VSRS Sodba III Ips 181/2007

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške in stroške odgovora na pritožbo v znesku 6.442 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

A

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi in ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 36.533,84 EUR s pripadki.

2Tožena stranka se je zoper takšno sodbo pritožila, pritožbeno sodišče je njeni pritožbi ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge.

4Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

6Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

- pravdni stranki sta sklenili podizvajalsko pogodbo (pogodba), s katero se je tožeča stranka kot podizvajalec pri izvedbi gradbene pogodbe med investitorjem S. in toženo stranko kot (glavnim) izvajalcem, zavezala opraviti dela na sanaciji opornikov – železniški most med L. in K. V pogodbi sta se med drugim dogovorili za uporabo ZOR in Posebnih gradbenih uzanc (PGU);

- poleg del, za katera je obstajal izrecen dogovor v pogodbi, je tožeča stranka na podlagi spremenjene tehnične dokumentacije opravila še druga dela (sporna dela);

- tožeča stranka je za ureditev razmerja v zvezi s spornimi deli naknadno predložila toženi v podpis aneks k pogodbi, tožena pa je podpis odklonila;

- pozneje je tožeča stranka za izvedbo spornih del toženi predložila račun v višini vtoževanega zneska, tožena stranka pa tega računa ni plačala.

B

Revizijske navedbe

7Pritožbeno sodišče naj bi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko narobe povzema vsebino prvostopenjske sodbe in na takšni, neobstoječi vsebini, utemeljuje njeno pravno napačnost. Iz izpodbijane sodbe naj bi namreč izhajalo, da je sodišče prve stopnje sporna dela ocenjevalo kot nujna, nepredvidena – nepredvidljiva dela, v resnici pa naj bi jih opredelilo kot poznejša dodatna dela v širšem pomenu. Prvostopenjsko sodišče naj bi odločitve ne oprlo na 634. člen ZOR, kot to povzema sodišče druge stopnje, temveč na 15. uzanco PGU.

8Izpodbijana sodba naj bi bila obremenjena tudi s kršitvami iz 8. in 10. točke drugega odstavka ter iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi pritožbeno sodišče samo, brez glavne obravnave ugotavljalo dejansko stanje.

9Sodišče druge stopnje naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določbe 15. uzance PGU. Ta naj bi v primeru spremembe tehnične dokumentacije omogočala spremembo gradbene pogodbe tudi z enostransko izjavo volje (naročnika). Zmotna uporaba materialnega prava naj bi bila podana tudi zato, ker sodišče ni uporabilo 73. člena ZOR: ustno sklenjeni dogovor o izvedbi spornih del naj bi bil namreč v pretežni meri realiziran. Revidentka se nadalje sklicuje na načelo pravičnosti in ekvivalence. Sporna dela je opravila na podlagi usklajene ugotovitve in dogovora z naročnikom in (glavnim) izvajalcem, da so dela potrebna in da je glede na vlogo v poslu za njihovo izvedbo zadolžena tožeča stranka.

C

Presoja utemeljenosti revizije

10Revidentka ne pove, katera dejstva naj bi v nasprotju z določbami ZPP ugotavljalo samo drugostopenjsko sodišče. Iz konteksta izhaja, da očitek leti na to, da se je drugostopenjsko sodišče drugače opredelilo glede (pravne) narave spornih del. Opredelitev pravne narave spornih del je materialnopravno vprašanje, tega pa lahko pritožbeno sodišče – če se pri tem opira na dejstva, ugotovljena že pred sodiščem prve stopnje – razreši brez obravnave (prvi odstavek 347. člena ZPP).

11Pač pa revidentka utemeljeno opozarja, da je sodišče druge stopnje napačno povzelo ugotovitev prvostopenjskega sodišča, naj bi sporna dela predstavljala „nujna, nepredvidena – nepredvidljiva dela“ (zadnji stavek na 2. strani obrazložitve drugostopenjske sodbe). Prvostopenjsko sodišče je, nasprotno, sporna dela dovolj jasno kvalificiralo kot „poznejša (dodatna) dela v širšem pomenu“ in se v nadaljevanju tudi izrecno sklicevalo na 35. uzanco PGU – kar pritožbeno sodišče sicer šteje za očitno pomoto - in na 15. uzanco. Izpodbijana sodba na podlagi takšnega napačnega povzemanja vsebine prvostopenjske sodbe napravi sklep, da „naj bi bila (po prvostopenjski sodbi) določba 634. člena ZOR zakonska podlaga za naložitev plačila dodatnih del“, v nadaljevanju pa, da glede na uzanco 33, na katero naj bi se (smiselno, čeprav domnevno pomotoma navaja 35. uzanco) sklicevalo tudi prvostopenjsko sodišče, zahtevek ni utemeljen, ker cena za ta dela ni bila določena s pogodbo oziroma z njeno spremembo. V tem delu izpodbijana sodba preizkuša pravilnost pravnih stališč, ki jih v prvostopenjski sodbi ni, zato obrazložitve v tem delu ni mogoče šteti kot navedbo razlogov o odločilnih dejstvih. Vendar ta „protispisnost“, ki sicer kaže, da je pritožbeno sodišče napačno razumelo prvostopenjsko sodbo, ni taka pomanjkljivost, da bi zaradi nje izpodbijane sodbe ne bilo mogoče preizkusiti (glej tč. 12).

12V nadaljevanju namreč sodišče druge stopnje pojasni, da ni šlo za „nujna nepredvidena (urgentna) dela“ iz prvega in drugega odstavka 634. člena ZOR, ki bi jih (pod)izvajalec (lahko?) izvedel brez poprejšnjega soglasja naročnika, če si ga zaradi njihove nujnosti ni mogel priskrbeti. Sporna dela nato pravno kvalificira kot „presežna dela“, za katera bi tožeča stranka morala od tožene terjati spremembo pogodbe, zlasti v zvezi z njihovo ceno (vse v zadnjem odstavku na 3. strani obrazložitve).

13Stališče, da sporna dela predstavljajo presežna dela, je pravno zmotno, ravno tako stališče, da bi moral za presežna dela tožnik terjati spremembo pogodbe, zlasti v zvezi z njihovo ceno. Presežna dela definirajo PGU v 5. točki 9. uzance kot količino izvedenih del, ki presegajo pogodbene količine del. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sporna dela niso predstavljala povečanja dogovorjene količine pogodbenih del, ampak je šlo za dela, ki niso bila zajeta s pogodbo, potreba po njih pa se je pokazala v teku izvajanja del, potem ko so ob odprtju tretjega mostnega stebra prihajali do jedra oziroma do novih ugotovitev, ki so zahtevale spremembo osnovnega projekta. Poleg tega iz III. točke pogodbe izhaja, da je bila dogovorjena cena v skupnem znesku za celoten objekt (pojem opredeljuje 635. člen ZOR in vsebinsko enako drugi odstavek 22. uzance), kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Za tak primer pa 32. uzanca ne predvideva možnosti spremembe cene zaradi presežnih del.

14Iz dejstev, ugotovljenih v postopku na prvi in drugi stopnji izhaja, da so sporna dela po svojih značilnostih še najbliže nepredvidenim delom v smislu 7. točke 9. uzance. Dela niso bila zajeta s pogodbo, morala pa so se izvesti. Posebno naravo tem delom daje okoliščina, da jih je bilo treba izvesti na podlagi spremenjene tehnične dokumentacije. Iz tega, da je bilo sporna dela mogoče izvajati šele na podlagi spremenjene tehnične dokumentacije, logično izhaja, da ta, sicer nepredvidena dela niso bila toliko nujna, da bi si pred njihovo izvedbo tožeča stranka ne mogla pridobiti soglasja tožene stranke, zato teh del res ni mogoče šteti za nujna nepredvidena dela v smislu določb prvega in drugega odstavka 634. člena ZOR. Vendar je treba biti pozoren na to, da prvi in drugi odstavek 634. člena ZOR urejata le vprašanje, ali so nepredvidena dela takšna, da jih lahko izvajalec izvede brez poprejšnjega soglasja naročnika. V spornem primeru pa je bilo ugotovljeno, da je bila tožena stranka o nastanku potrebe po nepredvidenih delih (takšnih, ki niso bila zajeta s pogodbo, pa so se morala izvesti, ker bi sicer predmeta pogodbe – sanacije opornikov mostu – sploh ne bilo mogoče uresničiti) obveščena, in je na tedenskih koordinacijskih sestankih njen predstavnik tudi soglašal z njihovo izvedbo. Tožeča stranka je torej imela pravno podlago, da je ta dela izvedla. Še več, iz prvega odstavka 15. uzance izhaja, da je imela celo takšno dolžnost – da bi se je razbremenila, bi morala izkazati, da so se pogoji za izpolnitev pogodbe bistveno spremenili, in izjaviti odstop od pogodbe.

15Ob takšni kvalifikaciji spornih del torej ni vprašanje, ali jih je tožeča stranka smela izvesti (prvi odstavek 634. člena ZOR), ampak, ali ima pravico zahtevati plačilo izvedenih del, kolikšno in od koga. Sodišče prve stopnje je odločitev, da mora sporna dela plačati tožena stranka, oprlo na določbo drugega odstavka 15. uzance PGU. Drugostopenjsko sodišče je to določbo popolnoma prezrlo in ji v obrazložitvi ne nameni niti besedice.

16Revizijsko sodišče pritrjuje stališču, da 15. uzanca ureja posebno vrsto del, ki jih ni mogoče enoznačno kvalificirati z enim od „tipov“ del, ki jih definirajo PGU v peti do osmi točki 9. uzance, in v nadaljevanju urejajo nekatere pravne položaje, vezano na posamezno vrsto dela. Nobene potrebe ni, da se za dela, kakršna predvideva 15. uzanca, išče nekakšno posebno poimenovanje (poznejša – dodatna – dela v širšem pomenu). Določb 9. uzance ni mogoče razumeti, kot da uvaja nekakšen „numerus clausus“ tipov del na gradbenih objektih, v katere je treba kot na Prokrustovo posteljo umestiti vse, kar se lahko izvaja na podlagi gradbene pogodbe. Revizijsko sodišče nadalje pritrjuje stališču, da je v primeru, kot je sporni, treba drugi odstavek 15. uzance razlagati tako, da izvajalec za dela, ki niso zajeta v pogodbi, moral pa jih je opraviti na podlagi spremenjene tehnične dokumentacije, lahko zahteva od naročnika plačilo, četudi o spremembi pogodbene cene ni bil sklenjen poseben dogovor. Podlaga za takšno stališče je v tem, da 15. uzanca daje naročniku možnost, da z enostransko izjavo (izročitvijo spremenjene tehnične dokumentacije izvajalcu) spremeni predmet njegove pogodbene obveznosti, in zato tudi za nastanek izvajalčeve pravice, da zahteva plačilo za opravljena dela, ni nujno da se pogodbeni stranki o tem posebej dogovorita. K taki razlagi navaja tudi določba četrtega odstavka 634. člena ZOR, ki ureja podoben primer: izvajalec, ki je moral opraviti določena dela – čeprav tam iz drugega razloga – ima pravico zahtevati plačilo, četudi se o tem prej ni dogovoril z naročnikom. Revizijsko sodišče še pojasnjuje, da je treba razmerje med (glavnim) izvajalcem in podizvajalcem presojati samostojno, kot razmerje med naročnikom in izvajalcem. To velja tudi v tem primeru, glede na to, da je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka seznanjena s spremembo projekta, ki je zahtevala še druga dela od njenega pogodbenega partnerja. Pri tem je treba upoštevati, da je sodelovala na tedenskih koordinacijskih sestankih, ki so se jih udeleževali predstavniki investitorja, glavnega izvajalca ter podizvajalca – pač vsak od njih v funkciji in v medsebojnem razmerju, kot so jih določale pogodbe med njimi, - kjer je bil sklenjen dogovor, da tožeča stranka v okviru prevzete obveznosti za sanacijo stebrov opravi še dela, ki jih je zahtevala spremenjena tehnična dokumentacija.

17Potem, ko je ugotovilo, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče lahko ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo prvostopenjsko sodbo.

18Odločba o stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 6.442 eurov predstavlja stroške, ki jih je imela tožeča stranka s plačilom taks in z zastopanjem. Od tega predstavlja 478,76 eurov izvršilne stroške, znesek 4.156,03 eurov stroške postopka na prvi stopnji (kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe na 7. strani, na katero se sklicuje tudi revizijsko sodišče in je tu ne ponavlja). Poleg tega je sodišče tožeči stranki priznalo stroške za odgovor na pritožbo in stroške za revizijo – obakrat takso in stroške zastopanja, skupaj 1.807,21 eurov. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).