VSC Sodba Cp 334/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah II, III, IV, V in VI izreka sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo:

- prvotožena stranka in drugotožena stranka sta dolžni tožeči stranki solidarno plačati 13.866,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2017 dalje do prenehanja obveznosti, prvotožena stranka pa je dolžna plačati tožeči stranki še znesek 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 20127 dalje do prenehanja obveznosti (točka I izreka),

- zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku v razmerju do obeh toženih strank še solidarno zahtevanih 43.033,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2017 dalje do prenehanja obveznosti (točka II izreka),

- tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti 19,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku tega roka (točka III izreka),

- tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki povrniti 429,03 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku tega roka (točka IV izreka),

- prvo in drugotožena stranka sta dolžni tožeči stranki solidarno povrniti 1.149,34 EUR pravdnih stroškov na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. 01100-6370421586, sklic BPP 1323/2017, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (točka V izreka),

- prvo in drugotožena stranka sta dolžni tožeči stranki solidarno povrniti 102,55 EUR pravdnih stroškov na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. 01100-6370421586, sklic BPP 508/2019, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka do plačila (točka VI izreka).

2Tožnica je s tožbo delno izpodbijala odločitev pod točko II izreka sodbe sodišča prve stopnje in odločitve pod točkami III, IV, V in VI izreka sodbe sodišča prve stopnje brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa je uveljavljala pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih. Navajala je, da bi sodišče prve stopnje po načelu proste presoje dokazov lahko priznalo tožnici stroške pranoterapije in refloterapije, za kar je tožnica prepričana, da so v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Tožnica je te terapije imela in jih je plačala. V nadaljevanju je z navedbami izpodbijala odločitve sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov. Trdila je, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o tožničinem pravdnem uspehu v višini 24 % nepravilna. Tožnica je po temelju uspela s 100 %, po višini pa 24 %, kar pomeni, da je njen končni uspeh 62 %, toženk pa 38 %. Glede na to, da sta bila v obravnavani odškodninski zadevi sporna temelj in višina tožbenega zahtevka in je sodišče prve stopnje izvajalo obsežen dokazni postopek glede obeh, bi sodišče prve stopnje moralo po ustaljeni sodni praksi o povrnitvi pravdnih stroškov odločati z upoštevanjem uspeha strank ločeno glede podlage tožbenega zahtevka in glede njegove višine, končni uspeh strank pa je njune aritmetnična sredina. Posledično so zmotne odločitve v točkah III, IV, V in VI izreka sodbe sodišča prve stopnje. Iz točke 39 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče tožnici priznalo 3.440,17 EUR pravdnih stroškov, oziroma glede na končni uspeh 825,64 EUR. Ta izračun je nepravilen, moralo bi toženki naložiti plačilo 62 % pravdnih stroškov tožnice glede na uspeh v pravdi pri odmeri pravdnih stroškov tožnice sodišče ni upoštevalo sodnih taks, katerih je bila tožnica oproščena, bila je oproščena sodne takse v znesku 1.227,00 EUR za vložitev tožbe. Navedenega zneska sodišče ni upoštevalo, čeprav bi moralo, v skladu z drugim odstavkom 168. člena ZPP so takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, del pravdnih stroškov. Pravdni stroški tožnice so skupaj znašali 4.667,17 EUR, oziroma sta toženki dolžni povrniti Okrožnemu sodišču v Celju 2.893,64 EUR, oziroma 62 % pravdnih stroškov. Tožnici je bila za pritožbo zoper sodbo dodeljena brezplačna pravna pomoč in je bilo iz državnih sredstev nakazanih 427,31 EUR z DDV za vložitev pritožbe zoper sodbo z dne 15. 4. 2019. Temu znesku je treba prišteti še 1.227,00 EUR sodne takse, ki je je bila tožnica oproščena. V pritožbenem postopku so tako skupaj nastali stroški 1.654,31 EUR, glede na uspeh v pravdi 62 % sta toženki dolžni povrniti Okrožnemu sodišču v Celju 1.025,67 EUR. Glede ponovljenega postopka je v pritožbi tožnica navajala, da je sodišče prve stopnje v točki 40 obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno štelo, da je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč. To ne drži, zato je tožnici priznalo le polovico priglašenih pravdnih stroškov, zmotno je upoštevalo, da ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč za ponovljen postopek. V nadaljevanju je povzela svoj stroškovnik, kot ga je priglasila na zadnjem naroku za glavno obravnavo in navajala, da bi sodišče moralo priznati tožnici stroške in nagrado za polnih 1.560 točk, na ta znesek bi moralo prišteti 25,60 točk materialnih stroškov, kar skupaj s priznano nagrado znaša 1.585 točk, to pa je 951,36 EUR. Ta znesek bi moralo povečati za 22 %, priznani stroški in nagrada tako znašajo tako 1.160,00 EUR. Na ta znesek bi moralo prišteti še priglašenih 88,80 EUR potnih stroškov za prihod na dva naroka, povečano za 22 % DDV, kar skupaj z že priznano nagrado znaša 1.268,33 EUR. Na ta znesek pa bi moralo priznati še 650,71 EUR izvedenin, kar skupaj znaša 1.919,04 EUR, oziroma glede na končni uspeh tožnice 1.189,80 EUR, ki sta jih toženki dolžni povrniti tožnici. V ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ni priznalo tožnici priglašenih pravdnih stroškov za pritožbo zoper sklep P 423/2019 z dne 30. 6. 2020, pa bi jih moralo. To pritožbo je tožnica vložila 17. 7. 2020, priznati bi ji moralo tudi sodno takso 33,00 EUR za pritožbo. Tožnica je stroške pravočasno priglasila do konca glavne obravnave, kar izhaja iz stroškovnika. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna.

3Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je na koncu točke 30 obrazložitve napadene sodbe obrazložilo razloge za neutemeljenost tožbenega zahtevka v delu za povrnitev materialne škode v višini 300,00 EUR s pripadki iz naslova zatrjevanih stroškov pranoterapije in refloterapije. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica z izvedenskim mnenjem medicinske stroke ni dokazala, da je nastanek teh stroškov v vzročni zvezi z zdravljenjem poškodbe očesa v obravnavanem škodnem dogodku.

Sodišče prve stopnje je za ugotavljanje in odločanje o utemeljenosti (po podlagi) tega dela zahtevka izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke in na tej dokazni podlagi ugotovilo dejstva o poteku zdravljenja tožničine poškodbe, med katerimi pa ni ugotovilo tudi spornih dveh terapij. Lastno prepričanje tožnice o vzročni povezavi med zdravljenjem poškodbe in spornima terapijama ni pravno upoštevno.

Za utemeljenost zahtevka za odškodnino iz naslova stroškov spornih dveh terapij po presoji pritožbenega sodišča v določbi prvega odstavka 216. člena ZPP ni podlage za presojo po prostem preudarku. Sicer pa je tožnica v tožbi zatrjevala le-to, da si je z obiski pranoterapije in refloterapije lajšala bolečine in je imela približno 300,00 EUR stroškov. Po presoji pritožbenega sodišča bi tožnica lahko višino teh stroškov dokazala preprosto s predloženim računom, če je storitev plačala. Po prostem preudarku sodišče odloča o zahtevku tožeče stranke takrat, kadar je odločanje o podlagi ali višini zahtevka pretirano zamudno ali povezano z nesorazmernimi stroški, kar glede na zgoraj obrazloženo ni primer v obravnavani pravdi.

6Pravdni uspeh je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno ne glede na to, da je bil tožbeni zahtevek sporen po temelju in po višini. V dokaznem postopku je bilo 31. 7. 2018 pridobljeno izvedensko mnenje medicinske stroke in dne 26. 2. 2019 ustno dopolnjeno za dokazovanje zahtevka po temelju in po višini, dokaz z zaslišanjem priče A. A. je bil izveden glede temelja zahtevka in z njegovo izvedbo ni bilo posebnih stroškov. Zaslišanja prič B. B. in C. C. ter zaslišanje tožnice so bila izvedena glede utemeljenosti zahtevka po višini, pisno dopolnjeno izvedensko mnenje z dne 12. 3. 2020 in ustna dopolnitev z dne 2. 3. 2020 pa sta bila pridobljena glede utemeljenosti zahtevka po višini. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je bil izveden obsežen dokazni postopek tako glede temelja kot glede višine zahtevka. Ločen uspeh po temelju in po višini bi bilo utemeljeno ugotoviti, če bi z dokaznim postopkom glede temelja nastali občutno večji stroški v primerjavi s stroški dokazovanja višine zahtevka. Ker pa temu ni bilo tako, je pritožba v tem delu neutemeljena.

7Sodne takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, so po 168. členu ZPP res del pravdnih stroškov, vendar ne stroškov taks oproščene stranke.

Iz spisovnega gradiva izhaja, da je bila tožnica s sklepom sodišča prve stopnje z dne 11. 9. 2017 oproščena plačila sodnih taks pred sodiščem prve stopnje, s sklepom tega sodišča z dne 8. 5. 2019 je bila oproščena plačila sodne takse za pritožbeni postopek (za pritožbo zoper sodbo z dne 26. 2. 2019) in s sklepom sodišča prve stopnje z dne 14. 5. 2021 je bila oproščena plačila sodne takse za v tem pritožbenem postopku obravnavano pritožbo.

Ker tožnica zaradi dosežene oprostitve ni plačala taks, ki bi jih sicer morala, neutemeljeno meni, da bi sodne takse moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri priznanju in odmeri njenih pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je ob pravilnem upoštevanju odločbe Organa Bpp z dne 18. 10. 2017 pravilno uporabilo peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) in priznalo tožnici pravdne stroške v okviru prvega sojenja na prvi stopnji v višini 3.440,17 EUR, oziroma glede na pravilno ugotovljen pravdni uspeh tožnice 24 % 825,64 EUR.

8V točki 42 obrazložitve napadene sodbe je sodišče prve stopnje odmerilo priznane stroške v zvezi s pritožbenim postopkom. Že zgoraj je obrazloženo, da je bila tožnica s sklepom z dne 8. 5. 2019 oproščena plačila sodne takse za pritožbo, zato pritožba neutemeljeno meni, da bi tožnici sodišče prve stopnje moralo priznati in k nagradi za pritožbo, za sestavo in vložitev katere je imela odobreno brezplačno pravno pomoč z odločbo BPP z dne 26. 3. 2019, prišteti še znesek sodne takse 1.227,00 EUR. Ob pravilno ugotovljenem končnem pravdnem uspehu ji je za pritožbeni postopek pravilno priznalo 102,55 EUR stroškov.

9V točki 40 obrazložitve napadene sodbe je sodišče prve stopnje štelo, da je bila tožnici za ponovljen postopek na prvi stopnji odobrena brezplačna pravna pomoč na podlagi odločbe Bpp z dne 18. 10. 2017. Brezplačna pravna pomoč je bila s citirano odločbo odobrena za postopek na prvi stopnji, z zaključkom postopka na prvi stopnji s sodbo z dne 26. 2. 2019 pa je bila izčrpana v obliki in obsegu, kot je bila s citirano odločbo odobrena.

Vendar iz podatkov v spisu izhaja, da se je tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo v novem sojenju 7. 1. 2020 zavezala plačati predujem za stroške pridobitve dopolnilnega izvedenskega mnenja medicinske stroke, nato pa z dopisom z dne 9. 1. 2020 predložila odločbo Bpp z dne 18. 10. 2017 in na njeni podlagi uveljavljala kot že doseženo oprostitev plačila stroškov postopka glede plačila predujma za stroške izvedenca. S sklepoma z dne 12. 3. 2020 in 12. 3. 2021, s katerima je sodišče prve stopnje sodni izvedenki priznalo stroške za dve dopolnitvi izvedenskega mnenja, je sodišče prve stopnje odredilo izplačilo nagrade in stroškov izvedenki iz sredstev proračuna sodišča s sklicevanjem na odločbo Bpp z dne 18. 10. 2021 kot pravno podlago.

Tožnica je torej za plačilo stroškov postopka – stroškov za izvedenca – z izrecnim sklicevanjem uveljavljala in tudi uspela uveljaviti odločbo Bpp, za katero sedaj v pritožbi trdi, da v ponovljenem postopku ni učinkovala. Po presoji pritožbenega sodišča je tožnica vedoma uveljavila zase korist (v višini 650,71 EUR), ki ji ne pripada, zato pritožbeno sodišče njeni pritožbi v delu glede višine (za 570,29 EUR premalo) priznanih stroškov zastopanja v ponovljenem sojenju na prvi stopnji ni ugodilo.

10Glede priglašenih stroškov za pritožbo z dne 20. 7. 2020 zoper sklep P 423/2019 z dne 30. 6. 2020 in za sodno takso v višini 33,00 EUR pa se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ti stroški niso bili potrebni za pravdni postopek (155. člen ZPP). Z navedeno pritožbo tožnica ni uspela doseči izločitve sodne izvedenke iz razloga, ker je zahtevo za izločitev podala prepozno.

Ni pa pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica stroške te pritožbe priglasila prepozno, saj jih je priglasila na zapisnik o zadnji glavni obravnavi, torej pred koncem glavne obravnave (tretji odstavek 163. člena ZPP), vendar to ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

11Pritožba ni uveljavljala bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo nobene od tistih kršitev, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12Glede na vse obrazloženo je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, kakor izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

13Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).