VSRS Sklep VIII DoR 11/2010-3

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo regresa za prehrano za čas od meseca julija 2002 do vključno meseca avgusta 2006. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2V pravočasnem predlogu za dopustitev revizije tožnik navaja, da je sodišče druge stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za prehrano med delom, napačno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je namreč oprlo na Uredbo o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvu (Ur. l. RS, št. 60/92 in nadalj.), ki med taksativno določenimi nadomestili, ki pripadajo osebju na delu v tujini, ni določala nadomestila za prehrano. Po mnenju tožnika gre za pomembno pravno vprašanje, ali lahko za posamezno skupino delavcev uredba, izdana na podlagi specialnega zakona (Zakona o zunanjih zadevah – ZZZ, Ur. l. RS, št. 1/1991, v veljavi pa jo je ohranil tudi ZZZ, Ur. l. RS št. 45/2001), delavca prikrajša za temeljno zakonsko pravico – regres za prehrano med delom – na način, da neke pravice ne uredi. To temeljno zakonsko pravico naj bi po navedbah tožnika določal 130. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ki se na podlagi 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, 56/2002 in nadalj.) uporablja tudi za javne uslužbence. Glede tega sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni, sodna praksa višjih sodišč pa ni enotna. Višje sodišče je v zadevi Pdp 62/2009 odločilo drugače.

3Predlog ni utemeljen.

4Sodišče po prvem odstavku 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti če sodna praksa višjih sodišč ni enotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

5Tožnik zatrjuje, da gre za pomembno pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni, sodna praksa višjih sodišč pa ni enotna, pri čemer se sklicuje na odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 62/2009. Vrhovno sodišče ugotavlja, da predmet odločanja v citirani zadevi ni primerljiv s predmetom odločanja v obravnavani zadevi. V prvem primeru je šlo namreč za razmerje med ZDR in Kolektivno pogodbo za lesarstvo, v obravnavani zadevi pa tožnik postavlja vprašanje v zvezi z razmerjem med dvema zakonoma, splošnim (ZDR v povezavi z ZJU) in posebnim (ZZZ) ter na podlagi posebnega zakona izdanim podzakonskim predpisom. Trditev, da gre za neenotno sodno prakso višjih sodišč, zato ni utemeljena.

6Tožnik pomembno pravno vprašanje veže na razmerje med podzakonskim predpisom, izdanim na podlagi specialnega zakona v razmerju do splošnih zakonskih pravic, ki jih zagotavlja ZDR na podlagi 5. člena ZJU. Vendar pa zanj (zaposlen je bil kot varnostnik na slovenskem veleposlaništvu v Rimu) v spornem obdobju od julija 2002 do vključno avgusta 2006 določbe ZJU in posledično ZDR glede povračila stroškov prehrane med delom sploh ne morejo biti odločilne, saj pravna podlaga za plačilo teh stroškov ne izhaja iz zakonov, na katere se sklicuje, temveč iz določbe 71. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO – Ur. l. RS, št. 15/1990 in nadalj.), ki z uveljavitvijo ZJU ni prenehal veljati.

7Na podlagi 3. odstavka 367.b člena ZPP mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno. Sodišče pravnega pravila iz 5. člena ZJU oziroma 130. člena ZDR ni moglo prekršiti, saj to pravilo ne predstavlja pravne podlage v konkretnem primeru. Vprašanja o razmerju med uredbo, izdano na podlagi specialnega zakona, in citirano določbo ZDDO tožnik ni postavil. Tudi revizijsko sodišče tega ne more storiti samo (in dopustiti revizije o tem vprašanju), saj je vezano na okvire predloga.

8Ker pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso podani, je Vrhovno sodišče predlog tožene stranke zavrnilo (367. c člen ZPP).