15. člen ZZdrI

Tožba na odpravo prvostopenjske in drugostopenjske odločbe v obravnavanem primeru ni primerno sodno varstvo, ki bi lahko učinkovito zaščitilo pravice in pravne interese tožnika, saj je bilo v vmesnem času že vzpostavljeno stanje, ki ga slednji želi doseči z odpravo izpodbijanih odločb, kar pomeni, da njuna odprava ne bi imela (več) želenega učinka.

Obveznosti s področja nalezljivih bolezni, objektov in naprav za javno preskrbo s pitno vodo ter minimalnih sanitarno zdravstvenih pogojev na podlagi 6. člena Pravilnika o pitni vodi so naložene lastniku (zasebnega) sistema za oskrbo s pitno vodo, ki nima določenega upravljavca in ne lastniku objekta, ki se iz sistema oskrbuje. Materialnopravno zmotno je nalaganje obveznosti lastniku stavbe, ki ga vodovodni sistem oskrbuje, v kolikor ni tudi lastnik tega vodovoda.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu. Vprašanje obstoja pravne podlage za inšpekcijsko ukrepanje v obravnavani zadevi ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je nanj mogoče odgovoriti že z branjem oziroma z jezikovno razlago določb ZNB in ZZdrI, na kateri temelji izpodbijana odločitev. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka z navedbami (o posledicah, ki naj bi njenemu otroku nastale kot posledica izpodbijane odločitve), ki so bile že presojena v postopku opustitve (oziroma neopustitve) cepljenja, ni izkazala zelo hudih posledic izpodbijane odločitve (ukrepa zdravstvene inšpekcije, da jo vključi v program obveznega cepljenja za otroka).

V konkretni zadevi je bil predlog za opustitev cepljenja A.A. pravnomočno zavrnjen, zato bi morala tožnica, glede na določilo 22. člena ZNB, po katerem je cepljenje proti določenim boleznim obvezno, poskrbeti za cepljenje otroka. Ker pa za cepljenje ni bila pripravljena poskrbeti prostovoljno, je prvostopenjski organ po presoji sodišča utemeljeno izdal izpodbijano odločbo.

Vsakdo ima pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih pred temi boleznimi. Zdravstveni inšpektor lahko odredi, da se odpravijo nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti, ugotovljene v tem pogledu pri izvajanju inšpekcijskega nadzora. Izrek odločbe je jasen in določen takrat, če ne dopušča različnega tolmačenja. Tožeča stranka zgolj posplošeno trdi, da njene obveznosti iz izreka izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, ker se izrek sklicuje na mnenje ZZV. Ne trdi pa hkrati, da ji sam izrek ni jasen in da torej ne more nedvoumno razbrati, kaj mora storiti po izpodbijani odločbi. Mnenje ZZV je prejela pred izdajo odločbe, povzeto je tudi v obrazložitvi odločbe. Zato dvoma o tem, na kaj se izrek odločbe nanaša in kakšne so po njem obveznosti tožeče stranke, ni. Pri tem ni odveč dodati, da je bilo mnenje ZZV edino strokovno mnenje, izdano za potrebe tega upravnega postopka.

V obravnavani zadevi ne gre za preskrbo s pitno vodo, temveč za ukrep zdravstvene inšpekcije zaradi zagotavljanja zahtev, ki jih mora izpolnjevati pitna voda, z namenom varovanja zdravja ljudi pred škodljivimi učinki zaradi kakršnegakoli onesnaževanja pitne vode. To pa lahko uresničuje le tako, da določi izvajalca z ustrezno izobrazbo.