UPRS Sodba I U 272/2019-19

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-741/2016/34 (1312-03) z dne 17. 1. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V uvodu obrazložitve odločbe je povzela tožnikove navedbe, ki jih je podal v prošnji za mednarodno zaščito ter na osebnih razgovorih in sicer, da prihaja iz Nigerije, ki jo je zapustil zaradi zemljiškega spora, ki ga je imela mama s sorodniki, da je pripadnik etnične skupine Yoruba in po veroizpovedi kristjan. Po očetu ima liberijsko državljanstvo, tam se je tudi poročil, sicer pa je v Nigeriji živel do decembra 2014, ko je odšel v Libijo. Tam je bil približno leto dni, nato je odšel na Sicilijo, iz tam pa preko Rima, Milana in Benetk do Slovenije.

2Pri podaji prošnje je navedel, da je Nigerijo zapustil zaradi zemljiškega spora z mamino družino. Spor se je začel leta 2012, ko je mama istega leta umrla, pa se je prenesel nanj. Sorodniki so mamo leta 2013 ubili, da bi se lahko polastili zemlje. Nato so se spravili še nanj, grozili so, da ga bodo ubili, če se ne odpove lastništvu zemlje. Najprej so grozili mami in je umrla, nato so grozili še njegovi ženi in je prav tako umrla, prepričan je, da so ju sorodniki ubili. Policije ni klical, ker gre za družinski problem in ker ne bi ukrepali zaradi nestabilnosti v državi. Njegov oče je bil sicer Liberijec, mama pa Nigerijka, sam ni nikoli živel v Liberiji. Zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini ni bil nikoli preganjan, ampak samo zaradi opisanega družinskega problema. Zemlja je sedaj pripadla sorodnikom, vendar še vedno obstaja nevarnost, da ga ubijejo, kot so ubili njegovo mamo in ženo. V zvezi z umori ni bilo nikoli nobene preiskave, ker policija ne ukrepa zaradi korupcije. Ženina družina niti ne ve, da je žena pokojna, tega jim ni povedal, ker se boji in ne ve, kako naj jim to pove, ker ljubi svojo ženo. Žena in mama sta umrli tako, da sta med hojo po zemlji stopili na žebelj oz. nekaj podobnega, se poškodovali in posledično umrli v bolečinah. Šli sta k zdravniku in dobili veliko zdravil, ki pa niso pomagala. Mama je umrla po petih, žena pa po treh mesecih.

3Tožena stranka je tožnikove prstne odtise preverila v centralni bazi EURODAC, iz katere je dobila podatek, da je bil tožnik v bazo že vnesen s strani Italije in dne 7. 3. 2016 kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Švice. V zvezi s tem je tožnik povedal, da v Italiji ni želel ostati, ker tam zanj ni miru, zaradi psiholoških problemov potrebuje kraj, kjer bo miren, tako kot tu v Sloveniji. V Italiji ga ni nihče primerno obravnaval, zaprosil je za zdravljenje, vendar mu ga niso nudili, drugim ljudem pa so ga.

4Na osebnem razgovoru dne 26. 7. 2016 je tožnik povedal, da je Liberijec, oče je bil pripadnik etnične skupine Congolese, mati pa Yorube. Ker je Liberijec, nima nigerijskih dokumentov. Rojstni list ni bil izdan, ker je bil rojen doma. Prvi dokument, ki ga je imel, je bil identifikacijski dokument, ki mu ga je izdelalo podjetje, za katerega je delal. Na ugotovitev uradne osebe, da je od leta 1960 dalje vsak, ki se rodi v Nigeriji, njen državljan, je tožnik odgovoril, da s tem ni seznanjen. V Nigeriji ni nikoli potreboval dokumentov niti jih ni potreboval pri prehajanju meja na poti v Liberijo. Navedel je, da zaradi veroizpovedi v Nigeriji ni imel nikoli nobenih težav. Imel pa je težave zaradi etnične diskriminacije, zaradi očetovih korenin. Diskriminiran je bil tudi v lastni družini zaradi družinskega spora. V zvezi z navedbami iz prošnje, da ima psihološke težave, je navedel, da jih nima, da ima težave samo z želodcem, verjetno je prišlo do napake pri prevodu. V zvezi z ugotovitvijo uradne osebe tožene stranke, da pri podaji prošnje pri opisu poti v Slovenijo ni omenil, da je bil v Švici, je navedel, da Švice ni omenil, ker je svojo prošnjo tam sam preklical in se mu to ni zdelo pomembno. Nigerijo je zapustil, ker je mamina družina zaradi zemlje ubila njegovo mamo in ženo, nato pa začela groziti še njemu. Sorodniki so zemljo vzeli, ker se je poročil z Liberijko, zato so se bali, da bo zemljo prodal in odšel v Liberijo. Ko je mama umrla, so sorodniki vzeli dokumente o lastništvu. Zaradi tega ni odšel na policijo, saj ne bi mogla ničesar storiti. V plemenski skupnosti tega niso reševali, saj se s poglavarjem sploh ne pogovarjajo. Spor glede zemlje se je začel leta 2012 zaradi njegove izbire neveste, saj je družina hotela, da si poišče nevesto v Nigeriji, sam pa si jo je našel v Liberiji. Mama je umrla leta 2013 zaradi magije, saj so po zemlji nekaj potresli. Enako se je zgodilo njegovi ženi. Zdravniške pomoči nista iskali, ker ne bi bila učinkovita, tudi zdravilec ne bi mogel pomagati, saj tu lahko pomaga samo bog. Na ugotovitev uradne osebe tožene stranke, da je pri podaji prošnje izpovedal drugače, je navedel, da so poskušali z zdravili, ki se jih kupi v lekarni. Smrti ni priglasil pristojnim organom, saj je v Nigeriji veliko korupcije, pravice ni. Mamina družina mu je grozila s smrtjo ˗ že to, da so ubili mamo in ženo, je grožnja. Magijo so sicer vstavili v zemljo in je ni bilo mogoče videti. Če bi sorodniki izvedeli, da živi kjerkoli v Nigeriji, bi z magijo ogrozili njegovo življenje.

5Tožena stranka je dne 29. 5. 2017 zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, tožnik je zoper odločbo sprožil upravni spor, sodišče je s sodbo I U 1312/2017-6 dne 10. 9. 2018 ugodilo njegovi tožbi in zadevo vrnilo v ponovni postopek.

6V novem postopku je bil s tožnikom opravljen še en osebni razgovor, na katerem je tožnik navedel, da je bil v Nigeriji diskriminiran zaradi etnične pripadnosti. Mati se je zaradi poroke z očetom spreobrnila iz muslimanske v krščansko vero. Zaradi skupnosti, v kateri je živel, je moral obiskovati muslimansko šolo. Tožena stranka ga je soočila z ugotovitvijo, da je na prvem osebnem razgovoru navedel, da zaradi veroizpovedi ni imel nobenih težav, na kar je tožnik odgovoril, da tega morda ni navedel zaradi tolmačenja. Na dodatno zahtevo tožene stranke, naj pojasni diskriminacijo, ki je je bil deležen, je pojasnil, da je bil kot kristjan diskriminiran v muslimanski šoli. Ker ni obiskoval molitev, so slutili, da je kristjan. Zaradi diskriminacije ima že od otroštva psihične težave, zaradi katerih je prejšnje leto prekinil izobraževanje v osnovni šoli za odrasle. Večkrat je bil pri psihiatru. Glede zemljiškega spora je navedel, da materini sorodniki niso želeli, da se poroči s kristjanom. Pripadniki etnične skupnosti Fulani na zemlji pokojne mame pasejo živino, zaradi česar ubijajo sorodnike njegove družine. Uboj matere in žene je prijavil policiji, ki je uvedla preiskavo, vendar rezultatov ni bilo. Nigerijo je zapustil zaradi zemljiškega spora in veroizpovedi. Glede zemljiškega spora ni iskal pomoči v skupnosti, saj bi bila edina pomoč, da bi šel k organom pregona, vendar ti ne ukrepajo. Mati je imela dokazila o lastništvu zemlje, ki jih hrani odvetnik. Lastništva zemlje po materini smrti ni zahteval. Ker so sorodniki vedeli, da je dedič, je bil z njimi v sporu glede lastništva zemlje. Prišli so do njega in zahtevali zemljo. Ko je slišal, da prihajajo, je zbežal. Zemljo so sedaj zasedli Fulani, ki pobijajo ljudi. Na vprašanje, kako so mu grozili, je tožnik odgovoril, da so želeli vzeti dokumente o lastništvu, ubili bi ga, če ne bi imel dokumentov. Spori so se začeli leta 2010, ker se je mati poročila s kristjanom. Prišla je policija, a ni ukrepala. Glede prijave na policijo je navedel, da je smrt žene in matere prijavil policiji, ki je prišla na kraj, a ni ukrepala. Kasneje je navedel, da je prijavil samo materino smrt, ženine pa ne, ker ni imel časa, saj je bil na tem, da zbeži iz države in je moral misliti na pobeg. Na vprašanje, kako je bil diskriminiran v šoli, je odgovoril, da so ga otroci, če se je skušal igrati z njimi, spodili, češ da ni musliman, kar ga je zaznamovalo. Nigerijo je zapustil, ker ni več mogel prenašati groženj, ki jih je bil deležen že od otroštva. Toženi stranki je predložil materin mrliški list, poročnega lista nima, ker je šlo za običajno poroko, ženinega mrliškega lista pa ne more predložiti, ker je Nigerijo zapustil v naglici. Navedel je še, da je delal z mamo in da ta kot spreobrnjena muslimanka ni dobila posla z muslimani, on pa tudi ne. Če bi se vrnil v Nigerijo, bi ga ubili Fulani, ki so okupirali njegovo zemljo. Fulani so na silo okupirali zemljo po vsej Nigeriji, ki je za kristjane najbolj nevarna država.

7Tožena stranka je ugotovila, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje, saj ni priskrbel nobenih dokazil, čeprav je v postopku zatrjeval, da ta obstajajo in da jih bo predložil. Nadalje je ugotovila, da tožnikov opis dogodkov ni takšen, da bi bilo mogoče z razumno verjetnostjo sklepati, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z dejanji preganjanja, njegovo zatrjevanje, da bi bilo v primeru vrnitve v Nigerijo ogroženo njegovo življenje, pa je bilo posplošeno in premalo konkretizirano. Tožena stranka posledično ni pridobivala informacij o tožnikovi izvorni državi. V zvezi s presojo, ali je tožnik podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov, je tožena stranka ugotovila, da jih ni podal. V postopku ni pojasnil, zakaj dokazil ni predložil. Navedbe, da ženinega mrliškega lista ni pridobil, ker je mislil na pobeg iz države, so neprepričljive in zavajajoče. Glede listin o lastništvu zemlje je bil konkradiktoren, saj je enkrat navedel, da jih je hranil doma, drugič pa, da jih je hranil odvetnik. Predložil ni niti zdravniškega potrdila o psihičnih težavah, ki bi ga lahko pridobil v Sloveniji. Glede rojstnega lista je najprej navedel, da ga ne poseduje, ker je državljan Liberije, nato je navedel, da mu ni bil izdan, ker je bil rojen doma, na drugem osebnem razgovoru pa ga je predložil, pri čemer iz rojstnega lista izhaja, da je bil rojen v bolnišnici v Ibadanu.

8Tožena stranka je nadalje ugotovila, da je tožnik podal več neprepričljivih, malo verjetnih in kontradiktornih izjav, zato ni verjetno, da so se dogodki zgodili tako, kot jih je opisal. Šele na zadnjem razgovoru je navedel, da sporno zemljo zasedajo pripadniki etnične skupnosti Fulani, ki so muslimani in nasilni. Malo verjetno je, da tovrstnih groženj ne bi navedel že prej v postopku. Glede diskriminacije zaradi očetovega porekla tožnik ni navajal niti z ničemer dokazoval, da je imel zaradi tega težave, zato se tožena stranka do tega ni opredelila. Tožena stranka je ugotovila tudi, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče, saj se je pred prihodom v Slovenijo nahajal v Italiji in nato v Švici, kjer je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, pa jo je potem umaknil. Na podlagi vseh navedenih ugotovitev je tožena stranka presodila, da tožnikovim izjavam ni mogoče slediti in da ni z zadostno mero verjetnosti izkazal, da bi do dejanj, ki jih opisuje kot preganjanje, sploh prišlo.

9Pri presoji upravičenosti do statusa begunca je tožena stranka ugotovila, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi groženj s smrtjo zaradi zemljiškega spora, preganjanja zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini pa ni niti uveljavljal. Tožnikove navedbe o zemljiškem sporu so izrazito splošne in ne temeljijo na njegovih lastnih izkušnjah, temveč na občutku ogroženosti. Navedel ni nobenih dejanj ali okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in tako ni izkazal objektivnega pogoja za priznanje statusa begunca. Prav tako ni dokazal vzročne zveze med dejanji in razlogi preganjanja. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da zasebni spori zaradi lastništva zemlje ne predstavljajo podlage za podelitev statusa begunca.

10V zvezi z navedbami o diskriminaciji zaradi veroizpovedi je tožena stranka ugotovila, da pri tožniku ne obstajajo nikakršne posebne okoliščine, ki bi ga razlikovale od drugih prebivalcev Nigerije, poleg tega pa dejanj diskriminacije, ki naj bi je bil deležen, že na trditveni ravni ni opisal tako, da bi jih tožena stranka lahko uvrstila med preganjanje v smislu ZMZ-1. Iz njegovih izjav tudi ni mogoče razbrati katerega od razlogov preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1.

11Pri presoji upravičenosti do subsidiarne zaščite je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni nikjer navajal, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Iz tožnikovih navedb tudi ni mogoče sklepati, da policija ne bi bila sposobna ali mu ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Sam je namreč izjavil, da smrti in groženj policiji sploh ni prijavil. Na drugem razgovoru je sicer navedel, da je to prijavil policiji, ki pa ni ukrepala, saj sicer sorodniki ne bi več grozili, vendar pa to ni dokaz, da policija ni ukrepala. Prav tako ni mogoče ugotoviti, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi v smislu druge ali tretje alineje 28. člena ZMZ-1, saj ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, v delu Nigerije, iz katerega prihaja, pa tudi ni mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

12Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 1. odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

13Tožena stranka naj bi povsem napačno interpretirala dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na podlagi osebnih razgovorov in predloženih dokazil, poleg tega pa se ni opredelila do predloženih dokazov tožnika in jih ni v celoti povzela, medtem ko mu očita, da se ni potrudil, da bi predložil dokazila za svoje izjave. V postopku se tudi ni preverjalo, ali obstaja verjetnost, da bo tožnik ogrožen, če bo vrnjen v Italijo in bo Italija obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito.

14Tožena stranka se ni opredelila do tožnikove veroizpovedi in ni preverila informacij v tožnikovi izvorni državi glede položaja kristjanov, prav tako se ni opredelila do dejstva, da je tožnik po državljanstvu Liberijec. V primeru vrnitve v Nigerijo, bi ga maltretirali, ker je kristjan, ker bi želel uveljaviti svoje pravice.

15Napačna naj bi bila tudi presoja tožene stranke, da je šlo pri sporu zaradi zemlje za civilni spor, saj je vzrok spora dejstvo, da je bila tožnikova mati pred poroko muslimanka, zemlja pa je z njeno poroko prešla v last kristjanov. V Nigeriji Fulani pobijajo ljudi zaradi zemlje, so islamisti in tako bi tožnika zagotovo ubili mamini sorodniki muslimani, saj ne bi prenesli, da nekdaj muslimansko zemljo podeduje kristjan. Spor glede zemlje je le navidezno civilnopraven, dejansko pa gre za širjenje islamizma s strani Fulanov na grozovit način. V tožnikovi izvorni državi se dogaja izganjanje in pobijanje kristjanov, do česar se tožena stranka ni opredelila, čeprav je že s tem, ko je tožnik izpovedal, da je kristjan, izkazano, da je zaradi tega v Nigeriji ogrožen in bo zagotovo žrtev nasilja, kršenja pravic, zanemarjanja in sovraštva. Možnosti za preživetje nima tudi iz socialnega vidika, saj je že toliko časa od doma, da je njegova zemlja v drugih rokah.

16Glede potrdila o smrti žene tožnik navaja, da je glede na grožnje, ki so se že pred materino smrtjo tudi udejanjile, upravičeno pričakoval napade nanj, zato je bil po smrti žene beg edina rešitev pred nasiljem in mu v tistem trenutku potrdilo o smrti žene ni bilo pomembno. Izdaja potrdil sicer v Nigeriji ni običajna stvar, zato tožniku ni mogoče očitati, da se ni potrudil, da bi priskrbel dokazila. Poleg tega je toženi stranki predložil službeno izkaznico, ki poleg njegove identitete potrjuje tudi dejstvo, da ni ekonomski migrant, saj je imel zaposlitev. Predložil je tudi izjavo pod prisego, do katere se tožena stranka ni opredelila, rojstni list in potrdilo o smrti matere. Dokazov o nasilju in grožnjah tožnik ne more potrditi z dokumenti, lahko pa bi nasilje potrdili javno objavljeni prispevki. O nasilju nad kristjani v Nigeriji se namreč piše tudi v slovenskih časopisih, kar pomeni, da gre za načrten proces, ki zadeva na tisoče kristjanov, ki so zaradi svoje veroizpovedi žrtve nasilja, diskriminacije in kratenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

17Tožnik navaja še, da je za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče. Treba je upoštevati njegovo dejansko situacijo. Takoj ko je vstopil v Slovenijo, ki je bila zanj varna država, je zaprosil za mednarodno zaščito.

18Ne glede na to, da je Nigerija s strani Vlade Republike Slovenije razglašena za varno izvorno državo, ta za tožnika ni varna država, saj mu ne zagotavlja varovanja človekovih pravic. Tožnik sklepno opozarja še na dejstvo, da je od podaje prošnje za mednarodno zaščito do zadnjega osebnega razgovora preteklo skoraj tri leta, zato mu tožena stranka ne bi smela šteti v slabo, da določenih detajlov ni izpovedal povsem enako ob dajanju prve in zadnje izjave. Kontradiktornosti v njegovih izjavah tako niso bistvene.

19Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so bile tožnikove izjave v postopku neprepričljive, zato jih tudi informacije, ki nek dogodek opisujejo, ne morejo povzdigniti na raven verodostojnosti. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča, da sta vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami, saj je obseg presoje vezan na trditveno podlago. Navaja še, da Nigerije ni na seznamu varnih izvornih držav iz Odloka o določitvi seznama varnih izvornih držav. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne oz. podredno, da se tožbi ugodi, odločba tožene stranke št. 2142-2014/2018/8 (1312-03) z dne 12. 12. 2018 odpravi in se prošnji prosilca B.B. ugodi.

20Tožnik v vlogi z dne 25. 2. 2019 navaja, da je treba pri presoji upoštevati tudi, da že dolgo časa čakal na zaključek postopka in da se je v vmesnem času že zaposlil v A. d.o.o., tako da ni odvisen od socialnih transferjev. S prisilno selitvijo bi mu bila povzročena znatna škoda. Poleg tega je tožena stranka v podrednem zahtevku sama predlagala, naj se tožniku prizna status begunca ali subsidiarne zaščite.

21Sodišče je dne 9. 4. 2021 od tožeče stranke prejelo vlogo, v kateri pravi, da bi moral biti tožnik v postopku obravnavan kot ranljiva oseba. Predlaga, da se v postopku angažira izvedenca psihiatra, ki naj tožnika pregleda in poda ustrezno mnenje.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba je utemeljena.

22Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, da »tožbo zavrne oz. podredno, da se tožbi ugodi, odločba tožene stranke št. 2142-2014/2018/8 (1312-03) z dne 12. 12. 2018 odpravi in se prošnji prosilca B.B. ugodi.« Številka odločbe, ki je navedena v tem delu, ni številka odločbe, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu. Prav tako tožnik v obravnavani zadevi ni B.B.. Tožena stranka po tem, ko je tožnik v vlogi z dne 26. 2. 2019 opozoril na to navedbo v odgovoru tožene stranke, ni odgovorila ali kar koli pojasnila. Vendar pa sodišče obravnavane navedbe ne more šteti kot neke vrste brezpogojno pripoznavo zahtevka, na podlagi katere bi sodišče moralo tožniku podeliti katero izmed dveh oblik mednarodne zaščite.

23Navedeni problem v stališču tožene stranke zgolj dodatno prispeva k presoji sodišča, da je treba tožbi ugoditi, vendar iz drugega temeljnega razloga. Iz izpodbijane odločbe namreč ni mogoče razbrati, zakaj tožena stranka ni upoštevala okoliščine, ki jo je zatrjeval tudi tožnik in med strankama ni bila sporna, da je tožnik državljan Liberije - morebiti poleg tega, da naj bi bil državljan Nigerije, kot je to štela tožena stranka v izpodbijanem aktu. Državljanstvo prosilca za mednarodno zaščito je namreč materialno-pravni element v opredelitvi pogojev za podelitev statusa begunca ali subsidiarne zaščite (drugi in tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Vsaka odločitev o izpolnjevanju pogojev za mednarodno zaščito namreč zajema ugotovitev, da izvorna država prosilcu ni zmožna ali noče nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Prosilec pa ima lahko tudi dve ali več državljanstev in je v takem primeru pomembno, ali mu nobena od njegovih izvornih držav ne more nuditi zaščite. Izvorna država je namreč tista država, katere državljanstvo ima tožnik. Šele če prosilec nobenega državljanstva nima, je izvorna država tista država, v kateri je prosilec imel običajno prebivališče. Tudi tožeča stranka je v tožbi opozorila, da tožena stranka ni upoštevala, da je tožnik državljan Liberije.

24Kakor je tožena stranka v izpodbijanem aktu tudi povzela navedbe tožnika, je tožnik v postopku povedal, da ima po očetu liberijsko državljanstvo in v Liberiji se je tudi poročil, čeprav je sicer v Nigeriji živel do decembra 2014, potem pa je odšel v Libijo in od tam proti Sloveniji. Da ima liberijsko državljanstvo, je povedal že v prošnji za mednarodno zaščito. Četudi je bil tožnik morda kratek čas v Liberiji, tega sicer tožena stranka ni ugotavljala, ko je spoznal ženo in se tam poročil, je v tej zadevi bistveno, ali je tožnik (tudi) liberijski državljan. Na osebnem razgovoru je celo sam povedal, da ima namen oditi v Liberijo in da tudi mamini sorodniki, ki naj bi ga preganjali, mislijo, da je tožnik v Liberiji.¹ Že v prošnji z dne 18. 3. 2016 je navedel, da so se sorodniki mame bali, da bo tožnik prodal zemljo in odšel v Liberijo. V povezavi z morebitno zaščito in stanjem v Liberiji je v zadevi pomembno tudi, da je ostalo nerazčiščeno, ali tožnik lastništva zemlje v Nigeriji po materini strani sploh niti zahteval, ali pa drži njegova trditev, da bo v prihodnosti pridobil zemljo nazaj, kot je zatrdil na osebnem razgovoru 2. 9. 2016.²

25Upravno sodišče je namreč v prvotnem postopku zgolj ugotovilo, da je imela tožena stranka dovolj podlage za oceno, da je za tožnika štela, da je nigerijski državljan,³ kar pa ne pomeni, da je Nigerija edina izvorna država tožnika, če ima tožnik tudi liberijsko državljanstvo. Na to se navezuje razlog, na katerega je Upravno sodišče že v sodbi z dne 10. 9. 2018 oprlo odločitev o ugoditvi tožbi, namreč da tožena stranka ni upoštevala, da je tožnik v postopku povedal, da je bil v Nigeriji zaradi liberijskih korenin po očetu, ki je pripadal plemenu Congolase, diskriminiran, ⁴ in da je za ženo vzel Liberijko, torej da je bil preganjan zaradi etične pripadnosti.⁵

26V izpodbijanem aktu gre torej za napačno uporabo materialnega prava (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) glede ugotavljanja zaščite v Liberiji in na tej podlagi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (2. točka prveag odstavka 64. člena ZUS-1) glede utemeljenega strahu pred preganjanjem v Liberiji. Če pa bi se izkazalo, da tožnik ne bi imel zaščite v Liberiji, potem bi tožena stranka za ugotovitev morebitne neverodostojnosti tožnikove izpovedbe o strahu pred preganjanjem morala predhodno preveriti tudi informacije o stanju v Nigeriji glede nasilja in groženj Fulanov uperjenih zoper kristjane in Nigerijce, ki imajo liberijske korenine, v povezavi z zemljiškimi spori (tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1), kar je bil sicer razlog za odpravo odločbe tožene stranke že v prvotnem upravnem sporu.

27Že na tej podlagi mora sodišče tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek Zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka sodišče navedenemu dodaja še pomembno napako procesne narave (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožnik v zvezi z ugotovitvijo tožene stranke, da se ni potrudil, da bi priskrbel listinske dokaze za svoje trditve, navaja, da se tožena stranka ni opredelila do vseh dokazov, ki jih je predložil, in jih niti ni v celoti povzela. Konkretno navaja, da je predložil izjavo pod prisego, do katere se tožena stranka ni opredelila, rojstni list in potrdilo o smrti matere. Sodišče ugotavlja, da se v upravnem spisu dejansko nahaja listina, ki v izpodbijani odločbi ni omenjena, in ki je naslovljena »sworn affidavit«, torej izjava pod prisego, ki naj bi jo podpisal in ožigosal notar v Ibadanu v Nigeriji, datirana na 19. 6. 2017. Prav tako se v upravnem spisu nahaja listina, naslovljena »medical certificate of cause of death«, torej potrdilo o vzroku smrti. Za to listino je v povzetku drugega osebnega razgovora v izpodbijani odločbi sicer navedeno, da jo je tožnik predložil toženi stranki, vendar se v nadaljevanju odločbe tožena stranka do te listine ni opredelila. Tožnikov rojstni list je tožena stranka omenila pri presoji, ali je tožnik navedel utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti listinskih dokumentov in je v zvezi s tem navedla, da je bil kontradiktoren, saj je najprej navedel, da mu rojstni list ni bil izdan, ker je bil rojen doma, na drugem osebnem razgovoru pa je predložil rojstni list, iz katerega izhaja, da je bil rojen v bolnišnici v Ibadanu.

28Tožnik utemeljeno navaja, da bi se morala tožena stranka opredeliti do vseh dokazov, ki jih je predlagal v postopku ter jasno obrazložiti, kako jih je presodila oziroma zakaj jih ni izvedla. Če se upravni organ ne opredeli do dokaza, ki ga stranka predloži v postopku oz. ga v upravni odločbi niti ne omeni, je učinek takšnega ravnanja enak, kot če stranki sploh ne bi bila dana možnost, da se o nekem dejstvu izjavi in predloži dokaze za svojo izjavo⁶. Tožena je torej s tem, ko se ni opredelila do izjave pod prisego in potrdila o smrti tožnikove matere, prekršila 1. odstavek 9. člena Zakona o upravnem postopku, kar je vplivalo na celovitost in zakonitost dokazne ocene in bo to pomanjkljivost morala odpraviti v ponovljenem postopku.

29Sodišče je v tej zadevi odločilo na seji senata in ni izvedlo glavne obravnave (drugi odstavek 71. člena ZUS-1; prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi s členom 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU in sodbo Sodišča EU v zadevi Sacko, C- 348/16). Zaslišanje tožnika v azilnih zadevah na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank. V obravnavani zadevi je že na podlagi upravnega spisa in pisnih stališč strank mogoče brez dvoma ugotoviti, da je izpodbijana odločba nezakonita primarno zaradi napačne uporabe materialnega prava, zato sodišče glavne obravnave ni izvedlo.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

30Tožnik je v tožbi zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Določilo prvega odstavka 11. člena ZMZ-1 določa, da imajo svetovalci za begunce pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja ministrstvo. Postopek uveljavljanja povrnitve stroškov za svetovalce za begunce je na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZMZ-1 urejen v podzakonskem aktu, o zahtevku pa odloča Ministrstvo za notranje zadeve (7. člen Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce). Sodišče glede na navedeno ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika po pooblaščeni odvetnici, ki je hkrati tudi svetovalka za begunce, zato je zahtevek za povrnitev stroškov postopka zavrglo (smiselno prva alineja prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

¹ Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 2. 9. 2016, str. 7.
² Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 2. 9. 2016, str. 6.
³ Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1312/2017-6 z dne 10. 9. 2018, odst. 18-21.
⁴ Ibid. odst. 24-26.
⁵ Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 2. 9. 2016, str. 4-6.
⁶ Tudi iz prakse Sodišča Evropske Unije (C-166/13, Mukarubega, 47. točka obrazložitve; C-249/13, Boudjlida, 36. točka obrazložitve) izhaja, da pravica do obrambe in izjave v upravnem postopku po pravu EU pomeni ne samo, da tožnik lahko koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, ampak tudi, da upravni organ "učinkovito upošteva celoto upoštevnih elementov".