VSC sodba Cp 419/99

Pritožba toženke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odločilo, da mora toženka plačati tožniku znesek 8.648,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 1990 dalje do plačila in mu povrniti 8.399,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 1998 dalje do plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo. Preseženi tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 8.952,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 1990 dalje do plačila in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.648,00 SIT od 9. 9. 1990 do 12. 11. 1990 je prvostopno sodišče zavrnilo kot neutemeljen. Svojo odločitev je prvostopno sodišče utemeljilo z uporabo dveh izvedeniških mnenj izvedencev gostinske stroke ter 761. člena ZOR v zvezi s plačilom za naročilo.

Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da napadeni del sodbe spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Izpodbija le njen prisodilni del, ker meni, da se je prvostopno sodišče v preveliki meri oprlo na navedbe tožnika, katere pa so, kot je pokazal dokazni postopek, pretirane in neresnične, v nekaterih delih pa celo v nasprotju z izjavami tožnika samega. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da naj bi bila dogovorjena cena za eno osebo 200,00 din, čeprav se je med postopkom izkazalo, da je točna trditev toženke, da cena sploh ni bila dogovorjena. Oba izvedenca sta prepričljivo navedla, da ni šlo za penzionske storitve in da kmečka hrana oz. domača hrana ne pomeni tudi cenejše hrane, ampak prej obratno in da je ni mogoče primerjati z običajnimi in rednimi cenami v drugih lokalih. Tako je prvostopno sodišče v nasprotju z mnenji obeh izvedencev črtalo znesek 36,00 din na osebo za dodatne narezke z obrazložitvijo, da tega narezka posebej ni bilo, da so bili le trije obroki s tem, da je na mizi ostalo še od posameznih obrokov nekaj mesa, ki so si ga lahko gostje vzeli. Tako stališče je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Na mizi je bilo ves čas meso, v obliki narezka s kruhom, kot to pravilno ugotavlja izvedenec M.A.. Tudi priča J.P. - eden od gostov, je potrdil, da je bilo na mizi ves čas dovolj sladic, drugega pa se glede na časovno odmaknjenost dogodka ne spominja, da pa so si gostje v kuhinji med obroki odrezali malo šunke oziroma spili kakšen kozarec vina. Tako zgoraj navedena trditev sodišča ne vzdrži nobene kritike in ne temelji na prav nobenem dokazu in zato ni razloga, da se tudi omenjeni znesek ne bi priznal v ceno storitve toženke. Prvostopno sodišče je šlo mimo trditev toženke in mimo pričevanj delavcev toženke, da je tožnik naročil gostinske storitve za dva dni za 30 oseb, kar je potrdil tudi sam tožnik. Res je, da 30 oseb ni prišlo, vendar toženki naročilo vse do zadnjega ni bilo stornirano niti za eno osebo, kar pomeni, da je toženka morala, kot dober gostinec, ki se ravna po danem naročilu, poskrbeti za hrano za vseh 30 naročenih ljudi. Po posebnih uzancah za gostinstvo ima toženka pravico zaračunati svoje storitve, kot da bi prišlo vseh 30 naročenih gostov, hrano je pripravila, del te pa so gostje odnesli tudi s seboj.

Toženka vztraja pri svojem obračunu, to je, da je zaračunala za 30 oseb po 440,00 din na osebo za 2 dni tako, da je obračun znašal 26.400,00 din.

Tožnik odgovora na pritožbo ni podal.

Pritožba toženke ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb postopka iz 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur. list SFRJ, št.4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92, ki se uporablja na podlagi določbe I. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur. list RS, št. 26/99)) iz II. odstavka 354. člena ZPP/77 v postopku pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Predmet tožbenega zahtevka je plačilo gostinskih storitev in sicer za postrežbo s hrano in pijačo ter prenočiščem, katere je tožnik s prijatelji koristil v času praznovanja svoje 50. letnice.

Materialnopravno izhodišče za razsojo v obravnavani zadevi se, po oceni pritožbenega sodišča, nahaja v določbi 600. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in nadaljnjih.

Na podlagi citirane določbe se prevzemnik zaveže opraviti določen posel, naročnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal.

Za izračun primerne cene za opravljeno delo, to je za ugotovitev po višini ustreznega plačila za gostinske storitve oziroma za ugotovitev ali je bil s strani toženke zaračunani znesek za te gostinske storitve ustrezen ali ne (skladno z določbo 623. člena ZOR - način določitve plačila), si je sodišče tekom postopka pomagalo s postavitvijo dveh izvedencev gostinske stroke in njunim ugotovitvam v izpodbijani sodbi v celoti sledilo.

V sedaj izpodbijani sodbi je prvostopno sodišče v celoti povzelo izvedeniški mnenji obeh izvedencev, ker je štelo, da ni razloga za dvom v pravilnost in strokovnost njunih mnenj, pri čemer je ugotovilo, da je izvedenec A. točno ovrednotil posamezne gostinske storitve in te vrednosti je pri izračunu upoštevalo, to je, da je za zajtrk, kot so ga opisale pravdne stranke, primeren znesek 40,00 takratnih din, za kosilo 151,00 takratnih din ter za večerjo 85,00 takratnih din, posebej pa tudi za nočitev 100,00 takratnih din, skupno torej 376,00 din.

Pritožbeno toženka izpostavlja, da je prvostopno sodišče v nasprotju z mnenji obeh izvedencev, črtalo znesek 36,00 din na osebo za dodatne narezke, z obrazložitvijo, da tega narezka posebej ni bilo. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi dovolj obširno obrazložilo zakaj meni, da posebnega narezka med posameznimi obroki ni bilo in da je pravzaprav takšno stališče zavzeto skladno z izvedenimi dokazi in sicer ne samo mnenji izvedenca temveč tudi z zaslišanimi pričami v postopku. Glede tega je, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, prvostopno sodišče, na podlagi dokaznega postopka, zaključilo, da tega narezka posebej ni bilo, da so bili le trije obroki in da je na mizi pač ostalo še od posameznih obrokov nekaj mesa. Pri tem je poudariti, da izvedenec A. v izvedeniškem mnenju zgolj obračunal koliko bi morebitni dodatni narezek vrednostno predstavljal, nikakor pa zaradi navedenega ni mogoče šteti, da je ta narezek dejansko obstajal (pa tudi izvedenec morebitne trditve o tem ne postavlja). Ugotovitev, ali je narezek v obravnavanem primeru toženka za tožnika in njegovo družbo dejansko pripravila, je predmet ugotovitve prvostopnega sodišča in predmet ugotavljanja dejanskega stanja, katerega pa je, po oceni pritožbenega sodišča, prvostopno sodišče dovolj obširno izvedlo in nato na podlagi proste presoje dokazov izvedene dokaze pretehtalo in zaključilo kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Tako je, po oceni pritožbenega sodišča, upoštevaje ugotovitve prvostopnega sodišča, utemeljen zaključek, da toženka do plačila tega zneska ni upravičena.

Pritožbeno toženka še navaja, da sodišče ni zavzelo stališča do njene trditve in pa do pričevanj delavcev toženke o tem, da je tožnik naročil gostinske storitve za dva dni za 30 oseb. Kot to poudarja tudi sama toženka in pa izvedenec v izvedeniškem mnenju, se postreže toliko osebam, kot jih dejansko pride. Glede navedenega toženka meni, da je upravičena do plačila za vseh 30 oseb, saj je morala hrano pripraviti za vse, ne glede na to, da vsi niso prišli, pri čemer se sklicuje na Posebne uzance v gostinstvu (Ur. list SFRJ, št. 69/83).

Pri tem je ugotoviti, da pravdni stranki posebnih uzanc nista dogovorili in da v skladu s 1107. čl. ZOR morebitna domneva o uporabi le-teh ne obstoji. Za njihovo uporabo je potrebno, da stranki skleneta o tem poseben dogovor. Ne glede na to pa je, upoštevaje zatrjevanja toženke, potrebno dodati, da posebne, takrat veljavne, uzance v gostinstvu, v točki 119, predvidevajo, da se lahko rezervacija postrežbe s hrano za skupine gostov tudi odpove in sicer najpozneje 12 ur pred začetkom rezervirane postrežbe. V II. odst.iste točke pa, da ima, če gost oziroma skupina gostov ni izkoristila dogovorjene postrežbe s hrano, ki ni bila odpovedana v določenem roku, gostitelj pravico do odškodnine. Pri tem je ugotoviti, da v kolikor (in očitno) tožnik te rezervacije ni storniral, to ne pomeni, da je toženka upravičena zaračunati opravljene gostinske storitve za 30 oseb, saj toliko oseb teh storitev dejansko ni koristilo in je tako prvostopno sodišče pri izračunu pravilno upoštevalo le toliko oseb, kot jih je dejansko koristilo gostinske usluge toženke (tega števila pa tudi toženka ne prereka in v tej zvezi ne zatrjuje nič drugega).V posledici zgoraj navedenega bi bila toženka kvečjemu upravičena do odškodnine. Tovrstnega zahtevka toženka v postopku ni postavila, niti ga ni zatrjevala, zato prvostopno sodišče o njem pravilno tudi ni odločalo, zaradi česar je pritožbeno sodišče tudi njene pritožbene navedbe v tej smeri kot neutemeljene zavrnilo.

Ker toženka s pritožbenimi zatrjevanji ni uspela omajati zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno njeno pritožbo v celoti kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo skladno z določbo 368. člena ZPP/77 v celoti potrditi.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 166. člena ZPP/77 v zvezi s 154. členom ZPP/77.