dobili. V času teh postopkov je nastal gradbeni odbor in tudi KS ... . Predsednik gradbenega odbora in KS ... je želel biti F.F., ki je povzročal konfliktne situacije s KS ... in Občino Šoštanj. Za nekaj let se ni nič premaknilo. Tako so J.J., B. in A.B., C.C. in tožnik sami pričeli graditi vodovod. Zgradili so tudi del, ki bi ga moral F.F. sam zase, za dom TO in za takratnega lastnika A. doma, od katerih ni nihče nič prispeval. F.F. s prodajnim agentom K. in inšpektorico H. je želel graditelje prisiliti, da je lastnik vodovoda F.F. in da ga moramo postaviti za upravljavca. Status vodovoda se prireja, enkrat je javni, naslednjič zasebni.

20Tožnik je v tretji pripravljalni vlogi z dne 3. 5. 2019 dodatno navedel, da želi I.I. tožnika očrniti pred sodiščem in v postopek vpleta stvari, ki se ne tičejo tožbenega zahtevka. Inšpektorica je kršila osnovno načelo, to je nadzor tistih, ki so k temu zavezani. To so v tem postopku Z.Z., nato V.V., katerih prokurist je bil F.F., sedaj je to G.G., prokurist I.I., ki bi morali imeti urejeno poslovanje skladno z zakonom. Inšpektor le ugotovi, ali nosilec dejavnosti izpolnjuje pogoje in v primeru kršitve naloži sankcijo, saj oseba, ki opravlja dejavnost, nezakonito koristi vodo mimo zakona. Ob teh kršitvah tistih oseb, ki so zavezane nadzoru in so v prekršku, bi morala inšpektorica zapreti lokal in naložiti odpravo nepravilnosti zavezancu. Inšpektorica pa je to naložila osebam, ki nihče nima takšne dejavnosti. O zahtevi za izločitev inšpektorice H.H., ki jo je podal v pritožbi, je organ odločal šele 14. 6. 2018, torej po vložitvi tožbe v tem postopku.

21Tožnik je v četrti pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2019 prerekal nadaljnje navedbe I.I. in E.E..

22V postopku so sodelovali kot stranke z interesom tudi C.C., E.E., A.B. ter C.B., D.B. in E.B. po zakonitem zastopniku kot dediči po pokojni B.B., F.F. ter I.I.

23F.F. je v odgovoru na tožbo dne 11. 10. 2018 sodišču sporočil, da je A. dom prodal in nima interesa sodelovati v postopku. Sodno pošiljko je predal novi lastnici I.I., ki bi jo bilo potrebno vključiti kot stranko z interesom. Z vlogo z dne 29. 5. 2019 je podal mnenje o neutemeljenosti tožnikovih navedb.

24I.I. je v odgovoru na tožbo navajala, da je na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 6. 3. 2017 postala lastnica A. doma. Ob nakupu jo je prodajalec seznanil s stanjem na vodovodu in poskusom tožeče stranke, da se A. dom izloči iz obstoječega vodovodnega sistema. Pravi naslov za ugotovitev stanja na vodovodu je F.F., ki je z A. domom upravljal 25 let, bil je predsednik gradbenega odbora za gradnjo vodovoda Sleme Šentvid, ki je investicijo tudi vodil, bil je predsednik KS ..., ki je investicijo prevzela od KS ... in tudi zaključila. Po zakonu je od prodajalca nanjo kot kupca prešlo vodno dovoljenje, za gostinsko dejavnost pa je vložila vlogo za pridobitev vodnega dovoljenja 5. 10. 2018. Preglede vode redno izvaja po sistemu HACCP. Po podatkih AJPES tudi tožnik in A.B. opravljata dejavnost, a nimata vodnega dovoljenja za dejavnost. Vodovod Sleme Šentvid je bil zgrajen po projektu PGD Sleme Šentvid, št. projekta 0693/95, januar 1996, izdelovalec PIL 90, Celje. Iz projekta je razvidno, da je skupno zajetje vode na parceli št. 119/1, cevovod poteka do vodohrana 1, iz njega pa dva cevovoda, eden za nižje ležeče uporabnike (E., C., D., B.), drug cevovod pa do zgornjega vodohrana 2 (prečrpavanje), od koder prosto teče v A. dom in L. dom, črpališče za prečrpavanje vode iz vodohrana 1 v vodohran 2 za A. dom. Star vodovod, ki ga je uporabljal A. dom pred izgradnjo obstoječega vodovoda, ni več uporaben. Na vodovod so priključeni A. dom, prazen Dom S. (last občine Šoštanj), E.E., C.C., D.D., B.B. oz. dediči (dva priključka) in E.D. (objekt L.). Vodovod mora imeti na podlagi zakonodaje skupnega upravljalca. Vodovod je bil zgrajen s sredstvi, ki sta jih prispevali občina Šoštanj in Termoelektrarna Šoštanj in je torej družbena lastnina. Tožnik si lasti vodovod, zamenjal je ključavnico za dostop v vodohran 1 in črpališče, zato je v strahu, da bo ostala brez vode in je za gostinske usluge v A. domu sklenila pogodbo z gasilskim društvom Č. za občasno dostavo vode. Listina KS ... je verodostojna. Vodovod potrebuje skupnega upravljavca, zato naj sodišče pozove občino Šoštanj.

25V prvi pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2019 je I.I. še navedla, da je porabnikov vode toliko, da je potrebno za vodovod določiti upravljalca ali pa mora vsak porabnik sam izvajati zakonsko predpisane ukrepe (HACCP). Nosilcem vodovodnih priključkov je bila na podlagi inšpekcijskih zahtev februarja 2016 predlagana Pogodba o upravljanju zasebnega vodovoda Šentvid, ki so jo podpisali vsi takrat znani porabniki, razen D.D. Turistično razvojno društvo Š. in KS ... pri Zavodnju imata v A. domu sedež in nimata lastnega vodovodnega priključka. K. je v A. domu občasni gost, v A. domu ni nobenega apartmaja.

26V drugi pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2019 je I.I. prerekala nadaljnje navedbe tožnika, v tretji pripravljalni vlogi z dne 10. 7. 2019 pa navedbe A.B. Dodatno je še navedla, da je iz gradiva, ki ga je predsednik KS poslal na občino Šoštanj, jasno, da je priključenih 9 in ne 5 uporabnikov.

27V zadnji (četrti) pripravljalni vlogi z dne 11. 10. 2019 je sodišču predlagala, da odloči na podlagi razpoložljivih dokazov, da se zadeva konča.

28E.E. je v vlogi z dne 12. 7. 2019 navedel, da je kot uporabnik obravnavanega vodovoda in kot predsednik KS ... naslovil na Občino Šoštanj dopis v zvezi z upravljanjem vodovoda, v katerem je občino seznanil s stanjem na tem področju. Svet Občine Šoštanj je 17. 4. 2019 sprejel sklep o pričetku dejanj in opravil za prevzem upravljanja vodovoda v KS ... . Vodovod potrebuje upravljavca, priključkov je 9 in jih bo še več. Dokler vodovod ne dobi upravljavca, ki bo skrbel za preglede vode (HACCP), morajo uporabniki spoštovati zakonsko določilo, da preglede opravljajo sami. V vlogi z dne 11. 10. 2019 je prerekal navedbe tožnika in A.B. in še navedel, da se postopek prevzema vodovoda s strani občine nadaljuje.

29A.B. je v odgovoru na tožbo navajal, da A. dom nima vodnega dovoljenja, ki ga ima le F.F. zase za gospodinjstvo. Na vodovod so priklopljeni še dom S., Dom L., TRD Š. in K.. Občina Šoštanj v vodovod ni finančno prispevala, TEŠ je financiral material, cevi in ostalo za krajane. Delali, kopali in zapisali cevi so on, žena in tast in s stroji položili več kot polovico trase cevi. Zadnjih 500 m cevi so morali sami kupiti. Za F.F. so naredili izkop za rezervoar, položili cevi in jih zasuli D.D., C.C., tast J.J. in sam z ženo. Vodohran 2 je vreden enako kot vodohran 1, čeprav je na vodohran 2 vezan le F.F. oz. gospodinjstvo I.I., saj A. dom nima vodnega dovoljenja. Zahteva odpravo izvajanja sistema HACCP, saj ne opravlja nobene dejavnosti, ki bi mu to nalagala. Star rezervoar za Sleme bi bilo treba očistiti in usposobiti, ne le čakati, kaj bodo storili drugi. Sam ima dva priključka. Okrepčevalnica A. dom ima šest priključkov: gospodinjstvo F.F., Dom A. brez vodnega dovoljenja, Dom S., Dom L., Trd Š., K.. Vse je priklopljeno na ta vodovod oziroma A. dom. Upravni organ naj izpodbijano odločbo v celoti odpravi in izda novo odločbo osebam, ki jih to zavezuje.

30A.B. je v prvi pripravljalni vlogi z dne 23. 6. 2019 prerekal dodatne navedbe I.I.. Navedel je, da ima vodovod štiri priključke in enega F.F., kar je peti priključek. Sam ne bo izvajal HACCP, v zakonu za to ni podlage. Občina Šoštanj ni nič prispevala za ta vodovod, a ima interes, da ga lastnini, naj najprej poplača izvajalce.

31A.B. je v drugi in tretji pripravljalni vlogi z dne 21. 9. 2019 prerekal navedbe I.I. in E.E.. Navedel je še, da so izgradnji vodovoda priklopili pet uporabnikov oz. priključkov. E.E. je listino poslal na inšpektorat RS in ponaredil podpis takratnega predsednika krajevne skupnosti L.L., kar je priznal sam. Sam ima en priključek (ena kmetija, ena hišna številka). Za svoje delo ni bil poplačan. KS ... nima pravice razpolagati z vodovodom, saj ni ne lastnik ne financer.

32Tožba je utemeljena.

33Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v postopku uradnega nadzora nad napravami za javno preskrbo s pitno vodo pri lastnikih vseh stavb, ki jih sistem za oskrbo s pitno vodo »Sleme – Šentvid« oskrbuje s pitno vodo, odločila, da morajo lastniki vseh stavb izvesti naložene jim ukrepe v točkah 1-3 izreka odločbe ter o njihovi izvršitvi pisno obvestiti organ, ki je izdal to odločbo ter mu predložiti dokazila o tej izvršitvi.

34Pravno podlago za izrečene ukrepe predstavlja ZZUZIS in na njegovi podlagi sprejet Pravilnik o pitni vodi. Njegova uporaba v konkretni zadevi temelji na ugotovitvi, da je sistem za oskrbo s pitno vodo, to je vodovodni sistem Sleme Šentvid, ki je sestavljen iz vodnih virov, vodohrana 1, črpalke, vodohrana 2, cevovodov in drugih sestavnih delov, enoten vodovodni sistem. Uredba o oskrbi s pitno vodo namreč v 18. točki 2. člena določa definicijo sistema za oskrbo s pitno vodo ali krajše vodovoda, in sicer je to sistem elementov vodovoda, kot so cevovodi, črpališča, vodohrani, naprave za pripravo pitne vode in druga pripadajoča oprema, ki pretežni del rednega obratovanja deluje kot samostojen sistem, hidravlično ločen od drugih vodovodov in ima enega upravljavca, pri čemer so priključki del vodovoda.

35Zato so neutemeljene tožbene navedbe, da sta del z vodohranom 1 in del z vodohranom 2 ločena vodovodna sistema uporabnikov, to je lastnikov stanovanjskih objektov na eni strani in lastnika okrepčevalnice na drugi.

36Ker prvi odstavek 4. člena Pravilnika o pitni vodi določa, da se ta pravilnik ne uporablja za pitno vodo iz sistemov za oskrbo s pitno vodo, ki zagotavljajo manj kot povprečno 10 m3 vode na dan ali oskrbujejo manj kot 50 oseb, o čemer mora prebivalce obvestiti lokalna skupnost, razen če se voda uporablja za oskrbo javnih objektov, objektov za proizvodnjo in promet živil in objektov za pakiranje pitne vode, tožbeno pa ni izpodbijana ugotovitev upravnega organa, da je okrepčevalnica (A. dom) objekt, v katerem se izvaja proizvodnja in promet z živili, veljajo tudi za obravnavani sistem za oskrbo s pitno vodo določbe Pravilnika o pitni vodi.

37Nadalje je sporna še utemeljenost odreditve ukrepov konkretnim zavezancem, torej, kdo je v zvezi z obravnavanim vodovodom nosilec obveznosti s področja nalezljivih bolezni, objektov in naprav za javno preskrbo s pitno vodo ter minimalnih sanitarno zdravstvenih pogojev.

38Odgovor na to daje Pravilnik o pitni vodi, ki v 6. členu določa, da mora imeti sistem za oskrbo s pitno vodo upravljavca (prvi odstavek), da je upravljavec izvajalec javne službe oskrbe s pitno vodo (drugi odstavek) in da če upravljavec ni določen, izvaja vse obveznosti upravljavca iz tega pravilnika lokalna skupnost oziroma lastnik.

39V predmetni zadevi ni sporno, da obravnavani sistem za oskrbo s pitno vodo nima določenega upravljavca. To pomeni, da mora skladno s Pravilnikom o pitni vodi vse obveznosti upravljavca izvajati lokalna skupnost oziroma lastnik.

40V 6. členu Pravilnika o pitni vodi ni izrecno navedeno, lastnik česa mora izvajati vse obveznosti upravljavca (kolikor jih ne izvaja lokalna skupnost). Vendar po presoji sodišča to izhaja iz ZZUZIS, na podlagi katerega je bil Pravilnik o pitni vodi sprejet, in Uredbe o oskrbi s pitno vodo.

41ZZUZIS v prvem odstavku 17. člena določa obveznost, da morajo pravne in fizične osebe, ki opravljajo proizvodnjo in promet z živili in javno oskrbo s pitno vodo, v notranjem nadzoru spremljati in zagotavljati njihovo zdravstveno ustreznost v vseh fazah proizvodnje in prometa. Notranji nadzor mora biti vzpostavljen na osnovah HACCP sistema, ki omogoča prepoznavanje mikrobioloških, kemičnih in fizikalnih agensov, ki lahko predstavljajo tveganje za zdravje, izvajanje potrebnih ukrepov ter vzpostavlja stalen nadzor na tistih mestih (kritičnih kontrolnih točkah) v proizvodnji in prometu živil, kjer se tveganja lahko pojavijo.

42Oskrba s pitno vodo je obvezna občinska gospodarska javna služba (1. točka prvega odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja). Njena uporaba je obvezna, če zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis za posamezne primere ne določa drugače (drugi odstavek 5. člena Zakona o gospodarskih javnih službah). Tako Uredba o oskrbi s pitno vodo v 6. členu določa, da se lahko na območjih poselitve in za posamezne stavbe ali gradbene inženirske objekte, kjer občina ne zagotavlja javne službe, izvaja lastna oskrba s pitno vodo.

43Uredba o oskrbi s pitno vodo uvodoma pojasni, da je javni vodovod vodovod, ki je kot občinska gospodarska javna infrastruktura namenjen izvajanju javne službe (3. točka 2. člena), zasebni vodovod pa je vodovod, ki je v zasebni lasti in namenjen lastni oskrbi s pitno vodo (24. točka 2. člena). Nadalje je pojasnjeno tudi, da je upravljavec zasebnega vodovoda pravna ali fizična oseba, s katero imajo lastniki zasebnega vodovoda sklenjeno pogodbo o njegovem upravljanju (21. točka 2. člena).

44Nadaljnje določbe pa so še v 8. členu Uredbe o oskrbi s pitno vodo, da morajo lastniki zasebnega vodovoda skleniti pogodbo o upravljanju zasebnega vodovoda s pravno ali fizično osebo in o upravljavcu zasebnega vodovoda pisno obvestiti občino (četrti odstavek), ne glede na to pa se pogodba o upravljanju zasebnega vodovoda ne sklene, če imajo stavbe enega lastnika, ki je hkrati upravljavec zasebnega vodovoda, pri tem pa mora lastnik zasebnega vodovoda o njegovem upravljanju pisno obvestiti občino (peti odstavek).

45Iz citiranih pravil, ki se nanašajo na oskrbo s pitno vodo, torej izhaja, da so obveznosti na podlagi 6. člena Pravilnika o pitni vodi naložene lastniku sistema za oskrbo s pitno vodo in ne lastniku objekta, ki se iz sistema oskrbuje. Materialnopravno zmotno je nalaganje obveznosti lastniku stavbe, ki ga vodovodni sistem oskrbuje, v kolikor ni tudi lastnik tega vodovoda.

46Ker z izpodbijano odločbo upravni organ ni pravilno uporabil določbe 6. člena Pravilnika o pitni vodi in je zato ugotovil le uporabnike oz. lastnike stavb, ki se oskrbujejo iz vodovodnega sistema, vseh pravno relevantnih dejstev ni ugotavljal. Kdo je lastnik obravnavanega sistema za oskrbo s pitno vodo, ki nima določenega upravljavca, v izpodbijani odločbi ni ugotovljeno.

47Po povedanem je bila v obravnavani zadevi razlaga materialnega prava napačna in je posledično nepopolno ugotovljeno tudi relevantno dejansko stanje. Izpodbijana odločba je zato nezakonita. Sodišče je na podlagi določbe 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. Po četrtem odstavku istega člena je organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

48Sodišče je v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, pri čemer sodišče ni štelo, da bi udeleženci, ki so v postopku sodelovali, imeli nasprotni interes.

49Vračilo plačane sodne takse bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi določbo točke c opombe 6.1. taksne tarife izvršilo sodišče po uradni dolžnosti.