VSM sklep I Cpg 156/2013

Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka potrdi.
Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe tožnika (prej upnika) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. Ig 3875/2005 z dne 23. 8. 2010 razveljavilo v delu, v katerem je bilo dolžniku (sedaj tožencu) naloženo plačilo glavnice v znesku 10.028,94 EUR (2,403.336,00 SIT) ter predmetni gospodarski spor v tem obsegu ustavilo (I. točka izreka, ki ni predmet pritožbene graje). Nadalje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. Ig 3875/2005 z dne 23. 8. 2010 v veljavi v delu, s katerim je dolžniku (sedaj tožencu) naloženo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa o izvršbi poravna upniku (sedaj tožniku) v predlogu za izvršbo navedeno terjatev, in sicer glavnico v znesku 28.383,74 EUR (prej 6,801.878,93 SIT), zakonske zamudne obresti od zneska 6,801.878,93 SIT od dne 19. 9. 2006 do dne 31. 12. 2006 in od zneska 28.383,74 EUR od dne 1. 1. 2007 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 1.375,78 EUR, ki jih je toženec dolžan plačati tožniku v roku 15 dni od vročitve sodbe, od 16. dne po vročitvi sodbe pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.307,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (III. točka izreka).

2Zoper II. in III. točko izreka prvostopne odločbe se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec s primarnim pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijanega dela odločbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti. V okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožnik navaja, da je prvostopno sodišče sodbo oprlo na listinski dokaz, ki je bil v postopku predložen v nasprotju z določbo prvega odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in torej nezakonito, kar je toženec na drugem naroku za glavno obravnavo izrecno grajal. Listino, ki naj bi bila po zaključku sodišča prve stopnje sestavni del pogodbe, in v kateri naj bi bil dogovorjen in opredeljen obseg storitev (t. i. specifikacija), je namreč tožnik na procesno pravilen način (v prevodu v slovenski jezik) predložil po prvem naroku za glavno obravnavo, čeprav ga je sodišče na njeno nepopolnost in posledično nezmožnost obravnave na prvem naroku za glavno obravnavo izrecno opozorilo. Zato bi morale po mnenju pritožnika za navedeno listino nastopiti procesne posledice iz šestega odstavka 286. člena ZPP. Poleg tega pritožnik prvostopnemu sodišču očita zmotno ugotovitev dejstva, ki naj bi ga izkazovala navedena listina. Ugotovitev glede obsega dogovorjenih del je namreč prvostopno sodišče oprlo prav na opis, kot le-ta izhaja iz sporne specifikacije, ki naj bi bila po stališču prvostopnega sodišča del pogodbe med strankama. Ob tem je sodišče prezrlo okoliščino, da je specifikacija sestavljena v tujem jeziku, bila pa naj bi sestavni del pogodbe, sestavljene v slovenskem jeziku. Predmet med pravdnima strankama sklenjene pogodbe so po zatrjevanjih pritožnika montažna dela, ki pa jih listina „specifikacija“ ne zajema. Prvostopno sodišče naj bi tako zmotno ugotovilo obseg pogodbenih del in posledično napačno zaključilo, da je tožnik opravil vse potrebno in da zato utemeljeno vtožuje svojo terjatev. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava graja prvostopni zaključek, da toženec ni izpodbijal računov pisno in v rokih za izpodbijanje, kar po mnenju pritožnika še ne potrjuje obstoja terjatve tožnika. Sicer pa upoštevaje, da končni zapisnik ni bil izdelan, terjatev v višini 20% pogodbene cene, ki se v skladu s pogodbenimi določili plača po podpisu prevzemnega zapisnika, sploh še ni zapadla. Ker toženec končne situacije kljub pozivom v tej smeri od tožnika ni prejel, morebitnega plačila ne more opraviti, saj ne more preveriti, katera dela je tožnik dejansko zaračunal in ne izvedel. Nadalje graja nepravilnost prvostopnega stališča, da toženec ni prerekal, da naj dodatno dogovorjena dela ne bi bila opravljena. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnika tudi zmotno uporabilo materialno pravo (pogodbo med strankama), ko ni upoštevalo, da le-ta predvideva fiksno ceno za dogovorjena dela. Isti pritožbeni razlog (v povezavi z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja) pritožnik očita prvostopni odločitvi o vštevanju delnih poplačil terjatve s strani toženca, saj po mnenju pritožnika vrstni red poplačila (najprej stroški, nato obresti, nato glavnica) velja zgolj, kadar ni dolžnikove izjave o vračunavanju. Dolžnik (toženec) pa je ob vsakem posameznem plačilu navedel namen plačila in določno označil, da gre za plačilo glavnice po obveznosti in ne stranskih terjatev, zato naj bi bila višina prisojene terjatve izračunana napačno. Posledično naj bi bila nezakonita tudi prvostopna stroškovna odločitev. Pritožnik priglaša pritožbene stroške.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 480. členom istega zakona ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6Neutemeljena je pritožbena graja relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je svojo odločitev oprlo tudi na listino, ki je bila v prevodu v slovenski jezik predložena šele na drugem naroku za glavno obravnavo. Na prvem naroku za glavno obravnavo pravočasno, vendar v tujem jeziku, predloženo listino (specifikacijo), je namreč tožnik po tem, ko se je s to listino dokazovano dejstvo izkazalo za sporno, v roku, ki mu ga je določilo sodišče, predložil v overjenem prevodu. Zato se po analogiji z drugim odstavkom 104. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 108. člena ZPP šteje, da je bila navedena listina (v prevodu) vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena, torej že na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje jo je zato povsem utemeljeno upoštevalo pri odločanju (kot izhaja tudi iz 20. točke obrazložitve prvostopne odločbe).

7Slediti tudi ni mogoče pritožbeni graji zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki jo pritožnik očita prvostopni ugotovitvi glede obsega pogodbeno dogovorjenih del, oprti prav na zgoraj navedeno listino. Sodišče druge stopnje nima pomislekov v pravilnost prvostopnega zaključka, da je navedena listina (t. i. specifikacija) sestavni del med pravdnima strankama sklenjene pogodbe (št. 01/2005 Dumetrade z dne 23. 3. 2005, v nadaljevanju Pogodba), saj to Pogodba v 2. členu, v katerem je naveden obseg pogodbenih del, celo izrecno določa, pogodbeni ceni v specifikaciji in pogodbi pa se popolnoma ujemata. Tudi na podlagi presoje vsebine navedene listine je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so med pravdnima strankama pogodbeno dogovorjena montažna dela zajemala le montažo oz. izdelavo spojev - v specifikaciji navedenih laminatnih vezi, s čimer so bila potrjena zatrjevanja tožnika v tej smeri, kot je sodišče prve stopnje podrobneje pojasnilo v 19. točki obrazložitve svoje odločitve. Zaključka o pravilnosti opisanega prvostopnega stališča ne more omajati (sicer šele) v pritožbi izpostavljena okoliščina, da je bila navedena listina (specifikacija) sestavljena v tujem jeziku, medtem ko je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba, ki naj bi se na to listino sklicevala, sestavljena v slovenščini. Sodišče druge stopnje dodaja, da ta točka pogodbenega določila konkretna pogodbena dela prav tako navaja v tujem jeziku (in to celo z nekaterimi enakimi izrazi, kot so navedeni v specifikaciji). Po vsem obrazloženem je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi prvostopno sodišče obseg pogodbenih del z upoštevanjem specifikacije ugotovilo zmotno (in posledično zmotno zaključilo, da je tožnik vse dogovorjeno tudi opravil).

8Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da so bili vsi trije vtoževani računi (št. 71/05, št. 85/05 in št. 96/05) izdani na podlagi računom priloženih specifikacij oziroma popisov del, podpisanih s strani toženca. Toženec pa navedenim računom iz razlogov, ki jih je navajal v obravnavani zadevi (da naj bi določena dela po računu 96/05 na podlagi ustnega dogovora med pravdnima strankama izvedel toženec in ne tožnik), tudi ni pravočasno pisno ugovarjal v pogodbeno dogovorjenem roku (4. člen Pogodbe) 8 dni od dneva prejema (22. točka obrazložitve prvostopne odločitve). Le zadnji račun (št. 96/05) je bil zgolj zaradi napake pri štetju varov, na katero je toženec utemeljeno opozoril, popravljen in izdan v ustrezno nižjem znesku, še preden je bil predmet izterjave v obravnavani zadevi (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 23, ki ji pritožba ne oporeka).

9Toženec sicer utemeljeno opozarja na v Pogodbi dogovorjeno sestavo prevzemnega ali končnega zapisnika, na katero je bilo v skladu s 4. členom Pogodbe vezano plačilo preostalih 20 % pogodbene vrednosti (medtem ko je bilo v skladu z istim pogodbenim določilom 80 % pogodbene vrednosti vezano na izstavitev mesečnih situacij). Med pravdnima strankama med postopkom na prvi stopnji ni bilo sporno, da končni – prevzemni zapisnik ni bil izdelan. Vendar je tudi po presoji sodišča druge stopnje povsem sprejemljivo prvostopno stališče, da bi moral toženec računom, v katerih je bila zaračunana celotna vrednost mesečnih situacij, v pogodbeno dogovorjenem roku (8 dni) pravočasno ugovarjati tudi glede datuma zapadlosti posameznega dela (20%) računa. Tega pa v predpisanem roku ni storil (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 34). V skladu z izrecnim pogodbenim določilom (4. člen med pravdnima strankama sklenjene Pogodbe) se zato računi štejejo za sprejete in predstavljajo podlago za vtoževano denarno terjatev, ne glede na to, da končni prevzemni zapisnik med pogodbenima strankama nikoli ni bil izdelan. Glede pritožbene graje, da toženec zato, ker ni prejel končnega zapisnika, ne more preveriti, katera dela je tožnik dejansko zaračunal in ne izvedel, sodišče druge stopnje dodaja, da so bila tožencu zaračunana zgolj dela na podlagi računom priloženih specifikacij – z njegove strani podpisanih popisov opravljenih del oz. začasnih situacij, katerih pravilnost je imel le-ta vso možnost (in tudi dolžnost) v pogodbeno dogovorjenem roku 8 dni tudi preveriti.

10Glede pritožbene graje zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni upoštevalo, da med pravdnima strankama sklenjena pogodba v 3. členu predvideva fiksno ceno za dogovorjena dela, sodišče druge stopnje pripominja, da iz izpostavljenega člena Pogodbe izrecno izhaja, da se pogodbena cena 39.227,86 EUR (brez DDV) razume kot fiksna za obseg del, navedenih v točki 2.1 te pogodbe (le-ta pa se sklicuje na že zgoraj omenjeno specifikacijo, ki je sestavni del pogodbe). Tudi po presoji sodišča druge stopnje dogovorjena fiksna cena glede na večji obseg izvedenih del (večje število spojev oz. dodatna dela, kot jih poimenuje sodišče prve stopnje) ni mogla veljati. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno opozorilo, da je toženec podpisal zapisnike o številu izdelanih spojev, ki so bili podlaga vtoževanim računom, vrsti in obsegu izvedenih del, zaračunanih v računih št. 71/05, 85/05 in (glede števila varov popravljenem) računu 96/05 pa vse do vložitve predloga za izvršbo ni ugovarjal. Toženčev, v pritožbi v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja izpostavljen ugovor glede dodatno dogovorjenih del, ki naj ne bi bila opravljena, pa se ne nanaša na število izdelanih spojev, temveč na po tožencu zatrjevana dogovorjena montažna dela, ki naj bi presegala izdelavo spojev, in ki naj bi jih namesto tožnika izdelali delavci toženca. Sodišče prve stopnje tudi tega ugovora ni spregledalo, vendar je nanj prepričljivo odgovorilo. Sodišče druge stopnje v celoti kot pravilno povzema prvostopno stališče, da namreč toženec glede na to, da na podlagi podpisanih zapisnikov izstavljenim računom ni pravočasno ugovarjal, ni uspel dokazati, da so mu bila v njih – konkretno v računu št. 96/05 - zaračunana tudi dela, ki naj bi jih izvedli toženčevi delavci. Račun, ki ga je iz tega naslova toženec izstavil tožniku po končanju del tožnika dne 14. 12. 2005 (2,5 meseca po izdaji računa št. 96/05), pa je slednji pravočasno zavrnil, in ga tudi po presoji sodišča druge stopnje ni bilo mogoče šteti za po tožencu izdelani končni obračun v skladu s 120. členom Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju PGU), za kar se v svoji pritožbi neutemeljeno smiselno zavzema pritožnik.

11Pritrditi tudi ni mogoče pritožbeni graji zmotne uporabe materialnega prava (v zvezi z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja), ki jo pritožnik očita prvostopnemu vštevanju delnih poplačil terjatve s strani toženca. Pri tem je prvostopno sodišče v celoti sledilo tožnikovemu izračunu že poplačane obveznosti in razlike terjatve, pri kateri še vztraja, ki mu toženec med postopkom niti ni konkretizirano ugovarjal. Sodišče prve stopnje je pri vrstnem redu vračunavanja opravljenih plačil pravilno upoštevalo 287. in 288. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V skladu z drugim odstavkom 287. člena OZ se v primeru, če ni dolžnikove izjave o vračunavanju, obveznosti poravnajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev. Če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, pa se ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Če ni drugačnega dogovora med upnikom in dolžnikom, dolžnik, drugače kot po prvem odstavku 287. člena OZ, glede vračunavanja obresti in stroškov nima možnosti izbire. Ob delnem plačilu tako dolžnik ne more izbirati, da plačuje samo glavnico, saj takšna izjava nima pravnih učinkov. Znesek plačila se zato porabi tako, da se najprej poplačajo stroški, nato obresti, ki so se natekle do dneva plačila, morebitni ostanek pa se porabi za (delno) poplačilo glavnice. Pritožnik se tako neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje pri vračunavanju opravljenih vplačil upoštevati njegovo vsakokratno označitev, da plačuje glavnice po obveznosti in ne stranskih terjatev. Po vsem obrazloženem je prvostopno sodišče že opravljena delna plačila toženca vračunalo pravilno (kot podrobneje izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe v točkah 37 in 38, kar sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema). Na v pritožbi izpostavljeno, da naj del terjatve sploh še ne bi zapadel, zato naj od njega zamudne obresti sploh ne bi tekle, pa je bilo že odgovorjeno zgoraj (toženec računom niti glede datuma zapadlosti ni ugovarjal).

12Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe zoper v izpodbijani odločbi vsebovano odločitev o glavni stvari (II. točka izreka) kakor tudi odločitev o pravdnih stroških (III. točka), ki jo je sodišče druge stopnje ob odsotnosti izrecne pritožbene graje po uradni dolžnosti preizkusilo zgolj z vidika pravilne uporabe materialnega prava. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 353. členu ZPP.

13Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka.