VSM Sodba II Kp 29635/2019

I. Pritožba pooblaščenk oškodovanke kot tožilke A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanka kot tožilka mora plačati kot stroške pritožbenega postopka potrebne izdatke obdolženega B. B., potrebne izdatke in nagrado za njegovega zagovornika ter 360,00 EUR sodne takse.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 29635/2019 z dne 4. 11. 2020 obdolženega B. B. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanka kot tožilka A. A. dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, in sicer stroške od prevzema pregona naprej, to je potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke ter nagrado zagovornika, do takrat nastali stroški pa bremenijo proračun, odločilo pa je tudi, da bo o stroških odločeno s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo sta se pritožili pooblaščenki oškodovanke kot tožilke A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot navajata v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlagata, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da sodbo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (torej da jo razveljavi) in odloči o povrnitvi stroškov postopka oškodovanke kot tožilke. Na pritožbo je odgovoril zagovornik obdolženca, D. D., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

3Pritožba ni utemeljena.

4V uvodu navedenih pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakona pritožba ne obrazloži, temveč podaja svojo oceno izvedenih dokazov in graja dejanske zaključke sodišča prve stopnje, s tem pa uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5Bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Pregled zadeve, razlogov sodbe in navedb pritožbe je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obravnavane zadeve, pravilno je ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze ter utemeljeno zaključilo, da obdolžencu očitki iz obtožbe oškodovanke kot tožilke niso dokazani.

6Po oceni pritožbe izpovedbi prič E. E. in F. F. potrjujeta nasilje obdolženega B. B. nad oškodovanko A. A., kot ga je slednja verodostojno opisala, sodišče prve stopnje pa je neutemeljeno zaključilo, da je podan resen in razumen dvom o tem, da je obdolženec izvajal fizično in psihično nasilje, ki bi pri oškodovanki povzročilo takšno nemoč, ogroženost in strah, da je bila zato spravljena v podrejen položaj in se je bila prisiljena od obdolženca odseliti. Pritožba poudarja, da je v obtožbi opisano nasilje obdolženca trajalo dalj časa, od 1. 11. 2018 do 26. 4. 2019, in da imajo njegova ravnanja vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Nad oškodovanko je izvajal psihično nasilje v obliki ustrahovanja, izsiljevanja, groženj, verbalnega napada, žaljenja z besedami „lažnivka, prasica, kurva“, fizično nasilje pa je izvrševal, ko jo je v prisotnosti mladoletnega otroka zgrabil z rokami in s silo telesa stisnil ob podboj vrat ter jo v tem položaju na silo in proti njeni volji poljubil na usta. Celotno ravnanje obdolženca, opisano v izreku napadene sodbe, po oceni pritožbe nedvomno izpolnjuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje pa je spravljanje v podrejen položaj kot zakonski znak kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1 obravnavalo preozko in pravno zgrešeno ter pri tem ni upoštevalo, da je podan tudi takrat, ko žrtev postane objekt izvajanja nasilja storilca in ko storilec pri žrtvi povzroči nemoč, strah in vznemirjanje, kot je bilo v obravnavanem primeru, pri čemer je očitek psihičnega nasilja v obliki zmerjanja in žaljenja obdolženec celo priznal, prav tako pa stisk oškodovanke ob podboj vrat in nasilen poljub, torej fizično nasilje. Razjasnitev dejanskega stanja je terjala zaslišanje C. C., ki bi glede na elektronsko komunikacijo med oškodovanko in njim vedel izpovedati o psihičnem stanju oškodovanke zaradi obdolženčevih nasilnih ravnanj ter o dogodku iz meseca marca 2020, ko se je obdolženec nad njo fizično znesel in jo telesno poškodoval, kar bi osvetlilo obdolženčevo nasilno osebnost, a je izvedbo tega dokaza sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Da je obdolženec oškodovanko spravil v podrejen položaj, je razvidno iz okoliščine, da je z mladoletnim sinom večino časa preživela v svojem delu hiše, pri čemer je skupne prostore, predvsem kuhinjo, z otrokom uporabljala le omejeno in kratek čas, njen otrok pa je zaradi bojazni pred obdolžencem doživel tudi hudo čustveno stisko. Pri oškodovanki in otroku je prišlo do takšne prestrašenosti, da se je počutila življenjsko ogroženo, strah pa se je pri njej pokazal s povsem objektivnimi in vidnimi znaki, ki so jih prepoznale strokovno usposobljene delavke pristojnega CSD, pa tudi njen otrok in C. C., ki bi o tem lahko izpovedal pred sodiščem, če bi mu to bilo omogočeno. Pritožba navaja tudi, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ker ni spremenilo opisa kaznivega dejanja, temveč je oškodovanki kot tožilki očitalo, da ob spremembi pravne kvalifikacije ni spremenila opisa kaznivega dejanja, ob tem pa zaključilo, da zato niso dokazani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, čeprav bi opis lahko spremenilo samo, ne da bi pri tem kršilo načelo objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Če bi v opis kaznivega dejanja dodalo besedi „po koncu“ pred besedami „trajnejše življenjske skupnosti“, v opis ne bi prekomerno poseglo, saj bi še vedno šlo za isto kaznivo dejanje nasilja v družini, a drugače pravno kvalificirano, pravno kvalifikacijo pa je oškodovanka kot tožilka ustrezno spremenila. Izveden dokazni postopek je namreč pokazal, da je izvenzakonska skupnost med obdolžencem in oškodovanko najverjetneje razpadla konec oktobra 2018 in to dejstvo bi lahko v opis kaznivega dejanja dodalo sodišče.

7Sodišče prve stopnje je obdolženca oprostilo obtožbe, ker je zaključilo, da mu ni dokazano, da je nad oškodovanko izvajal psihično in fizično nasilje in jo s takšnim nasiljem spravil v podrejen položaj, pa tudi, ker ni bilo dokazano, da sta obdolženec in oškodovanka v obravnavanem času živela v zunajzakonski skupnosti, kot je navajala obtožba v opisu kaznivega dejanja. Dokazni postopek je pokazal, kot v sodbi pravilno navaja tudi sodišče prve stopnje, da je zunajzakonska skupnost obdolženca in oškodovanke prenehala že pred obravnavanim obdobjem, kar pa je vlagateljica obtožbe upoštevala le pri pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja, ki jo je po izvedenem dokaznem postopku spremenila, ni pa v tej smeri spremenila opisa kaznivega dejanja. V opisu kaznivega dejanja je, kljub temu, da je pravno kvalifikacijo spremenila z navedbo, da je šlo za kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1 (po tretjem odstavku navedenega člena je storjeno proti osebi, s katero je storilec živel v družinski skupnosti ali drugi trajnejši skupnosti, ki je razpadla, je pa dejanje s to skupnostjo povezano), skupnost obdolženca in oškodovanke še vedno poimenovala kot trajnejšo življenjsko skupnost, oškodovanko pa kot izvenzakonsko partnerko obdolženca, s katero je slednji živel v družinski skupnosti. V obtožbi je opisano kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, za katerega je zagrožena kazen zapora do petih let, sodišče pa na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja ni vezano. Sodišče bi lahko, ko je dokazni postopek pokazal, da je družinska skupnost oziroma zunajzakonska zveza med obdolžencem in oškodovanko prenehala, opis kaznivega dejanja prilagodilo ugotovljenemu dejanskemu stanju z navedbo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno proti osebi, s katero je storilec živel v družinski skupnosti, ki je razpadla, je pa dejanje s to skupnostjo povezano, kaznivo dejanje pa kvalificiralo po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1. S tem v opis kaznivega dejanja ne bi nedovoljeno poseglo in obdolžencu ne bi ravnalo v škodo, saj bi dodalo tiste znake kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1, za katerega je predpisana nižja kazen zapora, in sicer do treh let, in še vedno bi bilo opisano isto ravnanje kot pred posegom. Takšen poseg pa bi bil utemeljen, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 191. člena KZ-1, torej da je z oškodovanko grdo in ponižujoče ravnal, jo preganjal iz skupnega prebivališča ter jo z nasilnim omejevanjem njenih enakih pravic spravljal v skupnosti v podrejen položaj, a je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da obdolžencu to ni dokazano, zato upravičeno v opis kaznivega dejanja ni poseglo.

8Pritožbeno sodišče se strinja z oceno izpovedbe oškodovanke v sodbi, prav tako pa z oceno izpovedb prič, med njimi E. E. in F. F., ki jih poudarja pritožba. Sodišče prve stopnje je tudi na njihovi podlagi pravilno zaključilo, da sta se obdolženec in oškodovanka po razpadu njune zveze znašla v situaciji, da sta še naprej bivala v isti hiši, sicer v ločenih prostorih, a so ju še vedno povezovale skrb za živali, skupni službeni projekti in skupno premoženje ter njegovo upravljanje, pri tem pa so se stopnjevala njuna nesoglasja, zaradi česar sta bila očitno oba vedno bolj v stiski zaradi nerazrešenih partnerskih in premoženjskih vprašanj, ter da stiska, izmučenost in prestrašenost oškodovanke ni bila posledica nasilja s strani obdolženca, ki bi predstavljala zakonski znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, temveč težavnosti in bremena celotne situacije, v kateri se je oškodovanka znašla (točka 28 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Takšne svoje zaključke je v sodbi tehtno in prepričljivo pojasnilo in jih pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, prav tako pa je pravilno zaključilo, da so se težave med njima zaradi nerazrešenih vprašanj stopnjevale in da se je oškodovanka zaradi njih, ne pa zaradi obdolženčevega nasilja, zaradi katerega bi bila spravljena v podrejen položaj, od obdolženca odselila. Pri tem utemeljeno ni prezrlo izpovedbe priče G. G., ki je povedala, da obdolženec in oškodovanka nista mogla sama rešiti vprašanja delitve skupnega premoženja, da sta zato iskala pri njej pomoč, da ji je oškodovanka povedala, da se je odselila zato, ker se niso več razumeli in niso mogli razumeti skupaj, da pa ji ne obdolženec ne oškodovanka nista govorila o fizičnem nasilju. Tudi iz izpovedbe priče E. E., ki je povedala, da se oškodovanka ni želela umakniti na varno oziroma odseliti, ker je pričakovala mirno rešitev spora, ni moglo zaključiti, da je obdolžencu dokazano, da se je oškodovanka odselila zaradi njegovega psihičnega in fizičnega nasilja, pravilno je ocenilo tudi izpovedbo priče F. F. in navedbe oškodovankinega sina G. G. priči ter utemeljeno sklenilo še, da ni mogoče brez dvoma zaključiti, da je obdolženec izvajal fizično nasilje nad oškodovanko, ko jo je prijel in poljubil ter jo s tem spravil v podrejen položaj, kot trdi obtožba. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razumni razlogi zaključkov prvostopenjskega sodišča, da obdolžencu ni dokazano, da je oškodovanko preganjal iz skupnega prebivališča z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo (točka 22 obrazložitve prvostopenjske sodbe) ter da njegovo ravnanje, kot ga je opisala oškodovanka in ga dojela kot ustrahovanje, grožnjo in nasilje, ne predstavlja takšne intenzitete, da bi obdolženec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1. Utemeljeno je zaključilo, da je mogoče sklepati le, da je šlo za obdolženčevo neprimerno ravnanje, a da ravnanja in žalitve pri oškodovanki niso povzročile takšne nemoči, ogroženosti in strahu, da bi bila s tem spravljena v podrejen položaj in bi se morala od obdolženca odseliti, o čemer je upravičeno sklepalo tudi na podlagi njune komunikacije in prizadevanj za delitev skupnega premoženja, kot sta to opisala obdolženec v zagovoru in oškodovanka v svoji izpovedbi. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi podrobno povzelo tudi podatke o pravnih postopkih med njima (oškodovankino tožbo na izselitev obdolženca, kazensko ovadbo, ki jo je obdolženec podal zaradi psihičnega nasilja oškodovanke nad njim …) ter upravičeno sklenilo, da potrjujejo zaključek, da oškodovanka v odnosu do obdolženca ni bila nemočna in spravljena v podrejen položaj.

9Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje za razjasnitev dejanskega stanja obravnavane zadeve kot pričo zaslišati C. C., saj so izvedeni dokazi za razjasnitev očitkov iz obtožbe zadoščali, sodišče prve stopnje pa je v sodbi pravilno pojasnilo, da bi bila izvedba tega dokaza nepotrebna, saj gre za posredno pričo, ki bi lahko izpovedala le o tem, kar ji je povedala oškodovanka, to pa je razvidno tudi iz dokumentacije v spisu o pisni komunikaciji med oškodovanko in C. C. Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje izvedene dokaze v sodbi predstavilo le v nekaterih delih, ne pa v bistvenem, pri čemer to trditev pritožba pojasnjuje s svojo dokazno oceno izvedenih dokazov. Vsebina izvedenih dokazov je v sodbi pravilno povzeta, pritožba pa zmotno zatrjuje, da dokazi potrjujejo očitke obtožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo tudi, da nova kazenska ovadba, ki jo je podala oškodovanka zoper obdolženca zaradi telesne poškodbe, ne more spremeniti dejstva, da je podan dvom o tem, da je obdolženec v obravnavanem času nad oškodovanko izvajal fizično in psihično nasilje ter jo spravljal s tem v podrejen položaj, ker gre za dogodke, ki so časovno precej oddaljeni od obravnavanega dejanja in bodo predmet obravnave v drugem postopku.

10Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je pritožba zoper prvostopenjski oprostilni izrek neutemeljena.

11Pritožbeno sodišče je glede na navedeno, in ker ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 96. člena ZKP. Sodna taksa, ki jo je oškodovanka kot tožilka dolžna plačati zaradi neuspešne pritožbe, je odmerjena po tar. št. 7222 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.