VSRS Sodba II Ips 784/2007

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 461,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnice ugodilo in naložilo toženki plačilo 5.424,80 EUR (prej 1.300.000 SIT) odškodnine. Presodilo je, da je toženka s pismom, poslanim ministru, posegla v čast in dobro ime tožnice. Zahtevek toženke po nasprotni tožbi je zavrnilo. Odločilo je, da pri tožnici v trenutku, ko je novinarju poslala sodbi, s katerima je bila toženka pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, ni bil podan namen zaničevanja.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Toženka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče RS sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija ni utemeljena.

Glede odločitve o tožbi

6Tožnica je trdila, da je toženka posegla v njeno čast in dobro ime s pismom z dne 27. 1. 1994, naslovljenim na ministra za pravosodje. Tožnico naj bi razžalila z očitkom storitve kaznivega dejanja in s posameznimi trditvami o nepravilnostih pri postopku prodaje čevljev, ki ga je vodila tožnica.

7Povzetek relevantne vsebine spornega pisma je naslednji:

- tožnica naj bi kot vodja sodnika za prekrške na silo odredila, da se čevlji prodajo podjetju B. (prvi odstavek),

- tožnica naj bi hotela, ko je že vedela, da je blago prodano italijanskemu kupcu, da toženka izda fakturo, s katero bi se B. priznalo 30.000 DEM (tretji odstavek),

- tožnica naj ne bi izdala odločbe o proviziji (četrti odstavek),

- tožnica naj bi popolnoma napačno informirala IS Občine ..., ki je nato na podlagi njene izpovedbe sprejel za toženko nerazumljivo mnenje (peti odstavek),

- pri celotni izvedbi posla naj bi obstajali indici, da gre za kaznivo dejanje, saj je zadevo že prevzela UNZ ... (šesti odstavek).

8Revizijsko sodišče je pri razumevanju spornega besedila upoštevalo splošno izhodišče in kriterij, ki je bil zavzet v odločbi II Ips 509/2004 z dne 13. 7. 2005: "Jezik je izrazno sredstvo, katerega sporočilnost ni in ne more biti matematično enoznačna. Jezik je zaradi svojih osnovnih zakonitosti komunikacijsko večplasten. V njegovi sporočilni moči se neločljivo prepletajo različni razumski in čustveni učinki, sproža pa tudi (tako hotene kot nehotene) aluzije in asociacije. Te so odvisne (tudi) od časa in prostora, v katerem so izrečene, predvsem pa od osebe bralca oziroma poslušalca." Revizijsko sodišče k temu še dodaja, da je navedbe treba vedno presojati kot celoto, pri tem pa je treba imeti v mislih povprečnega bralca, ker ima lahko izjava več pomenov in razlag.

9Po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oškodovancu v primeru duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena pripada pravična denarna odškodnina, če stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo.

10Revizijsko sodišče se je najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je toženka z zgoraj povzetimi trditvami v spornem pismu posegla v čast in dobro ime tožnice. Čast je zavest človeka o lastni vrednosti (subjektivna čast), dobro ime oziroma ugled pa je vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi (objektivna čast).(1) Civilni predpisi sicer ne vsebujejo opredelitve, kaj je razžalitev časti in dobrega imena, zato si sodna praksa pri tem pomaga s kazenskopravnim pojmovanjem teh terminov. Za obstoj protipravnega ravnanja v smislu civilnega delikta ni treba, da so podani znaki točno določenega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime oziroma enega od tovrstnih kaznivih dejanj. Pri opredelitvi razžalitve časti in dobrega imena se pravno pojmovanje odmika od splošno jezikovne rabe. Treba se je zavedati, da vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, pravno še ne pomeni posega v čast in dobro ime. Običajno mora biti podano izražanje ne le nevljudnih, ampak neresničnih dejstev. Vsako neresnično dejstvo pa prav tako še ne pomeni žalitve časti in dobrega imena. Žaljivost neresničnih dejstev je treba skrbno presojati v vsakem konkretnem primeru glede na običajne norme obnašanja in običaje v nekem kulturnem okolju. Na presojo, ali je v konkretnem primeru podana razžalitev časti in dobrega imena, ne vpliva dejstvo, da ima tožnica status uradne osebe. Pri presoji, ali gre za poseg v čast in dobro ime, se namreč javne osebe, drugače kot pri posegih v zasebnost, obravnavajo enako kot anonimni posamezniki.(2)

11Zmotno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da navedba v šestem odstavku pisma, da obstajajo indici, da gre za kaznivo dejanje, saj je celotno zadevo že prevzela UNZ MS, pomeni očitek kaznivega dejanja in s tem poseg v čast in dobro ime tožnice. Po oceni revizijskega sodišča citirane navedbe same po sebi ni mogoče razumeti kot očitek kaznivega dejanja, zato toženka s to izjavo ni mogla poseči v tožničino čast in dobro ime. Toženka je namreč trdila le, da obstajajo indici, da je tožnica storila kaznivo dejanje, ne pa, da ga je tudi storila. Nenazadnje je bil zoper tožnico sprožen tudi kazenski postopek, ki pa je bil zaradi zastaranja pregona ustavljen. Že dejstvo, da zoper nekoga teče kazenski postopek, je več kot le indic, da je ta oseba storila kaznivo dejanje. Za začetek kazenskega postopka je namreč potreben že utemeljen sum, da je nekdo storil kaznivo dejanje. Glede na obrazloženo se revizijskemu sodišču tako ni bilo treba ukvarjati z revizijskimi očitki zmotne uporabe materialnega prava, ki se nanašajo na domnevno storitev kaznivega dejanja tožnice.

12Pravilno pa je stališče sodišč prve in druge stopnje, da je toženka s trditvami v prvem, tretjem, četrtem in petem odstavku pisma posegla v čast in dobro ime tožnice. Vrhovno sodišče RS je sicer v kazenski odločbi I Ips 85/98 z dne 23. 11. 2000 trditve v navedenih odstavkih že presojalo in odločilo, da trditvi v četrtem in petem odstavku pisma ne sami zase ne v kontekstu ne posegata v čast in dobro ime tožnice. Revizijsko sodišče se strinja, da vsebina četrtega in petega odstavka pisma sama zase ne posega v čast in dobro ime toženke(3), vendar pa je tak poseg razviden iz konteksta, in sicer prej navedenih odstavkov v povezavi s šestim odstavkom pisma. Tega odstavka Vrhovno sodišče RS v prej navedeni kazenski zadevi pri presoji vsebine četrtega in petega odstavka ni moglo upoštevati, saj ni bil del opisa kaznivega dejanja. Nasprotno pa sta sodišči prve in druge stopnje v tem postopku lahko presojali trditve tudi v kontekstu šestega odstavka, saj ga je tožnica smiselno zatrjevala (l. št. 27) in tako ne drži revizijski očitek, da sta ga sodišči upoštevali po uradni dolžnosti in s tem kršili razpravno načelo. Revizijsko sodišče se tako v tem delu strinja s presojo sodišč prve in druge stopnje, da sta zaradi navedb v šestem odstavku pisma trditvi v četrtem in petem odstavku dobili drugačen pomen. Glede na vsebino šestega odstavka je razumeti, da so tudi predhodno našteta dejanja v prvem do petem odstavku pisma indici (poleg dejstva, da je zadevi prevzela UNZ ...), ki kažejo, da je tožnica storila kaznivo dejanje. Po oceni revizijskega sodišča tako ni nobenega dvoma, da je trditve v prvem, tretjem, četrtem in petem odstavku pisma v kontekstu s trditvijo v šestem odstavku mogoče razumeti kot toženkin očitek nezakonitega oziroma nemoralnega ravnanja tožnice v postopku prodaje čevljev. To pa je tipično žaljiva izjava, ki posega v čast in dobro ime tožnice.

13V domači sodni praksi je ustaljeno stališče, da se izključitev protipravnosti posegov v čast in dobro ime v civilnem pravu presoja skladno s kriteriji iz Kazenskega zakonika RS. Izključitev odškodninske odgovornosti zaradi duševnih bolečin, povzročenih z žalitvijo časti in dobrega imena, je tako podana, če odgovorna oseba dokaže resničnost navedb (t. i. dokaz resničnosti). Kljub resničnosti trditve pa lahko gre še vedno za poseg v zasebnost, če je ta za oškodovanca neugodna in ne gre za upravičen javni interes.

14V obravnavani zadevi je obramba toženke temeljila na t.i. dokazu resničnosti, pri čemer sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da trditve v prvem, tretjem, četrtem in petem odstavku pisma niso resnične. Revizijsko sodišče resničnosti trditev v navedenih odstavkih ni moglo presojati, ker je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP), morebitne utemeljene zmote, torej okoliščin, na podlagi katerih bi utemeljeno verjela, da je to res, pa toženka ni zatrjevala. Poleg tega je toženka še trdila, da je s pismom želela preprečiti nezakonita ravnanja tožnice. Če bi bile sporne trditve toženke resnične, bi jih bilo mogoče obravnavati kot obrambo v smeri varovanja splošnega in zasebnega interesa. Z obrambo lastnega ali splošnega interesa pa ni mogoče opravičevati neresničnih žaljivih trditev.

15Toženka je tako s trditvami v prvem, tretjem, četrtem in petem odstavku v povezavi s šestim odstavkom pisma posegla v čast in dobro ime tožnice, pri tem pa ni uspela dokazati resničnosti svojih trditev.

16Revizijsko sodišče ocenjuje, da je tudi višina prisojena odškodnine za to obliko nepremoženjske škode primerna in v okviru prisojenih odškodnin za podobne primere. Zato materialno pravo (200. člen ZOR) ni bilo uporabljeno v škodo toženke.

17Zatrjevana procesna kršitev, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, ne zadosti standardu obrazloženosti kršitev določb pravdnega postopka. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče namreč ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Ta revizijski razlog mora biti zato obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretizirati. Toženka bi tako morala povedati, do katerih pritožbenih navedb in trditev se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Ostale očitane procesne kršitve (na str. 4, 5 in 6 revizije) pa pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) oziroma so povezane z dejstvi, ki ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi. Revizijskemu sodišču se zato z njimi ni bilo treba ukvarjati.

18Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče revizijo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede odločitve o nasprotni tožbi

19Nasprotna tožnica (zaradi preglednosti v nadaljevanju toženka) trdi, da je nasprotna toženka (v nadaljevanju tožnica), s tem ko je objavila le sodbi sodišč prve in druge stopnje, s katerima je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, ne pa tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki je prej navedeni sodbi razveljavilo, storila kaznivo dejanje očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, s čimer naj bi posegla v njeno čast in dobro ime.

20Relevantno dejansko stanje, ki sta ga sodišči prve in druge stopnje v zvezi s tem ugotovili, je naslednje: (1) tožnica ni objavila sodb, temveč jih je le poslala novinarju, (2) tožnica sodb ni komentirala in ni naročila objave ter (3) o objavi sodb so odločali novinarji.

21Revizijsko sodišče pojasnjuje, da lahko stranka, ki ji je bila sodba vročena, posreduje sodbo komurkoli, tudi novinarju, omejena pa je lahko le glede časa, v katerem pošlje sodbo.(4) Revizijsko sodišče se sicer strinja, da lahko vsak prikaz kazenskega postopka, ki še teče, v sredstvih javnega obveščanja prizadene čast in dobro ime obdolženca. Zato 543. člen Zakona o kazenskem postopku omogoča posamezniku, da lahko zahteva od sodišča objavo odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je bil neupravičeno obsojen. Tožnica pa takšne odločbe ni bila dolžna objaviti. Njena obveznost ni nastala niti s tem, ko je med postopkom tretjim že posredovala sodbi sodišč prve in druge stopnje.

22Da bi bilo ravnanje tožnice protipravno, je nujen element zaničevanja. Toženka je zaničevalni namen tožnice utemeljevala z dejstvom, da je tožnica posredovala novinarjem le obsodilni sodbi sodišč prve in druge stopnje, ne pa tudi odločbe Vrhovnega sodišča RS, s katero sta bili te sodbi razveljavljeni. Revizijsko sodišče, upoštevajoč dejstvo, da je tožnica sodbo Vrhovnega sodišča RS prejela šele po tem, ko je sodbi sodišč prve in druge stopnje posredovala novinarjem, pojasnjuje, da namena zaničevanja ni možno dokazovati na podlagi okoliščin, ki so se zgodile po storitvi dejanja. Krivdni odnos storilca se namreč vedno presoja na podlagi okoliščin, ki so obstajale v trenutku storitve dejanja. Na zaničevalni namen tožnice ni mogoče sklepati niti na podlagi obdobja, v katerem je bila sodba posredovana novinarju. Če bi tožnica posredovala sodbo novinarju po daljšem obdobju po izdaji sodbe, bi to lahko kazalo na njen zaničevalni namen, vendar v konkretni zadevi ne gre za takšno situacijo.

23Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov revizijo tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

24Toženka, ki z revizijo ni uspela, mora tožnici povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost, materialne stroške (15 točk) in sodno takso ter znašajo skupaj 461,72 EUR. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, stran 7).

---.---

Op. št. (1): Prim. II Ips 617/2004 z dne 22. 6. 2006.

Op. št. (2): Povzeto po Bergant Rakočević, V. : Odškodnina za razžalitev časti in dobrega imena, PP, št. 15/2010, Priloga.

Op. št. (3): Četrti odstavek namreč nima takšnih elementov, ki bi lahko posegali v čast in dobro ime. Tudi peti odstavek pisma ne vsebuje konkretne trditve, v čem je napačna informacija izvršnemu svetu IS Občine Murska Sobota. Očitek zavajanja državnega organa, če naj bi posegel v čast in dobro ime, bi moral biti konkretiziran.

Op. št. (4): Sodba, ki je posredovana javnosti v času rehabilitacije, namreč lahko povzroči posamezniku veliko večjo škodo kot pa sodba, ki je posredovana v obdobju takoj po izdaji sodbe.