UPRS Sodba IV U 10/2019-18

Tožba se zavrne.

1Agencija Republike Slovenije za vode (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijanim vodnim dovoljenjem, št. 35526-145/2017-20 z dne 12. 7. 2018, A.A., v tem upravnem sporu stranki z interesom, dovolila neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo, klasifikacijska št. vrste rabe vode 1.1.1., za stanovanjsko stavbo za občasno bivanje na naslovu ..., iz vodnega vira na mestu, določenem z Gauss-Krügerjevimi koordinatami: Izvir Pod Krničem, Y=524149, X=107638, zemljišče s parc. št. ..., k. o. ..., v obsegu največ 0,33 m3/dan oziroma največ 30,00 m3/leto (točka 1 izreka). V nadaljevanju izreka je določila, da mora imeti stranka nameščeno merilno napravo za ugotavljanje dejansko odvzete količine vode iz navedenega izvira tako, da je možno vsak trenutek preveriti skupno letno količino odvzete vode. Enkrat mesečno mora na merilni napravi odčitati skupno letno količino odvzete vode, z navedbo časa meritve, ter o tem voditi pisno evidenco. Rezultate meritev mora hraniti ves čas trajanja vodne pravice ter jih na zahtevo ministrstva in inšpektorata, pristojnega za vode, predložiti na vpogled (točka 2 izreka). Vodno dovoljenje se izdaja vsakokratnemu lastniku stanovanjske stavbe za občasno bivanje, če je ta fizična oseba in se v stavbi ne opravlja dejavnosti, in sicer za določen čas do 30. 9. 2047 (točka 3 izreka). Ugotovila je še, da posebnih stroškov postopka ni bilo (točka 4 izreka).

2Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da namerava stranka (t. j. v upravnem sporu stranka z interesom) rabiti vodo iz izvira Pod Krničem za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo stanovanjske stavbe za občasno bivanje na navedenem naslovu, ki je v lasti stranke. Izvir Pod Krničem se nahaja na zemljišču s parc. št. ..., k. o. ..., kjer se nahaja odvzemni objekt, ki je v lasti B.B., v tem upravnem sporu tožnika, ki je bil kot stranski udeleženec pritegnjen v postopek izdaje predmetnega vodnega dovoljenja in se ne strinja s pridobitvijo vodne pravice za stranko. V postopku je bilo ugotovljeno, da so na predmetnem vodnem viru že podeljene vodne pravice z vodnima dovoljenjema z dne 20. 8. 2007 in 2. 10. 2017. Prvostopenjski upravni organ je pri odločanju o skupni dovoljeni količini odvzete vode upošteval navedbe stranke v vlogi in podatke iz lastne evidence (vodna knjiga). Iz lastnih evidenc je razvidno, da je minimalni povprečni pretok ocenjen na 0,02 l/s (1,73 m3/dan oziroma 631,45 m3/leto). Količina razpoložljive vode torej zadošča za predvideno rabo vode stranke v količini 0,33 m3/dan oziroma skupno največ 30,00 m3/leto. S tem vodnim dovoljenjem podeljena vodna pravica v količini 0,33 m3/dan ne bo zmanjševala, omejevala ali onemogočala izvajanja že podeljenih vodnih pravic, saj izdatnost vodnega vira omogoča povečan odvzem vodnih količin iz predmetnega izvira. S to odločbo se odvzem vode iz izvira Pod Krničem poveča za največ 0,93 m3/dan oziroma skupno za največ 309,00 m3/leto. Iz navedenih razlogov je prvostopenjski upravni organ s sklicevanjem na relevantne določbe Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijanega akta.

3Tožnik je zoper navedeno vodno dovoljenje vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju tožena stranka) kot drugostopenjski organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe) in pri tem ugotovilo, da stroškov postopka ni bilo (točka 2 izreka). V obrazložitvi svoje odločitve se pridružuje ugotovitvam prvostopenjskega upravnega organa, ki jih ocenjuje kot pravilne in zakonite. Opredeljuje se tudi do pritožbenih navedb, ki jih zavrača kot neutemeljene, za kar podaja obrazložitev po posameznih pritožbenih ugovorih.

4Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri najprej pojasnjuje, da se njegovo soglasje za odvzem 30 m3 vode nanaša na izdano dovoljenje za zalivanje in ne na dodatnih 30 m3 za pitno vodo. Nadalje navaja, da ob porabi vode 30 m3 za zalivanje (že izdana odločba, brez dnevne omejitve) s prištetimi 30 m3 za pitno vodo, pomeni v poletnem času okoli 2 meseca porabo 830 l vode na dan ali še več, saj tožnik ne more kontrolirati njihove dnevne porabe. S tem se njegovo kmetijo povsem onemogoči. Dnevni dotok vode je 1,73 m3, v naslednjih 30 letih, za kolikor je izdana odločba, se bo dotok verjetno še zmanjšal. Pomeni, da ni dovolj vode niti za tožnikovo kmetijo.

5Tožnik predlaga, da se stranka z interesom obrne na Občino Laško za pitno vodo. Vaški vodovod je po njenih besedah v njeni neposredni bližini pri sorodnikih (Z.). Pod občinsko javno potjo je tudi že položena cev. Gre za minimalen strošek napeljave nekaj 10 m cevi za vodo.

6Tožnik v tožbi še zatrjuje, da kmetija Z., katerih gnojišče leži nad njihovim vodnim zajetjem, neprestano onesnažuje vodo s fekalijami in gnojnico. Čiščenje onesnažene vode predstavlja velik strošek. Prav tako vso meteorno vodo spuščajo za tožnikovo hišo. Teren za njegovo hišo se plazi.

7Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovno odločanje.

8Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

9Odgovor na tožbo je podala stranka z interesom A.A., ki pojasnjuje, da se voda uporablja samo v letnem času in še to le dvakrat na teden kot sanitarna voda, torej za stranišče, pomivanje posode in za tuširanje. Za zalivanje vrta uporabljajo izključno deževnico, vodo, ki jo potrebujejo za gospodinjstvo, pripeljejo s seboj. V planu je napeljava javnega vodovoda, s čimer bo rešen tudi ta problem. V vseh letih niso imeli nikoli problemov glede vode s prejšnjimi tremi lastniki. Stranka z interesom sklepno navaja, da nikoli ni primanjkovalo in zmanjkalo vode, zaradi česar meni, da je tudi zaradi 30 m3 ne bo.

10Tožba ni utemeljena.

11Po presoji sodišča sta odločbi prvostopenjskega in pritožbenega organa pravilni in zakoniti, izhajata iz podatkov v upravnem spisu ter imata oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicujeta. Prvostopenjski upravni organ je v obrazložitvi izpodbijanega vodnega dovoljenja navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je argumentiral tudi pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

12Kot pravilno ugotavlja tožena stranka, je po 1. točki prvega odstavka 125. člena ZV-1 za lastno oskrbo s pitno vodo treba pridobiti vodno dovoljenje, torej vodno pravico (prvi odstavek 119. člena ZV-1). Iz prvega odstavka 117. člena ZV-1 izhaja, da je pridobitev vodne pravice za oskrbo lastnega gospodinjstva s pitno vodo predvidena le na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo. V skladu z drugim odstavkom 117. člena ZV-1 mora lastnik ali drug posestnik zemljišča, na katerem se nahaja voda, dopustiti rabo vode, ki se nahaja na njegovem zemljišču, za oskrbo s pitno vodo tudi drugi osebi z območja iz prejšnjega odstavka, če to omogoča izdatnost vodnega vira.

13Glede na pravno ureditev, povzeto v prejšnjem odstavku obrazložitve te sodbe, sta za odločitev v tej zadevi pomembni okoliščini, če je na območju, kjer stoji objekt stranke z interesom, zagotovljena oskrba s pitno vodo s storitvami javne službe, in vprašanje izdatnosti vodnega vira, ki dopušča oskrbo s pitno vodo tudi osebi, ki ni lastnik (ali posestnik) zemljišča, na katerem se nahaja voda.

14Sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da stanovanjska stavba, ki jo za občasno bivanje uporablja stranka z interesom, leži znotraj območja, kjer občina ne zagotavlja obvezne občinske gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo. Takšna ugotovitev izhaja iz listin upravnega spisa, temu dejstvu pa tudi ne oporeka tožnik. Za tožnika pa je glede na vsebino tožbe sporno vprašanje izdatnosti vodnega vira na zemljišču, na katerem se nahaja odvzemni objekt, ki je v tožnikovi lasti.

15Po presoji sodišča sta prvostopenjski in pritožbeni upravni organ ustrezno obrazložila obseg dovoljene neposredne rabe vode za lastno oskrbo s pitno vodo iz navedenega vodnega vira, ki je največ 0,33 m3/dan oziroma največ 30,00 m3/leto, in v zvezi s tem ugotovitev, da s predmetnim vodnim dovoljenjem podeljena vodna pravica ne bo zmanjševala, omejevala ali onemogočala izvajanja že podeljenih vodnih pravic. Sodišče ugotavlja, da je pravilni zaključek prvostopenjskega upravnega organa, da izdatnost vodnega vira omogoča navedeni povečan odvzem vodnih količin iz predmetnega izvira.

16Tako sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na tožnikove ocene o porabi vode stranke z interesom, zaradi česar vode ne bo dovolj za tožnikovo kmetijo. Tožnikov izračun o porabi vode v poletnih okvirnih dveh mesecih, ko naj bi stranka z interesom porabila najmanj 830 litrov vode na dan, ne ustreza količini vode, katere poraba je dovoljena s predmetnim vodnim dovoljenjem, ki je predmet izpodbijanja v tej zadevi, pa tudi z upoštevanjem že podeljenih vodnih pravic. Po izpodbijanem vodnem dovoljenju je dnevna poraba omejena na največ 0,33 m3 na dan in največ 30,00 m3 na leto in ob takih količinah dovoljene porabe in upoštevanju količine dovoljene letne porabe iz vodnega dovoljenja iz leta 2007 (omejitev na letno porabo v količini največ 60 m3 vode), nikakor ni mogoče porabiti dnevno takšno količino vode, kot to zatrjuje tožnik v tožbi (več kot 830 litrov vode na dan). Ugotovljena izdatnost predmetnega vodnega vira (1,73 m3 na dan in 631,45 m3 na leto), kateri tožnik tožbeno ne oporeka (razen v delu, ko se bo dotok vode v prihodnosti verjetno zmanjšal, kar predstavlja zgolj oceno in domnevo tožnika brez podlage v ustreznih dokazih) tako tudi po presoji sodišča dopušča oskrbo s pitno vodo v obsegu, dovoljenem z izpodbijano odločbo, tudi stranki z interesom.

17Na drugačno odločitev tudi ne vplivajo tožbene trditve, ki se nanašajo na tožnikovo soglasje za odvzem vode. Soglasje lastnika zemljišča, na katerem se nahaja vodni vir, namreč ni potrebno, morajo pa biti za podelitev te vodne pravice izpolnjeni pogoji, določeni v ustreznih določbah ZV-1, ki so navedeni zgoraj. Po presoji sodišča so ti pogoji izpolnjeni. Ne glede na to pa sodišče pripominja, da je tožnik podal soglasje za odvzem vode v letni količini 30 m3 v letu 2017, že izdano vodno dovoljenje iz leta 2007 pa je dovoljevalo odvzem vode v količini največ 60 m3. Sodišče pa kot nerelevantne zavrača tožbene navedbe o vaškem vodovodu, na katerega bi se stranka z interesom lahko priključila z minimalnimi stroški, in tožbeno zatrjevano onesnaževanje vode s strani kmetije Z. Kot že rečeno, je namreč bistveni pogoj za podelitev vodne pravice, da v trenutku odločanja ne obstoji javni vodovod, morebitno onesnaževanje vode in ostala dejanja, ki posegajo v pravice tožnika, pa lahko slednji uveljavlja v ustreznih civilnih postopkih. Te tožbene navedbe pa za izpodbijano odločitev pravno niso pomembne.

18Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.