UPRS Sodba IV U 6/2019-20

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 34233-101/2017/19 z dne 7. 12. 2018, se v zavrnilnem delu odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo, št. 34233-101/2017/19 z dne 7. 12. 2018, delno ugodila zahtevku za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 34233-101/2017/10 z dne 1. 3. 2018, ki ga je dne 14. 11. 2018 vložil A.A. s.p., v tem upravnem sporu tožnik, v višini 86.271,72 EUR, del zahtevka v višini 5.335,00 EUR pa je zavrnila (točka 1 izreka). Odločila je, da se sredstva v višini 86.271,72 EUR nakažejo na strankin transakcijski račun (točka 2 izreka) in ugotovila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (točka 3 izreka).

2Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve navaja, da je bila tožniku z zgoraj navedeno odločbo o pravici do sredstev odobrena vloga za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 376.606,72 EUR za sofinanciranje iz ukrepa št. IV.4, ki so bila razpisana z 2. Javnim razpisom za ukrep Predelava ribiških proizvodov in proizvodov iz akvakulture. Tožnik je dne 14. 11. 2018 vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 91.606,72 EUR, v katerem uveljavlja splošne stroške za izdelavo projektne dokumentacije PZI in strokovnega nadzora nad gradnjo na podlagi računov izvajalca D. d.o.o. Upravičenec je izbral izvajalca za izdelavo projektne dokumentacije za PZI, PID in Izvajanje strokovnega nadzora nad gradnjo 1.b faze – predelovalni objekt na podlagi ponudb ponudnika B. z dne 12. 9. 2017, ponudnika C. z dne 11. 9. 2017 in ponudnika D. d.o.o. z dne 15. 9. 2017, ki je tudi izbrana ponudba. Kot pravno podlago navaja peti odstavek 110. člena Uredbe o izvajanju ukrepov iz Operativnega programa za izvajanje Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo v Republiki Sloveniji za obdobje 2014-2020, ki se izvajajo z javnimi razpisi (v nadaljevanju Uredba). Ugotavlja, da je iz sklepa o vpisu v Poslovni register Slovenije razvidno, da je bil samostojni podjetnik posameznik A.A. s.p., vpisan v poslovni register dne 24. 10. 2017, kar pomeni, da so bile ponudbe izdane poslovnemu subjektu, ki na datum izdelave ponudb še ni obstajal. Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v 1. točki 74. člena določa, da podjetnik začne opravljati dejavnost, ko je pri AJPES vpisan v Poslovni register Slovenije. Iz navedenega sledi, da upravičenec v času izdaje ponudb še ni bil vpisan v Poslovni register Slovenije in še ni mogel opravljati dejavnosti, torej tudi ne pridobivati ponudb, zato se mu sredstva za splošne stroške za izdelavo projektne dokumentacije PZI in strokovnega nadzora nad gradnjo v višini 5.335,00 EUR zavrnejo.

3Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

4Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba v zavrnilnem delu, ki se izpodbija s predmetno tožbo, nezakonita in neutemeljena, ker zgolj dejstvo, da subjekt na dokumentih povpraševanja in ponudb v trenutku nastanka le-teh še ni bil registriran v Poslovnem registru Slovenije, še ne daje zaključka, da se ponudbe ne glasijo na isti subjekt oziroma v konkretnem primeru na upravičenca. Pri tem je treba izhajati iz definicije samostojnega podjetnika posameznika iz šestega odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Skladno s stališči sodne prakse samostojni podjetnik nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete fizične osebe, torej gre za eno in isto osebo, ki odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Razlaga, po kateri je tožena stranka ločila fizično osebo od samostojnega podjetnika in odločila, da ne gre za isti subjekt, je neskladna z definicijo samostojnega podjetnika posameznika iz ZGD-1 in s stališči sodne prakse, ki ne ločuje subjektivitete fizične osebe od samostojnega podjetnika posameznika. V trenutku izdaje ponudbe je bila le-ta naslovljena na subjekt A.A. s.p., odgovorna fizična oseba podjetnika je A.A., ki je nastopal v svojem imenu in za svoj račun. Ponudba bi se glasila na enak subjekt tudi, če bi bila datirana po 24. 10. 2017, vzpostavljala bi tudi pravno razmerje in obveznosti med enakima subjektoma, zaradi česar je jasno, da je ponudba naslovljena na upravičenca in da ni mogoče govoriti, da le-ta v trenutku izdaje ponudb še ni obstajal. Tako je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje, saj je napačno in neutemeljeno zavzela stališče, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz petega odstavka 110. člena Uredbe.

5Nadalje tožnik zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, v zvezi s čimer uvodoma izpostavlja, da posredovanje povpraševanj in pridobivanje ponudb ne predstavlja dejavnosti poslovnega subjekta A.A. s.p., gre le za opravljanje aktivnosti z namenom opravljanja poslov poznejšega poslovnega subjekta, česar ni mogoče šteti kot opravljanja dejavnosti po prvem odstavku 6. člena ZGD-1. Nobena od dejavnosti tožnika, ki izhaja iz Poslovnega registra Slovenije, ne zajema posredovanja povpraševanj ali pridobivanja ponudb, zato ni mogoče govoriti, da gre za neposredno opravljanje dejavnosti. Tožnik je že pred vpisom v Poslovni register Slovenije začel opravljati aktivnosti z namenom opravljanja poslov poznejšega poslovnega subjekta in v tem okviru tudi pridobival ponudbe. Razlaga tožene stranke, po kateri naj bi po registraciji navedena oseba na ponudbah predstavljala drug subjekt, pomeni pretirano formalistično tolmačenje, poleg tega je v nasprotju z definicijo ponudbe in namenom zahtevanih ponudb, ki izhaja iz Uredbe in razpisne dokumentacije. Namen predložitve zahtevanih ponudb je predvsem v tem, da se preveri skrbnost ravnanja z javnimi sredstvi, kar je tožnik s predložitvijo ponudb, čeprav izdanih pred registracijo subjekta, vsekakor izkazal. Ker iz predloženih ponudb izhaja, da je tožnik ravnal z vso dolžno skrbnostjo, je po tožbenem stališču upravičen do povračila sredstev. Zgolj formalna pomanjkljivost registracije naslovljenega poslovnega subjekta ne more vplivati na upravičenost do povračila zahtevanih sredstev. Glede na to, da pridobivanje ponudb ne predstavlja opravljanja dejavnosti tožnika kot podjetnika, je formalistična razlaga 74. člena ZGD-1, po kateri lahko samostojni podjetnik posameznik vse aktivnosti v zvezi z namenom opravljanja poslov opravlja šele po vpisu v poslovni register, nepravilna.

6Tožnik sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi oziroma seji, glede na to, da dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov tega postopka.

7Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in meni, da je stališče tožnika v tožbi napačno. Iz predmetne določbe Uredbe izhaja, da se morajo vsa dokazila, na podlagi katerih upravičenec dokazuje, da je upravičen do povračila sredstev, glasiti na ime upravičenca. Izrek odločbe o pravici do sredstev in izrek odločbe za izplačilo sredstev se glasita na upravičenca A.A. s.p., pri čemer je tožena stranka samo sledila navedbam tožnika v njegovi vlogi z dne 11. 12. 2017, tudi o tem, kdo je upravičenec. Upravičenec do izplačila sredstev pa v obdobju, na katerega se nanašajo končne ponudbe (september 2017) še ni obstajal. Da je vpis v register konstitutivnega značaja, izhaja iz sedmega odstavka 3. člena ZGD-1, ki določa, da ima vpis v register po tem zakonu nasproti tretjim osebam pravni učinek šele od trenutka objave posameznega podatka v skladu z zakonom, ki ureja sodni register. V podkrepitev svojega stališča tožena stranka navaja sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1182/2014. Tako se dokazila, na podlagi katerih tožnik zahteva povračilo splošnih stroškov za izdelavo projektne dokumentacije PZI in strokovnega nadzora ne nanašajo na upravičenca in je bilo treba zahtevo tožnika v zvezi s povračilom teh stroškov zavrniti. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8Tožnik je podal dve pripravljalni vlogi, v katerih se je opredelil do navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi, tožena stranka pa se je v pripravljalni vlogi opredelila do navedb tožnika v prvi pripravljalni vlogi.

9Tožnik vztraja pri stališču, da je upravičenec za pridobitev nepovratnih sredstev in tudi sredstev za povračilo splošnih stroškov zgolj in samo A.A., ker je pri samostojnih podjetnikih ključno to, da gre za fizično in ne pravno osebo, zaradi česar ni mogoče govoriti o dveh ločenih subjektih. Nasprotuje sklicevanju tožene stranke na navedeno sodno prakso, ker ne gre za enako ali primerljivo dejansko stanje. Poudarja, da so nosilci pravic in obveznosti pravni subjekti, pravni subjekti pa so fizične osebe (posamezniki) in pravne osebe. Pravo torej loči med fizičnimi osebami in pravnimi osebami, zaradi česar ni mogoče govoriti o tretji vrsti pravnega subjekta. Javni razpis in Uredba v nobenem delu ne urejata vprašanja pravne sposobnosti in pravnoorganizacijskih oblik, zato je treba izhajati iz veljavnih predpisov, ki zadevno področje urejajo, to je ZGD-1.

10Tožena stranka pojasnjuje, da daje Javni razpis odgovor na vprašanje, kdo je upravičenec, in sicer je v XVI. poglavju „Vlaganje zahtevkov za povračilo sredstev in obveznosti upravičenca med izvajanjem operacije“ v 12. točki prvega odstavka določeno, da mora biti ob vložitvi zahtevkov za izplačilo sredstev v skladu s 110. členom Uredbe med drugim izpolnjen pogoj, da upravičenec, ki je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, za operacije, katerih predmet so naložbe v infrastrukturo ali druge oblike naložb iz te uredbe, vzpostavi register osnovnih sredstev oziroma podobno knjigovodsko evidenco, iz katere bodo za predmet operacije razvidni določeni podatki. Iz te določbe Javnega razpisa je razvidno, da je upravičenec samostojni podjetnik posameznik in ne fizična oseba. Če bi bila trditev tožnika točna, Javni razpis ne bi izrecno v povezavi z upravičencem določal, da je to lahko tudi samostojni podjetnik posameznik, temveč bi določal, da je upravičenec pravna ali fizična oseba. Po stališču tožene stranke je tudi zmotno stališče tožnika, da je pri odločitvi o definiciji „upravičenca“ treba upoštevati določbe ZGD-1, ker pravno podlago za odločitev v tem sporu predstavljajo izključno določbe Javnega razpisa in uredbe.

K točki I izreka:

11Tožba je utemeljena.

12V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, da je del 14. 11. 2018 vloženega tožnikovega zahtevka za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 34233-101/2017/10 z dne 1. 3. 2018, zavrnila, ker so bile ponudbe, ki jih je v zvezi z zahtevkom za izplačilo sredstev pridobil tožnik, izdane poslovnemu subjektu, ki na datum izdaje ponudb še ni obstajal, saj je bil v Poslovni register Slovenije vpisan kasneje.

13Sodišče ugotavlja, da v predmetni zadevi ni sporno, da so bila z odločbo z dne 1. 3. 2018 tožniku kot samostojnemu podjetniku dodeljena nepovratna sredstva v višini do 376.606,72 EUR za sofinanciranje iz navedenega ukrepa. Nadalje ni sporno, da je tožnik 14. 11. 2018 vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 91.606,72 EUR, v katerem uveljavlja splošne stroške za izdelavo projektne dokumentacije PZI in strokovnega nadzora nad gradnjo, k čemur je priložil tri ponudbe, ki so bile izdane septembra 2017 (11. 9. 2017, 12. 9. 2017 in 15. 9. 2017) in se glasijo na tožnika kot samostojnega podjetnika. Prav tako med strankama ni spora o časovni komponenti vpisa tožnika kot samostojnega podjetnika v Poslovni register Slovenije, do katerega je prišlo 24. 10. 2017.

14Sodišče uvodoma izpostavlja, da so v skladu z drugim odstavkom IX. poglavja predmetnega javnega razpisa upravičeni stroški načeloma samo stroški, ki so nastali od izdaje odločbe o odobritvi sredstev do dokončanja operacije oziroma najpozneje tri leta po izdaji odločbe o odobritvi sredstev. Vendar so lahko upravičeni tudi splošni stroški, ki so neposredno povezani s pripravo in izvedbo operacije ter nakup zemljišča, nastali od 1. 1. 2014 dalje. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da so v obravnavanem primeru ponudbe, ki jih je pred izdajo odločbe o dodelitvi sredstev (in pred vpisom v Poslovni register Slovenije) pridobil tožnik, namenjene pripravi navedene gradnje, ki je predmet dodelitve nepovratnih sredstev, iz česar izhaja sklep, da gre za upravičene stroške. Navedeno dejstvo med strankama upravnega spora niti ni sporno, sporno pa je, ali so bile predmetne ponudbe izdane upravičencu.

15Sodišče se ne strinja s toženo stranko, da ponudbe, ki so bile tožniku kot samostojnemu podjetniku izdane pred njegovim vpisom v Poslovni register Slovenije, niso bile izdane upravičencu, kot to določa peti odstavek 110. člena Uredbe, zaradi česar je odločitev tožene stranke, da zavrne del tožnikovega zahtevka za izplačilo sredstev, po presoji sodišča nepravilna. Sodišče ugotavlja, da lahko podjetnik v skladu s prvim odstavkom 74. člena ZGD-1 začne opravljati dejavnost, ko je pri AJPES vpisan v Poslovni register Slovenije, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožena stranka pa zmotno sklepa, da tožnik pred vpisom v Poslovni register Slovenije ni mogel pridobivati ponudb. Po presoji sodišča namreč pridobivanje ponudb ne predstavlja opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika, kot je vpisana v navedenem registru, ampak gre za opravljanje predhodnih aktivnosti oziroma pridobivanje informacij, na podlagi katerih bo lahko samostojni podjetnik kasneje opravljal svojo dejavnost. Na podlagi četrtega odstavka 6. člena ZGD-1 sme družba ne glede na določilo, da smejo družbe opravljati gospodarske posle le v okviru dejavnosti, določene v statutu ali družbeni pogodbi, opravljati tudi vse druge posle, potrebne za njen obstoj in opravljanje dejavnosti, ki pa ne pomenijo neposrednega opravljanja dejavnosti, v skladu z 71. členom ZGD-1 pa se določbe 6. člena tega zakona, ki se nanašajo na dejavnosti, za podjetnika smiselno uporabljajo. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka napačno uporabila določbo prvega odstavka 74. člena ZGD-1.

16Sodišče ugotavlja, da je tožnik pred vložitvijo zahtevka za izplačilo sredstev pridobil več ponudb, s čimer je zadostil namenu tovrstnih razpisov, ki je v skrbnem in racionalnem ravnanju z javnimi sredstvi, ki so predmet teh razpisov. Tako je tudi ob uporabi teleološke razlage določil javnega razpisa, nesprejemljiva argumentacija tožene stranke, da tožnika iz zgoraj navedenega razloga ni štela za upravičenca.

17Sodišče še pripominja, da gre v primeru fizične osebe in samostojnega podjetnika za enotno in nerazdružljivo subjektiviteto. Podjetnik je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja (šesti odstavek 3. člena ZGD-1), pri tem pa je odgovoren za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena ZGD-1), iz česar izhaja, da gre za enotnost osebnega in podjetniškega premoženja. Tudi upoštevajoč takšno opredelitev samostojnega podjetnika je po presoji sodišča zaključek tožene stranke, da ponudbe niso bile izdane upravičencu, napačen.

18Glede na zgoraj navedeno sodišče ne sledi trditvi tožene stranke v pripravljalni vlogi, da se pri definiciji „upravičenca“ ne smejo upoštevati določbe ZGD-1, ker je v predmetni zadevi za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve treba upoštevati opredelitev samostojnega podjetnika, ki je podana v zgoraj navedenih določbah ZGD-1, kar je povezano s presojo o tem, kdo je upravičenec za izplačilo sredstev. Napačno pa je tudi sklicevanje tožene stranke v odgovoru na tožbo na upravnosodno prakso, ker gre v zadevi, na katero se tožena stranka sklicuje, za drugačno dejansko stanje in pravno podlago.

19Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 v tem delu vrnilo toženi stranki, da opravi ponoven postopek. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku z upoštevanjem zgoraj navedenih stališč sodišča, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava, na katere je na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezana, v zadevi ponovno odločiti.

20Sodišče je v obravnavanem primeru skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji ter ni opravilo glavne obravnave, ki jo je tožnik smiselno podredno predlagal, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

K točki II izreka:

21Ker je tožnik s tožbo uspel, je bilo treba odločiti tudi o njegovi zahtevi za povrnitev stroškov. Stroške za tožbo, ki jih je tožnik priglasil, je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1. Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR. Tožena stranka jih je tožniku dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Plačana sodna taksa pa bo skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.