71. člen ZDDO

Določbo 4. odstavka 2. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih o tem, da se zaposlenemu prizna kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od kraja bivališča do delovnega mesta, če prevoz z javnim prevozom ni možen, je treba interpretiralo tako, da mora biti prevoz po tej poti dejansko možen oziroma dovoljen. Tako kot pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela, ki se poravnajo v višini najcenejšega javnega prevoza, za katerega obstaja dejanska možnost uporabe, tudi za priznanje kilometrine za razdaljo po najkrajši poti velja, da mora biti prevoz po tej poti dejansko možen. Pri ugotavljanju najkrajše poti je potrebno upoštevati javne ceste v smislu določbe 1. odstavka 2. člena ZJC oziroma 1. odstavka 3. člena ZCes-1.

Sodišče ni moglo prekršiti pravnega pravila iz 5. člena ZJU oziroma 130. člena ZDR, na katerega se v predlogu za dopustitev revizije sklicuje tožnik, saj to pravilo ne predstavlja pravne podlage v konkretnem primeru. Vprašanja o razmerju med uredbo, izdano na podlagi specialnega zakona (ZZZ), in 71. členom ZDDO tožnik ni postavil. Tudi revizijsko sodišče tega ne more storiti samo (in dopustiti revizije o tem vprašanju), saj je vezano na okvire predloga.

Ker je tožnik stalno prebival na območju Nove Gorice in je bil razporejen na delo v Ljubljano, kar je pogojevalo med tednom njegovo ločeno bivanje od ožje družine, ki sta jo poleg njega sestavljala še izvenzakonska partnerica in njen mladoletni sin, ter se je tedensko vračal k družini, so bile podane okoliščine za pridobitev pravice do plačila nadomestila za ločeno življenje ter povračilo stroškov tedenskega prevoza v kraj dela.

V ugovornem postopku ni mogoče spremeniti sklepa o prenehanju delovnega razmerja tako, da se upošteva drugo obdobje neopravičenega izostanka z dela, kot je to bilo ugotovljeno s prvostopnim sklepom.