UPRS sodba II U 483/2009

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Brežice ugotovila, da je za uvedbo postopka razlastitve parc. št. ... travnik velikosti 1674 m2, k.o. ..., last družbe A. d.o.o., zaradi gradnje oz. rekonstrukcije meddržavnega mejnega prehoda B. izkazana javna korist (1. točka izreka); da se v korist Republike Slovenije razlasti zemljišče parc. št. ... k.o. ... (2. točka izreka); da Republika Slovenija pridobi lastninsko pravico in posest na navedeni nepremičnini (3. točka izreka); da je razlastitvena upravičenka dolžna pričeti z gradbenimi deli v skladu z gradbenim dovoljenjem (4. točka izreka); da stvarne pravice in stvarna bremena na razlaščeni nepremičnini ugasnejo v skladu z določbo 108. člena ZUreP-1 (5. točka izreka); da odmero odškodnine za razlaščeno zemljišče in odvzete stvarne in obligacijske pravice lahko stranke uveljavljajo pred pristojnim sodiščem v nepravdnem postopku (6.točka izreka); da se zahteva za prevzem nepremičnin parc. št. ... vse k.o. ... zavrne (9. točka izreka); da se do izbrisa vseh bremen iz zemljiške knjige subsidiarna odgovornost Republike Slovenije za dolgove omeji do višine vrednosti razlaščene nepremičnine (10. točka izreka). Prvostopni organ v obrazložitvi navedene odločbe navaja, da je Vlada Republike Slovenije dne 25. 9. 2007 vložila zahtevo za razlastitev zemljišča parc. št. ..., k.o. ..., last A. d.o.o. zaradi gradnje oz. rekonstrukcije meddržavnega mejnega prehoda B. Razlastitveni zahtevi je bilo ugodeno z odločbo z dne 15. 4. 2008, ki pa jo je drugostopni organ z odločbo z dne 6. 8. 2008 odpravil ter vrnil zadevo v ponoven postopek. Pri tem je dal napotke, da se mora organ opredeliti, ali je javna korist v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, da je potrebno v postopek vključiti imetnike stvarnih pravic, ki bi naj z razlastitvijo ugasnile, ter da je glede zahteve razlastitvene zavezanke za prevzem preostalih njenih nepremičnin potrebno ugotoviti, čemu te nepremičnine služijo in presoditi, ali se bo možnost njihove uporabe za zavezanko ob razlastitvi parc. št. ... tako spremenila, da ne bi več mogle služiti prvotnemu namenu oz. bi zanjo izgubile gospodarski pomen. Glede na napotke drugostopnega organa je organ prve stopnje pozval razlastitveno upravičenko k dopolnitvi zahteve, razlastitveno zavezanko pa k posredovanju podatkov o statusu imetnice odkupne pravice gospodarske družbe A. d.o.o. Razlastitvena upravičenka je na poziv odgovorila s pisno vlogo z dne 9. 9. 2008, med tem ko razlastitvena zavezanka na poziv ni odgovorila. Upravni organ je opravil tudi ustno obravnavo dne 16. 9. 2008, ki sta se je udeležila razlastitvena upravičenka zastopana po državnem pravobranilstvu ter razlastitvena zavezanka po pooblaščencu A.A.. Imenovanemu je organ tudi določil dodatni 10-dnevni rok, da se izjavi o vseh navedbah in listinah razlastitvene upravičenke. Navedeni rok je potekel dne 26. 9. 2008. Pred iztekom roka je zavezanec zaprosil za njegovo podaljšanje, vendar je organ njegovo zahtevo s sklepom z dne 29. 9. 2008 zavrnil. Razlastitveni zavezanec se tako do izdaje razlastitvene odločbe ni opredelil do navedb razlastitvene upravičenke, niti ni podal utemeljitev svojih navedb o izgubi gospodarskega pomena nepremičnin, ki so predmet postopka. Prvostopni upravni organ je na podlagi vseh predloženih listin ugotovil, da je na podlagi Uredbe o določitvi mejnih prehodov za mednarodni in meddržavni promet Republike Slovenije na zunanji meji Evropske unije mejni prehod B. določen za meddržavni cestni potniški promet. Vprašanja, povezana s pridobivanjem nepremičnin zaradi gradnje mejnih prehodov, ureja zakon o graditvi objektov na mejnih prehodih (Ur. list RS, št. 111/2001, ZDVGOMP). Po navedenem zakonu je gradnja mejnega prehoda v javnem interesu in v javno korist. Po določbi 12. člena tega zakona je javna korist izkazana, če je razlastitev nepremičnine potrebna zaradi gradnje mejnega prehoda in je zanj sprejeta uredba Vlade RS, s katero se na podlagi elaborata za ugotavljanje javne koristi določi ureditveno območje mejnega prehoda. V obravnavanem primeru je bila za navedeni prehod sprejeta Uredba o določitvi ureditvenega območja meddržavnega mejnega prehoda Orešje (Ur. list RS, št. 21/07, 32/07, Uredba). Po Uredbi ureditveno območje obsega tudi parc. ... k.o. ... Iz grafičnega dela Uredbe, ureditvene situacije in katastrskega načrta, pa je razvidno, da navedena parcela predstavlja osrednjo nepremičnino, na kateri so locirani vsi glavni in spremljajoči objekti, ki so nujno potrebni za opravljanje mejne kontrole ter prost pretok potnikov, ki prehajajo državno mejo. Za nemoteno in varno izvajanje predpisanih nalog ter za neovirano in neomejeno razpolaganje in upravljanje objektov, ki so locirani na sporni nepremičnini, pa je nujno potrebno, da jih Republika Slovenije pridobi v trajno last, saj je vsaka drugačna oblika razpolaganja omejena in podrejena volji in pravicam njenega lastnika, kar pomeni negotovost in tveganje za izvajanje predpisanega režima na državni meji. Razlastitvena zavezanka pa se tudi ni opredelila do utemeljitev razlastitvene upravičenke in ni podala nobenih nasprotnih argumentov. Na tej podlagi je prvostopni organ ugotovil, da je za dosego javne koristi razlastitev nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena sorazmerna s posegom v zasebno lastnino, saj razlastitveni upravičenki po sporazumni poti ni uspelo pridobiti nepremičnine potrebne za izvajanje z zakonom predpisanih nalog. Po navedeni parceli delno poteka tudi državna cesta št. ..., zato je razlastitev utemeljena tudi po določbah 19. člena Zakona o javnih cestah. Po ugotovitvah upravnega organa je tudi utemeljena zahteva razlastitvene zavezanke o ugasnitvi in izbrisu stvarnih in obligacijskih pravic iz zemljiške knjige, saj razlastitvena zavezanka niti imetniki pravic niso odgovorili na zahtevo razlatitvene upravičenke. Pri tem je upravni organ upošteval vidik nujne potrebnosti in sorazmernosti z javno koristjo. Vsebina odkupne pravice je nezdružljiva z namenom, ki se želi doseči z razlastitvenim postopkom, zato se je potrebno tej posledici izogniti z ugasnitvijo in izbrisom navedene odkupne pravice. V zvezi s stvarno služnostjo izgradnje in upravljanja reklamnega roto panoja je bilo ugotovljeno, da služnost še ni realizirana, zato je ukinitev stvarne služnosti utemeljena in brez škodljivih posledic za njenega imetnika. Glede stvarnih bremen, ki bi naj zagotavljala njihovemu imetniku mesečna plačila zneskov v višini 444,00 EUR oz. 400,00 EUR oz. 888,00 EUR, ki bi jih naj lastnik nepremičnine mesečno plačeval imetnikom stvarnih bremen, organ ugotavlja, da so bila stvarna bremena ustanovljena z namenom pridobitve premoženjske koristi, saj je bilo družbi ... d.o.o. že ob pridobitvi lastninske pravice na spornem zemljišču znano, da so na parceli postavljeni objekti v lasti Republike Slovenije, ki so že tudi služili svojemu namenu. Ugasnitev pravic je zato nujno potrebna in sorazmerna z javno koristjo, ki se zasleduje z razlastitvijo in je v skladu z določbo 108. člena ZUreP-1. Glede zahteve zavezanke za prevzem preostalih nepremičnin pa je upravni organ ugotovil, da način dostopa do teh nepremičnin z razlastitvijo parc. št. ... ne bo spremenjen, prav tako bo ostala nespremenjena tudi velikost teh parcel, njihova lokacija pa bo še naprej omogočala samostojno rabo za isti namen kot do sedaj. Čeprav nepremičnine sodijo v območje mejnega prehoda, na njih ni posebnih prepovedi, tako da lahko lastnik z njimi prosto upravlja in razpolaga. Prav tako je organ v zvezi z ugovorom o izgubi gospodarskega pomena zemljišč z vpogledom dostopnih virov, in sicer elektronske baze podatkov AJPES, PISO in RKG ugotovil, da so zemljišča registrirana pri kmetijskem gospodarstvu KMG MID št. ..., katerega nosilec je fizična oseba stanujoča v B.. Dejavnost družbe A. d.o.o. je posredovanje oglaševalskega prostora. Zaradi razlastitve se primernost navedenih parcel za oglaševalsko dejavnost ne bo spremenila, temveč bo ostala enaka kot leta 2005, ko je sedanji lastnik na njih pridobil lastninsko pravico. Družba bo lahko tako še naprej izvajala svoje registrirane dejavnosti v skladu s predpisi, kot je to počela doslej. Zaradi navedenega ni izkazano, da bodo ostale nepremičnine izgubile gospodarski pomen zaradi razlastitve parcele št. ... . Ker že vpisane pravice in vloženi predlogi predstavljajo precejšno finančno bremenitev nepremičnine, ki je predmet razlastitve in zavezujejo njenega lastnika k njihovi izpolnitvi, je upravni organ omejil subsidiarno odgovornost Republike Slovenije za dolgove do višine vrednosti razlaščene nepremičnine.

Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. ... z dne 15. 10. 2009 odpravilo 10. točko izreka prvostopne odločbe, v preostalem delu pa je pritožbe družbe A. d.o.o. in ostalih imetnikov stvarnih ter obligacijskih pravic zavrnilo. Drugostopni organ v svoji odločbi navaja, da ZUreP-1 v 108. členu določa subsidiarno odgovornost za zavarovanje terjatev le v primeru ustanovljene hipoteke na razlaščeni nepremičnini. Iz navedenega sledi, da subsidiarne odgovornosti razlastitvene upravičenke v drugih primerih obremenitev nepremičnin ni, zato je tožena stranka odpravila 10. točko izreka prvostopne odločbe. V ostalem pa se tožena stranka strinja z odločitvijo prvostopnega organa ter je kot neutemeljene zavrnila ugovore glede bistvenih kršitev pravil postopka. Ugotavlja, da je razlastitveni zavezanec prejel vso potrebno dokumentacijo ter je imel možnost braniti svoje pravice na ustni obravnavi, prav tako se je imel možnost izreči o dokumentih razlastitvene upravičenke v naknadno postavljenem roku. Glede kontradiktarnosti postopka tožena stranka navaja, da je tožeča stranka imela možnost postavljati vprašanja pooblaščenki razlastitvene upravičenke na ustni obravnavi. Strinja se tudi z odločitvijo prvostopnega organa glede zavrnitve vloge za podaljšanje roka. Ne glede na to pa je tožnik imel možnost, da bi lahko še dva meseca po ustni obravnavi odgovoril na predloženo dokumentacijo, česar pa ni storil. Prvostopni organ tudi ni bil dolžan ponovno razpisati ustne obravnave niti ni bil potreben ogled parcel, saj je iz aerofoto posnetkov razvidna lega parcel. Tožena stranka se tudi strinja z ugotovitvijo, da glede na izkazano javno korist ni mogoče upoštevati tožnikovega predloga za ustanovitev stavbne pravice namesto razlastitve. Prav tako tožniki v postopku niso izkazali izgube gospodarskega pomena za preostale nepremičnine v lasti tožeče stranke. Ker bo posledica končanega postopka razlastitve sprememba lastništva na parc. št. ... , k.o. ..., bo s tem nastopilo dejansko stanje, ki ustreza zakonski določbi 108. člena ZUreP-1, ki omogoča ugasnitev stvarnih pravic. Ugasnitev teh pravic pa je smiselna tudi iz razlogov javne koristi in namena razlastitve.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se primarno sklicuje na kršitev ustavnih pravic, prav tako pa tudi na zmotno uporabo materialnega prava, bistveno kršitev določb postopka ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da je razlastitev v obravnavanem primeru ustavno nedopustna, saj je razlastitvenemu upravičencu ponujala ustanovitev stavbne pravice. Zaradi pomembnosti zadeve ter zatrjevanih kršitev ustavnih pravic sodišču predlaga, da postopek prekine ter začne postopek za oceno ustavnosti spornih določb Zakona o graditvi objektov na mejnih prehodih.

Tožniki protiustavnost ZDVGOMP zatrjujejo glede določb 4., 10., 12., 16., 21. in 27. člena, ki bi naj bili v nasprotju z določbami 2., 14., 22., 23., 25., 67. in 69. člena Ustave RS. Po njihovem mnenju je navedeni zakon v neskladju z Ustavo RS, ker je razlastitev kot zakonska določitev prekomeren ukrep. Pri tem ne prerekajo obstoja javne koristi kot razloga, ki legitimira poseg države v njihovo lastninsko pravico na nepremičnini, vendar pri tem ni izpolnjen ustavnopravni kriterij, da razlastitev v obravnavanem primeru ni nujna za uresničitev cilja države. Menijo, da bi bila v obravnavanem primeru primernejša uporaba instituta stavbne pravice, katere pa obravnavani zakon ne predvideva. Takšna zakonska ureditev je v nasprotju z 69. členom Ustave RS, ker je odmik od načela sorazmernosti ter 14. členom Ustave RS, ker so v neenakopravnem položaju z lastniki katerekoli druge nepremičnine, na kateri se lahko ustanovi stavbna pravica namesto razlastitve. Ustavno sporen pa je tudi način sporazumevanja med razlastitvenim upravičencem in razlastitvenim zavezancem, saj zakon zasleduje samo izpolnitev formalne predpostavke vročitve dveh ponudb. Postopek sporazumevanja in uvedba postopka razlastitve je v nasprotju s 23. in 25. členom Ustave RS, saj ne omogoča, da bi se investitor pristno posvetoval in si prizadeval odkupiti zemljišče po tržni ceni. Gre za neprimerljiv položaj obeh strank, kar pa je v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Protiustavnost zakona je podana tudi, ker omogoča poseg v lastninsko pravico zaradi doseganja gospodarskih koristi in ne zgolj javne koristi. Zakon namreč daje podlago tudi za razlaščanje zemljišč, kjer ne gre le za obstoj javne koristi, ampak tudi ali predvsem za gospodarsko korist. Takšna razlastitev pa je ustavno nedopustna iz vidika 69. člena Ustave RS, 67. člena, ki varuje način uživanja lastnine ter 71. člena, ki zagotavlja varstvo zemljišč za njihovo smotrno izkoriščanje. Obstoj javne koristi za razlastitev zemljišč, ki naj bi bila namenjena dodatni infrastrukturi, se sam po sebi avtomatično ne sme predpostavljati. Obravnavani zakon pa omogoča prav to. Sporna pa je tudi določba 18. člena zakona, ki določa, da postopka sporazumevanja ni treba izvesti, če je bil z lastnikom že sklenjen sporazum za plačilo odškodnine. To pomeni, da dopušča uvedbo razlastitvenega postopka brez vsakršnega predhodnega sporazumevanja, kar pa je v očitnem nasprotju z 69. členom Ustave RS.

V zvezi s samo razlastitveno odločbo pa tožniki ugovarjajo, da je bilo v postopku kršeno načelo zaslišanja strank, načelo ustnosti in pisnosti ter enake obravnave pravic vseh strank. Navedene kršitve pa predstavljajo absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Tožniki na ustni obravnavi niso imeli možnosti postavljanja vprašanj drugi stranki, saj je pooblaščenka razlastitvene upravičenke ustno obravnavo predčasno zapustila. Obravnava tako zaradi odhoda pooblaščenke vsebinsko ni bila zaključena. Prvostopni organi ni upošteval predloga tožnikov po ogledu, temveč je svojo odločbo oprl na ugotovitve o vpogledu v različne uradne zbirke, pri tem pa tožeči stranki ni dal možnosti, da se izjasni o rezultatu dokazovanja po končanem ugotovitvenem postopku. Organ je neenako obravnaval stranke, ker je upravičenki določil daljši rok za dopolnitev, medtem ko tožniku roka brez utemeljenih razlogov ni podaljšal. V obravnavanem primeru tudi za dosego javnih koristi razlastitev ni nujno potrebna, ker je za to zadostna že ustanovitev stavbne pravice. Ugotovljena javna korist bo namreč potrebna le omejeno časovno obdobje, saj je javno znano dejstvo, da bo delovanje mejnega prehoda časovno omejeno. Večji del vozišča za potrebe mejnega prehoda je res speljan po nepremičnini, ki je predmet razlastitve, vendar bo tudi potreba po uporabi tega vozišča s prenehanjem uporabe mejnega prehoda odpadla. Razlastitveni upravičenec pa ni pokazal nobenega interesa za sklenitev stavbne pravice, saj ni predložil nobene cenitve v zvezi z odškodnino za ustanovitev stavbne pravice. Upravni organ je tudi neutemeljeno zavrnil zahtevek po prevzemu preostalih nepremičnin. Izguba gospodarske koristi ni odvisna samo od dostopa do posameznih nepremičnin ampak tudi o drugih dejavnikov. Dejstvo, da so ostale nepremičnine soodvisne oziroma vezane na osrednjo nepremičnino, pomeni, da odsvojitev osrednje nepremičnine predstavlja tudi izgubo gospodarskega pomena za ostale parcele. To je razvidno tudi iz poročila z dne 30. 6. 2007 o cenitvi odškodnine, kjer se navaja, da je odkup ostalih parcel upravičen. Določba 108. člena ZUreP-1 se ne nanaša na odkupno pravico. Prav tako ugasnitev odkupnih pravic in stvarnih bremen za dosego javne koristi ni nujno potrebna niti sorazmerna z javno koristjo. Tožniki predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi te toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Razlastitvena upravičenka Republika Slovenija, ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke, v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe ter v zvezi s tožbenimi ugovori navaja, da je upravni organ tožečim strankam dal možnost izjaviti se o vseh navedbah in trditvah razlastitvene upravičenke, tako ustno na obravnavi dne 16. 9. 2008 kot tudi pisno. Tožniki so bili seznanjeni že pred obravnavo z vlogami prizadete stranke, tako da so imeli na obravnavni možnost razpravljati tudi ustno. Mednarodni mejni prehod B. je določen za meddržavni cestni potniški promet, zato mora razlastitvena upravičenka za dosego navedenega namena zemljišča pridobiti v trajno last, ne pa zgolj ustanovitev stavbne pravice. Nepremičnine na mejnih prehodih bodo ostale v uporabi tudi po uvedbi pravega schengenskega pravnega reda in bodo še vedno imele status mejnega prehoda. Za izvajanje teh nalog pa bo morala razlastitvena upravičenka razpolagati z ustreznimi nepremičninami. Tožniki v postopku niso utemeljili izgube gospodarske koristi tudi za nepremičnine parc. št. ... k. o. ..., zato njihov dodatni odkup ni utemeljen. Na parceli, ki je predmet razlastitve, poteka glavna cesta ter so na njej tudi locirane stavbe, ostale parcele pa v naravi predstavljajo travnik, tako da se z razlastitvijo ene parcele način uporabe preostalih parcel v ničemer ne bo spremenil. Prav tako preostale parcele po velikosti ter po lokaciji še naprej omogočajo samostojno rabo za isti namen, kot do sedaj. Družba A. d.o.o. je lastninsko pravico na predmetnih zemljiščih pridobila po tem, ko se je na sporni parceli že več kot deset let dejansko odvijala mejna kontrola. Zaradi rekonstrukcije in legalizacije mejnega prehoda ostale nepremičnine ne morejo zgubiti gospodarskega pomena, saj se dejansko stanje na terenu v primerjavi z letom 2005, ko je A. d.o.o. na zemljiščih pridobil lastninsko pravico, ne bo spremenilo. Glede izbrisa stvarnih pravic prizadeta stranka navaja, da gre v konkretnem primeru za zlorabo z namenom pridobiti občutno premoženjsko korist, zato tožniki ne morejo uživati pravnega varstva. Parcela št. ... k. o. ... je bila že od konca leta 1991 v dobroverni lastniški posesti Republike Slovenije, ki je na njej zgradila kontrolno točko B.. Pravni prednik tožnikov je bil z gradnjo seznanjen, prav tako je že dobil izplačano odškodnino, zato gradnji ni nasprotoval. Ne glede na to pa je sporno nepremičnino v letu 2005 ponovno prodal družbi A. d.o.o, ki se je nato tudi vpisala v zemljiško knjigo. V letu 2007 je investitor začel s postopkom rekonstrukcije ter legalizacije mejnega prehoda, zato je tudi moral urediti lastninsko pravna razmerja z zemljiškoknjižnim lastnikom. Ker do sporazuma ni prišlo, je bila vložena zahteva za razlastitev. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožniki so v tožbi predlagali, da sodišče prekine postopek in začne postopek pred ustavnim sodiščem zaradi presoje ustavnosti in zakonitosti ZDVGOMP. Za presojo skladnosti zakonov z Ustavo RS je po določbi 160. člena Ustave RS in 21. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) pristojno ustavno sodišče. V skladu z določbo 156. člena Ustave RS in 23. člena ZUstS sodišče lahko vloži zahtevo za oceno ustavnosti, če nastane vprašanje ustavnosti ali zakonitosti v zvezi s postopki, ki jih vodi. V takšnem primeru sodni postopek prekine in vloži zahtevo za presojo ustavnosti spornih določb zakona, ki predstavljajo materialno podlago za odločitev v konkretnem primeru.

ZDVGMOP ureja določena vprašanja, povezana s pridobivanjem nepremičnin za gradnjo objektov na območju mejnih prehodov, potrebnih zaradi vključevanja Republike Slovenije v Evropsko unijo. V zvezi s tem določa, da je mejni prehod infrastrukturni objekt državnega pomena ter da je gradnja mejnega prehoda v javnem interesu in v javno korist. Kolikor v predvidenem postopku sporazumevanja ne pride do odkupa ali nadomestitve nepremičnine, pooblaščeni investitor predlaga uvedbo postopka razlastitve.

Tožniki vidijo protiustavnost določb 4., 10., 12., 16., 21. in 27. člena ZDVGMOP, ker navedeni zakon predvideva le možnost razlastitve, ne pa tudi ustanovitve stavbne pravice, zaradi neenakega položaja razlastitvenega upravičenca in razlastitvenega zavezanca v postopku sporazumevanja ter zaradi možnosti razlastitve iz gospodarskih interesov.

V skladu z določbo 69. člena Ustave RS se lahko lastninska pravica na nepremičnini v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Ustavni pojem razlastitve tako zajema odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini. ZDVGOMP ureja razlastitev nepremičnin zaradi gradnje mejnih prehodov. Republika Slovenija preko pristojnih organov zagotavlja nadzor državne meje in sicer v skladu z določbami Zakona o nadzoru državne meje (ZNDM-2). Pri tem je dolžna upoštevati tudi ustrezne predpise Evropske skupnosti. V skladu z ZNDM-2 morajo biti mejni prehodi urejeni tako, da omogočajo smotrno, učinkovito in ekonomično delovanje služb na mejnem prehodu. Vsakemu mejnemu prehodu pripada območje, ki zajema neposredno okolico z objekti, ki so potrebni za smotrno in varno odvijanje prometa. Glede na pomen nalog pristojnih organov, ki jih ti imajo po določbah ZNDM-2 in ustreznih predpisov Evropske skupnosti, sodišče ne deli mnenja tožnikov o neustavnosti določb ZDVGOMP, ki kot sorazmeren ukrep za zagotavljanje javnega interesa določa razlastitev, ne pa tudi drugih oblik omejitve lastninske pravice. Prav tako sodišče ne ocenjuje postopka sporazumevanja, kot ga ureja ZDVGMOP, za protiustvnega, saj se višina odškodnine ugotavlja s sodnim cenilcem. Zakon pa razlastitvenemu zavezancu daje možnost vložitve pripomb na cenitev, katere je nato dolžan razlastitveni upravičenec preveriti z drugim sodnim cenilcem. Lastnik ima torej možnost sodelovanja v postopku, višino odškodnine pa ugotavlja izvedenec, torej oseba, ki ima za to strokovno znanje in je hkrati tudi sodno zaprisežen. S tem pa je zakon po presoji sodišča zadostil zahtevi po enakem obravnavanju strank v postopku sporazumevanja. Sodišče tudi ne vidi protiustavnosti glede razlage javne koristi v zvezi z namenom razlastitve, saj ZNDM-2 določa, da morajo biti mejni prehodi urejeni tako, da omogočajo smotrno, učinkovito in ekonomično delovanje služb na mejnem prehodu. Enake zaveze izhajajo tudi iz predpisov Evropske skupnosti. To pomeni, da je potrebno zagotoviti tudi vse potrebne infrastrukturne objekte za nemoteno opravljanje vseh dejavnosti na mejnih prehodih vezanih z nadzorom državne meje.

Ker sodišče ni ugotovilo, da so določbe ZDVGOMP v nasprotju z Ustavo RS, ni sledilo predlogu tožnikov za prekinitev postopka in sprožitev postopka za presojo ustavnosti in zakonitosti navedenega zakona pred ustavnim sodiščem.

V zvezi z izpodbijano odločbo pa sodišče ugotavlja, da je ta zakonita in pravilna. Sodišče se tudi strinja z razlogi, ki sta jih v obrazložitvi odločb navedla prvostopni in drugostopni organ, ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Ur. list RS, št. 105/2006, ZUS-1). Tožniki v tožbi ponavljajo ugovore, ki so jih navedli v pritožbi, ter jih je že pravilno presodila tožena stranka, zato s tožbo v tem upravnem sporu ne morejo uspeti.

Na podlagi podatkov spisa sodišče ugotavlja, da so bili tožniki seznanjeni z vlogami in listinam, ki jih je v postopku predložila razlastitvena upravičenka, prav tako je bila z ustno obravnavo zagotovljena kontradiktornost postopka. Tožniki so torej imeli možnost, da so se izjasnili o vseh dejstvih (pisno in ustno), ki so bila pravno relevantna za odločitev o stvari. Dokazna ocena vseh izvedenih dokazov v postopku pa je stvar organa, ki odloča o zadevi in jo tudi utemelji v svoji odločbi, zoper katero pa je stranki zagotovljeno pravno sredstvo. Prav tako je v pristojnosti organa odločitev, katere predlagane dokaze bo izvedel. Tudi po presoji sodišča ogled zemljišč za samo odločitev ni bil nujen, saj na parceli, ki je predmet razlastitve, že stojijo objekti mejnega prehoda in prehod že služi svojemu namenu, navedena okoliščina pa med strankami tudi ni sporna. Sodišče zato zavrača tožbeni ugovor glede bistvenih kršitev določb postopka. Posledično je tudi neutemeljen ugovor o nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj se tožniki do navedb razlastitvene upravičenke niso opredelili v postavljenem roku niti do izdaje prvostopne odločbe. Prav tako glede zahteve za razlastitev še preostalih zemljišč v lasti družbe A. d.o.o. tožniki niso izkazali izgube gospodarske koristi, zato je tudi glede teh nepremičnin upravni organ utemeljeno oprl svojo odločitev na podatke javnih evidenc. V zvezi z očitki o kršitvi materialnega prava pa sodišče ugotavlja, da je upravni organ v postopku tudi ustrezno presodil sorazmernost med javno koristjo in posegom v zasebno lastnino glede na pomen nalog, ki jih pooblaščeni organi izvajajo na obravnavanem meddržavnem mejnem prehodu po določbah ZNDM-2, kakor tudi glede na določbe ZDVGOMP, ki kot ukrep za zagotovitev javnega interesa v primeru neuspešnega postopka sporazumevanja predvideva razlastitev, zato so brezpredmetni ugovori tožnikov, da bi bilo mogoče javni interes doseči z ustanovitvijo stavbne pravice.

Glede na obsežno sklicevanje tožnikov na kršitev ustavnih in procesnih pravic ter glede na podatke upravnega spisa sodišče na koncu še dodaja, da stranke, čeprav so v sporih njihovi interesi nasprotujoči in usmerjeni k različnim ciljem, zavezuje temeljno načelo, da morajo pošteno uporabljati pravice, ki jih imajo po zakonu (člen 9 Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 73/2007-UPB3). Prav tako Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS, št. 22/2005) določa, da morajo stranke pošteno uporabljati pravice, ki so jim priznane s tem zakonom (člen 11).

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.