VSL sodba II Cpg 1750/2013

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21984/2011 z dne 23. 2. 2011 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka) in se ugotovi, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 996,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2010 do plačila (II. točka izreka), ne pa tudi terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 978,00 EUR (III. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe plačati 996,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2010 do plačila (IV. točka izreka), postopek zaradi plačila 235,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2010 do plačila pa je ustavilo (V. točka izreka). Prav tako je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema sodbe povrniti izvršilne stroške v višini 60,19 EUR ter pravdne stroške v višini 252,70 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila (VI. točka izreka).

2Zoper izpodbijano sodbo je zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov toženke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

3Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da očitana procesna kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe in med samimi listinami v spisu, ni podana. T. i. protispisnost obstaja le, če sodišče napačno povzame listine ali zapisnik o zaslišanju strank, prič in izvedencev (kar v tem postopku ni podano), ne pa, kadar te listine (v konkretnem primeru gradbeno pogodbo - priloga A9) napačno dokazno tolmači oziroma se do določene listine (v konkretnem primeru dopisa - reklamacije K. z.o.o., z dne 1. 6. 2011) ne opredeli. V tem primeru gre (lahko) kvečjemu za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa v postopku v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (1. odstavek 458. člena ZPP).

6V predmetnem sporu tožnik vtožuje delno plačilo III. začasne situacije št. 3-2010 z dne 27. 1. 2010 v višini 996,16 EUR (prilogi A7 in A17) za opravljena slikopleskarska dela na trgovskem objektu v V. Toženka se plačilu vtoževanega dela upira in med drugim navaja, da je posameznim izmeram del v III. začasni situaciji ugovarjala v končnem obračunu z dne 17. 5. 2010 (priloga A8). V začasni situaciji izvajalec prikaže količine posameznih pogodbenih del, ki jih je opravil v obdobju, na katerega se nanaša situacija, pogodbene cene za merske enote izvedenih del in skupno vrednost izvedenih del. Kadar se stranki dogovorita za plačevanje opravljenih del na podlagi situacij, je naročnik dolžan overiti celotno situacijo ali pa v njej popraviti napačno upoštevane enotne cene ali količine. Naročnik lahko izpodbija začasno situacijo glede cene, količine in vrste izvedenih del, pri čemer pa mora o spornem znesku in razlogih izpodbijanja obvestiti izvajalca v roku, ki je določen za plačilo na podlagi situacije (63. in 64. člen Posebnih gradbenih uzanc (PGU, Ur. list SFRJ, 1. april št. 18/1977), N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 1003 – 1007).

7Iz 2. odstavka 6. člena gradbene pogodbe - koop. št. 005/2009 (v nadaljevanju: pogodba) izhaja, da znaša rok za potrditev mesečne situacije 7 dni od dneva izstavitve situacije. V kolikor v tem roku situacija ni potrjena s strani nadzornega organa, se šteje, da je ta potrjena (podobno tudi 65. člen PGU). Tožnik je tekom postopka navedel, da toženka III. začasne situacije ni grajala v roku 7 dni od izstavitve, čemur toženka tudi ni nasprotovala. III. začasna situacija je bila izdana dne 27. 1. 2010, toženka pa je posameznim postavkam iz te začasne situacije ugovarjala šele s končnim obračunom z dne 17. 5. 2010, torej glede na pogodbeno določen 7-dnevni rok prepozno.

8Pritožba neutemeljeno navaja, da določbe 2. odstavka 6. člena pogodbe sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti, češ da se nanaša samo na potrjevanje začasnih situacij, ne pa tudi končne situacije. Tožnik plačilo v tem postopku vtožuje na podlagi III. začasne situacije, ki predstavlja podlago za nastanek samostojne denarne obveznosti (63. in 64. člen PGU), čeprav je sedaj vsebovana v končnem obračunu in predstavlja njegov del. Posledično je v tem primeru relevantno, ali je bila potrjena III. začasna situacija in ne končni obračun. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni navedlo, kdaj je toženka prejela končno situacijo, saj je za ta zadevni primer relevantno zgolj, kdaj je prejela III. začasno situacijo in kdaj/če je ugovarjala posameznim postavkam (ceni in količinam) iz III. začasne situacije. Uporaba navedenih pogodbenih določil in posledičen zaključek sodišča prve stopnje o toženkinem prepoznem uveljavljanju napačnih količinskih izmer opravljenega dela v III. začasni situaciji, se tako izkaže za pravilen.

9Toženka je v postopku v pobot ugovarjala stroške sanacije talnih označb na parkirišču K., ki jo je opravil D. K., s.p. Pritožbeno sodišče najprej pripominja, da se sodišče prve stopnje do dopisa - reklamacije K., z.o.o., z dne 1. 6. 2011, ni moglo opredeliti, ker tega dopisa v spisu sploh ni. Do dopisa toženke z dne 6. 6. 2011 (priloga B4) pa se je posredno opredelilo s tem, ko je štelo, da je bila reklamacija toženke podana šele 14 mesecev po opravljenem delu, prav tako pa je ugotovilo, da izvedba talnih označb ni bila predmet pogodbe, zaradi česar sploh ni mogoče uporabiti določb o garancijski odgovornosti tožnika, kot je navedena v 13. členu pogodbe. Toženka je torej uveljavljala obstoj skrite napake, ki pa je po mnenju sodišča prve stopnje ni izkazala.

10Čeprav se pritožbeno sodišče ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je dejstvo, da se talne označbe obnavljajo letno, mogoče okvalificirati kot splošno znano dejstvo, pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v tem delu v resnici zgolj sledilo trditvi tožnika, ki je navedeno zatrjeval. Sodišče prve stopnje je torej verjelo tožniku, da je takšna trditev resnična, pritožbeno sodišče pa je na takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje vezano. V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da so talne označbe še vedno dobro vidne, pa toženka navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo dokaz kopije barvne fotografije (priloga A24), ki jo je tožnik predložil šele na glavni obravnavi, torej upoštevajoč 453. člen ZPP prepozno. Tožnik je v 2. pripravljalni vlogi pravočasno (skladno s 3. odstavkom 452. člena ZPP) predložil kopijo črnobele fotografije talnih označb in pojasnil, da bo barvno fotografijo predložil naknadno na glavni obravnavi. Čeprav se pritožbeno sodišče strinja, da je bila kopija barvne fotografije, ki jo je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo, predložena prepozno, poudarja, da tudi iz črnobele fotografije izhaja, da so talne označbe še vedno vidne (priloga A21). Navedeno pomeni, da upoštevanje spornega dokaza na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da toženka v tem delu zatrjuje zgolj obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 453. členom ZPP, ki v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče glede na vse te ugotovitve pritrjuje sodišču prve stopnje, da toženka ni dokazala obstoja (skrite) napake pri storitvi poslikave talnih označb, zaradi česar ni dolžna kriti stroškov, ki so toženki nastali s plačilom sanacije talnih označb po drugem izvajalcu.

11Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in v tem smislu ni bil potreben (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP).

13V skladu s 5. odstavkom 458. člena ZPP je o predmetni zadevi odločala sodnica posameznica.