VSL sodba II Cp 3152/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo 1. in 4. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 190248/2009, izdanega 11. 3. 2010, ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožeči stranki je na račun tožene naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 2.079,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je namen pravdnega postopka razčiščevanje dejanskega stanja, česar sodišče prve stopnje ni izvedlo. Dodaja, da je bil ugovor tožencev zoper sklep o izvršbi nesubstanciran in ga sodišče kot takega ne bi smelo upoštevati. Vztraja na stališču, da je bila trditvena podlaga glede vsebine vtoževane terjatve zadostna, pri čemer je tožnica jasno pojasnila, kateri zneski se nanašajo na pridržana sredstva in kateri na dodatno opravljena dela. Tudi sicer bi sodišče izvedena in zaračunana dela lahko razbralo iz gradbene dokumentacije. Poudarja, da bi odgovor na vprašanje, katera dela so presežna, nepredvidena in poznejša lahko podal le izvedenec gradbene stroke, saj ne gre za pravno vprašanje. Ker 8. situacija, gradbeni dnevnik in knjiga obračunskih izmer nosijo podpis in žig nadzornika, je na strani tožencev dokazno breme, da podatki oziroma vpisi niso pravilni. Ker je bila pogodbena cena določena fiksno na mersko enoto, izvajalcu od investitorja ni bilo potrebno pridobivati soglasja za vsako presežno delo. Zadoščala je potrditev presežnih del v gradbenem dnevniku, z izvedencem pa bi bilo potrebno ugotavljati, ali so bila ta dela tudi dejansko izvedena. Sodišče je zato neutemeljeno verjelo tožencema, da je bila dogovorjena fiksna cena za izdelavo celotnega objekta. Ker sta imela toženca podporo nadzornika in pravnika pri sestavi pogodbe, se ne moreta sklicevati na nejasnost pogodbenih določil. Sklicuje se tudi na neupravičeno obogatitev investitorjev po 190. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišču očita pomanjkljivo materialnopravno razlago gradbene pogodbe, zlasti glede načina obračunavanja stroškov investicije oziroma zaračunavanja del. Poudarja, da se sodišče ne more sklicevati na nepravilno primopredajo izvedenih del, saj toženca objekt uporabljata, s čemer sta konkludentno potrdila prevzem del. Sodišče je v tem delu tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni zaslišalo predlaganih prič G. G. in B. J. Sodišče bi se nadalje moralo opredeliti do vprašanja, ali sta toženca upravičeno zavrnila celotni končni obračun (med njimi tudi nesporne postavke). Ker dokazov v tej smeri ni izvajalo, je podana kršitev 2. člena ZPP. Napačna naj bi bila tudi ugotovitev glede zastaranja posameznih terjatev tožnice. Zadržana sredstva situacij so namreč zapadla šele po končnem obračunu izvršenih del, zato rok zastaranja ni pričel teči od zapadlosti posamezne začasne situacije.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V zvezi z zbiranjem procesnega gradiva v pravdnem postopku velja razpravno načelo (7. člen ZPP). Poleg njega veljata tudi načeli o trditvenem in o dokaznem bremenu in o njuni medsebojni povezanosti; po določbi 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik nosi trditveno in dokazno breme za minimum tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice (konstitutivna dejstva), razen če je glede katerega od teh dejstev kot izjema predpisano obrnjeno dokazno breme. Trditveno in dokazno breme določa materialno pravo, ki vsebuje pravila o tem, kateri stranki v škodo je treba upoštevati nedokazanost posameznega pravno relevantnega dejstva (1).

6V konkretnem primeru je tožnica zahtevala plačilo neplačanih del po gradbeni pogodbi št. 02/2004 ter dodatno naročenih del v skupni višini 47.995,46 EUR. Ob tem ne drži očitek pritožbe, da je sodišče štelo, da je bila dogovorjena fiksna cena za celoten objekt. Nasprotno, iz 14. točke obrazložitve sodbe jasno izhaja, da so bile dogovorjene fiksne cene na enoto, pri čemer je pogodba vsebovala tudi pogodbeno ceno v višini 49.903.665,77 SIT. Ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da sta toženca po izstavljenih situacijah že plačala skupni znesek 52.303.765,00 SIT, ki presega pogodbeno dogovorjeno vrednost del, je bilo na strani tožnice trditveno in dokazno breme o delih, katerih plačilo vtožuje s tožbenim zahtevkom. Ker so bile njene trditve v tej smeri nejasne, jo je sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva pravilno pozvalo, naj pojasni, kaj vtožuje (zadržani del sredstev, presežna dela ali dodatna dela) ter kolikšen del dolga naj bi predstavljala posamezna postavka. Tožnica na navedeno vprašanje ni podala jasnega odgovora, predlagala pa je, da bo natančno specifikacijo podal zakoniti zastopnik na zaslišanju. Tudi po stališču pritožbenega sodišča trditvene podlage ne more nadomestiti izpoved pravdnih strank. Poleg tega je sklicevanje na dokaz (npr. vpogled v gradbeno dokumentacijo) kot del trditvene podlage po sodni praksi mogoče le v primeru, ko to stranka v svojih trditvah izrecno navede, hkrati pa bi bilo povzemanje vsebine takšnega dokaza v tožbo neracionalno zaradi njegove obsežnosti (2). Navedenega tožnica v konkretnem primeru ni storila, s čimer ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Ni namreč naloga sodišča, da iz obsežne gradbene dokumentacije ugotavlja, katera dela so predmet tožbenega zahtevka.

7Glede na navedeno bi morala tožnica izrecno navesti, katera zaračunana dela so bila dodatna, katera presežna (predvidljiva oziroma nepredvidljiva) in katera pogodbena, katerih plačilo je bilo zadržano. Drži sicer pritožbeni očitek, da ima izvajalec del, kadar je njihova cena določena na enoto, pravico do plačila dejansko izvedenih del tudi, kadar je pri oblikovanju ponudbene cene upošteval manjše količine teh del, čeprav je vedel ali bi moral vedeti, da bo za dokončanje objekta treba opraviti večje količine merskih enot del. Cena na enoto tako velja tudi za presežna oziroma manjkajoča dela, če ne presegajo 10 odstotkov pogodbenih količin (četrti odstavek 22. uzance Posebnih gradbenih uzanc, v nadaljevanju PGU). Za takšno spremembo cene načeloma soglasje druge pogodbene stranke ni potrebno, razen če je to izrecno dogovorjeno. Ker sta pravdni stranki v določilu 7. člena gradbene pogodbe izrecno navedli, da je potrebno za vsa presežna, nepredvidena in dodatna dela skleniti aneks k pogodbi, bi jih tožnica lahko izvedla le, če bi s strani tožencev takšno soglasje tudi prejela (3). Takšnega dodatka k pogodbi tožnica ni predložila, neutemeljeno pa je tudi njeno sklicevanje na podpis gradbenih dnevnikov in situacij s strani G. G., ki je za toženca opravljal nadzorstvo nad izvajanjem del. V skladu s 103. uzanco PGU namreč oseba, ki opravlja strokovno nadzorstvo, nima pravice spremeniti tehnične dokumentacije, na podlagi katere se izvajajo dela, pogodbene cene ali drugih določb pogodbe, niti se z izvajalcem del dogovarjati za druga dela ali urejati z njim druga premoženjskopravna razmerja, razen če jo naročnik za to posebej pooblasti. Da so pooblaščencu dovoljeni samo tisti pravni posli, za katere je pooblaščen, je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in se pri tem utemeljeno sklicevalo na določbe OZ (primerjaj točko 24 obrazložitve sodbe).

8Ob ugotovitvi, da tožnica trditvenega in dokaznega bremena glede presežnih in dodatnih del ni zmogla, je potrebno šteti, da je upravičena le do plačila tistih del, katerih cena je bila dogovorjena z gradbeno pogodbo. Ob nespornem dejstvu, da sta toženca na račun tožnice nakazala znesek, ki je presegal pogodbeno dogovorjeno ceno, je zato brezpredmetno ugotavljati, ali so bila določena sredstva upravičeno zadržana in ali je bil narejen končni obračun in prevzem izvedenih del. Pogodbeno dogovorjena dela so bila namreč preplačana, morebitnih drugih del pa tožnica ni izkazala. Pritožbeno sodišče se zato ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je do prevzema del dejansko prišlo na predviden način ter ali so terjatve po prvih sedmih situacijah že zastarale. Tožbeni zahtevek je bilo namreč potrebno zavrniti že zaradi nesklepčnosti.

9Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

10Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

----------------

(1) Tako sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 602/2009 z dne 21. 3. 2013.

(2) Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007 z dne 9. 12. 2010 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3129/2012 z dne 12. 4. 2013.

(3) Izjema bi bila nujna nepredvidena dela (653. člen OZ), katerih tožnik prav tako ne opredeli.