VSL sodba II Cp 1335/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 2769 I 16909/2007 z dne 20.2.2008 v veljavi v 1. in 3. točki izreka. Hkrati je odločilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 733,93 EUR.

Zoper sodbo se iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnica navaja, da je bila pogodbena kazen zaradi dolžnikove zamude določena v pogodbi. Glede uveljavljanja pogodbene kazni opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 109/2001. Ker je tožnik z izvedbo del zamujal 53 dni, je za toženko njen mož SZ odšel na sedež tožnika in z njim poskušal zadevo neposredno urediti. Ob tej priliki je (skladno s 4. odstavkom 251. člena OZ) od tožnika zahteval, da kljub zamudi svojo obveznost izpolni ter izjavil, da bo zaradi zamude z izpolnitvijo uveljavljal pogodbeno kazen. Toženka bi lahko na račun pogodbene kazni zahtevala 12.883,77 EUR, vendar je bil med strankama dogovor, da se njen zahtevek iz naslova pogodbene kazni pobota z obveznostjo plačila preostanka pogodbene vrednosti del. Sodišče pa je sledilo izpovedbi tožnika, ki je izpovedal, da toženka pogodbene kazni ni uveljavljala pravočasno (ker naj bi jo uveljavljala šele 22.11.2007). Pri tem ni upoštevalo drugih okoliščin, ki kažejo na to, da je bila pogodbena kazen zahtevana pravočasno (vgradnja polic s strani tožnika, izstavitev računa šele po enem letu od zaključka del). V skladu s posebnimi gradbenimi uzancami (55. člen PGU) lahko stranka uveljavitev pravice do pogodbene kazni uveljavlja najpozneje do dokončnega obračuna. Ker dokončnega obračuna ni bilo oz. ga je tožnik izstavil šele leto kasneje, toženka pravice do uveljavitve pogodbene kazni ni izgubila oz. jo je uveljavljala pravočasno. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov, zato je v tem delu ni moč preizkusiti. Poleg tega je toženkin mož, priča SZ julija 2007 izterjevalcu AP na račun vtoževanega dolga že plačal 2.000,00 EUR, v potrditev svojih navedb pa je predlagala zaslišanje priče HS. Ker se sodišče prve stopnje do pričanja HS ni opredelilo, sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. Sodba glede delnega plačila s strani SZ nima razlogov. Ker tožnik ni dokazal, da je račun 267/2006 decembra 2006 dejansko izstavil, mu je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti neutemeljeno priznalo od 30.12.2006.

Tožnik na toženkino pritožbo odgovora ni podal.

Pritožba ni utemeljena.

Pravica zahtevati plačilo pogodbene kazni, ki je dogovorjena za primer zamude, preneha, če pogodbi zvesta stranka sprejme izpolnitev obveznosti in če hkrati (nemudoma) ne izjavi (sporoči drugi pogodbeni stranki), da si pridržuje pravico do pogodbene kazni (peti odstavek 251. člena OZ) (1).

Pritožnica neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da slednja pogodbene kazni ni uveljavljala pravočasno. To dokazno oceno, ki je natančna in prepričljiva, sprejema tudi pritožbeno sodišče. Da toženka pogodbene kazni ni uveljavljala pravočasno, je lahko sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi prepričljive izpovedbe tožnika. Poleg tega to ugotovitev potrjuje tudi izpovedba toženkinega moža, priče SZ, ki je za toženko urejal vse zadeve v zvezi s predmetnim pravnim poslom. SZ je namreč na izrecno vprašanje, kdaj je tožniku rekel, da zaradi zamude z izpolnitvijo uveljavlja pogodbeno kazen, odgovoril, da mu tega ni rekel (tožnika naj bi klical 14 dni po montaži oken, da se dobijo in o vsem pogovorijo). Zato toženkinim navedbam, da si je pravico do pogodbene kazni pridržala že prej, in sicer ob dogodku na sedežu tožnika, še preden je slednji decembra pričel z montažo oken, kjer je bil sklenjen dogovor o pobotanju toženkine terjatve v višini 12.883,77 EUR, ni bilo moč slediti. Prav tako iz izpovedbe priče SZ (2) ne izhaja, da bi si toženka takoj ob oz. po sprejemu izpolnitve obveznosti pridržala pravico uveljavljati pogodbeno kazen. Posledično je neutemeljeno njeno sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi III Ips 109/2001 (3). Ni moč slediti niti pritožbenemu grajanju dejanskega stanje v zvezi s pravočasnostjo uveljavljanja pogodbene kazni z navedbami, da je o pravočasnosti tega uveljavljanja moč sklepati tudi iz dejstev, da je tožnik ob montaži oken toženki brezplačno vgradil še police in da ji je račun izstavil šele leto dni po opravi del. Pritožba v zvezi s tem namreč neupravičeno navaja, da je tožnik račun po opravi del izstavil šele novembra 2007, skoraj leto dni po izpolnitvi pogodbe. Da je slednji račun izstavil takoj po opravi del, in sicer decembra 2006, izhaja iz njegove prepričljive izpovedbe (4). Zato ne drži niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti od zapadlosti izstavljenega računa 30.12.2006 (299. in 378. člen OZ).

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila med njima sklenjena pogodba na podlagi tožnikove ponudbe za dobavo ter montažo oken in vrat na toženkini novogradnji v G. V skladu z določilom 12. člena OZ se v obligacijskih razmerjih (gospodarskih) subjektov za presojo ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Če se stranki za uporabo določenih uzanc ne dogovorita (5), se pravila uzanc uporabljajo za vprašanja, ki v OZ niso urejena (6). Tako se Posebne gradbene uzance (7) (v nadaljevanju PGU) uporabljajo za presojo vsebine medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank glede vprašanj, ki jih urejajo podrobneje, kot so ta urejena s tipskimi pravili OZ, tudi če se stranki za njihovo uporabo nista dogovorili (8). S PGU se urejajo razmerja med naročniki in izvajalci del pri izvajanju del na gradbenih objektih (1. člen PGU). Tretji odstavek 9. člena PGU predvideva, da je z deli na gradbenih objektih mišljeno tudi izvajanje montažnih del, kakor tudi vgrajevanje priprav, naprav in opreme na novih in obstoječih objektih ali njihovih delih, kar pomeni, da so za presojo pogodbe o dobavi in montaži oken, ki sta jo pravdni stranki sklenili, določila PGU prav tako relevantna. Kljub temu pa se toženka neutemeljeno sklicuje na 55. člen PGU (9), saj je lahko sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka upravičeno zaključilo, da ni toženka ne ob izpolnitvi pogodbene obveznosti ne nemudoma po sprejemu izpolnitve in niti po prejemu dokončnega obračuna, ki ga je prejela decembra 2006 (račun z dne 20.12.2006 v prilogi A2), izjavila tožniku, da uveljavlja pravico do pogodbene kazni. Pogodbeno kazen je prvič uveljavila šele v dopisu z dne 22.11.2007, skoraj leto dni po tožnikovi izdaji računa, kar pa je prepozno.

Razloge sodišča prve stopnje, zakaj ni sledilo toženkinim navedbam, da je AP na račun dolga do tožnika julija 2007 plačala 2.000,00 EUR (glej četrti odstavek na 10. strani sodbe), pritožbeno sodišče sprejema kot logične in življenjsko prepričljive (10). Tako ne drži pritožbeni očitek, da sodba sodišča prve stopnje o zatrjevanem delnem plačilu nima razlogov, posledično pa ni utemeljen niti pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela. Zato je dolžna v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

---------------

(1) N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV, 2003, stran 243

(2) Katerega zaslišanje je toženka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi predlagala ravno glede zatrjevanega ustnega dogovora s tožnikom glede pogodbene kazni.

(3) V zadevi (III Ipg 109/2001) je takšna pravočasna izjava o uveljavljanju pogodbene kazni namreč bila dana.

(4) To okoliščino je torej sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedbe tožnika, zaradi česar pritožbena trditev, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kdaj je tožnik izstavil račun toženki, ne drži.

(5) Toženka se v postopku na prvi stopnji na določila PGU ni izrecno sklicevala, iz navedb pravdnih strank pa ne izhaja, da je pogodba uporabo uzanc izključevala.

(6) V. Krajnc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV, 2003, stran 131.

(7) Uradni list SFRJ, št. 18/1977.

(8) N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV, 2004, stran 920.

(9) Ki določa, da se lahko uveljavitev pogodbene kazni zahteva najpozneje do konca dokončnega obračuna.

(10) Kdaj bo v postopku (v okviru za to predvidenih časovnih okvirov) podala določene navedbe, je resda stvar stranke same. A to na drugi strani ne pomeni, da ob oceni prepričljivosti trditev sodišče ne bi smelo upoštevati tudi tega momenta (kot ga je sodišče prve stopnje tudi v konkretnem primeru, svoje zaključke pa tudi prepričljivo obrazložilo; okoliščina, da se ni posebej opredelilo do izpovedbe H. S., tega v ničemer ne omaje).