UPRS Sodba I U 227/2019-18

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo tožnikov, da se jim prizna status stranskega udeleženca v pritožbenem postopku zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, izpostava Center št. 351-2341/2014-123 z dne 13. 4. 2016, vročitev odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35110-1/2015/74-NK z dne 14. 11. 2016 in vpogled v spis. Navaja, da odloča v ponovnem postopku na podlagi sodb Upravnega sodišča I U 1761/2016 in I U 1628/2016. Z obema sodbama je Upravno sodišče tožbama ugodilo in sklep organa druge stopnje z dne 2. 11. 2016 odpravilo, ker je menilo, da je organ napačno presodil, da tožniki kot stranski udeleženci ne morejo sodelovati v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Tudi v ponovnem postopku vztraja pri tem, da tožniki kot stranski udeleženci na podlagi določb Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) nimajo pravnega interesa za sodelovanje v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, ker ne gre za neskladno gradnjo. Ker niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa stranske udeležbe je zavrnila tudi zahtevo za vročitev odločbe št. 35110-1/2015/74-NK z dne 14. 11. 2016 in vpogled v spis.

2Tožniki izpodbijajo sklep iz razloga, ker so zemljiškoknjižni lastniki nepremičnine, za katero je bilo izdano uporabno dovoljenje, v postopku pa niso sodelovali. Opisujejo kronologijo postopka in izpostavljajo, da toženka ni upoštevala sodb Upravnega sodišča I U 1761/2016 in I U 1628/2016. V nadaljevanju ponavljajo trditve, podane že v postopkih I U 1761/2016 in I U 1628/2016. Sklicujejo se tudi na odločbe Ustavnega sodišča, predvsem odločbo U-I-165/2009. Menijo, da nemožnost sodelovanja etažnih lastnikov v okviru postopka izdaje uporabnega dovoljenja tožnikom odvzema vsakršno možnost varovanja njihove lastninske pravice stanovanj in solastninske pravice skupnih delov, predvsem z zagotavljanjem gradnje, ki ne bo škodljivo vplivala na stabilnost njihovega objekta ter preprečitev pričetka uporabe posameznih in skupnih delov, ki je neskladna z gradbenim dovoljenjem, ter zaradi katere bi bila še dodatno ogrožena stabilnost objekta. V postopku se pokaže izvotlitev določbe 22. člena Ustave RS, saj se je v okviru ugotovitev prvostopenjskega postopka v odločbi z dne 13. 4. 2016 ugotovilo večje število odstopov od gradbenega dovoljenja z dne 15. 6. 2005. Da je v postopku izdaje uporabnega dovoljenja nujno sodelovanje posameznikov s pravnim interesom, jasno izhaja iz zapisnika toženke z dne 6. 9. 2016, kjer je upravni organ sam ugotovil določene odstope od izdanega gradbenega dovoljenja. Izpostavljajo tudi sicer nezakonitost izpodbijane odločbe, ki podaja ustavno nedopustno razlago določbe 43. člena ZUP. Predlagajo odpravo izpodbijanega sklepa in zahtevajo povrnitev stroškov postopka.

3Tožena stranka na predlog ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

4Stranka z interesom v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

5Tožba ni utemeljena.

6Toženka je izpodbijani sklep izdala v ponovnem postopku, po tem ko je sodišče s sodbama (na podlagi tožb sedanjih tožnikov) v zadevah I U 1761/2016 in I U 1628/2016 odpravilo sklep toženke 35110-1/2015/70-NK z dne 2. 11. 2016, s katerim je bila, enako kot s sedaj obravnavanim sklepom, zavrnjena zahteva tožnikov za priznanje statusa stranskih udeležencev v pritožbenem postopku zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, izpostava Center, št. 351-2341/2014-123 z dne 13. 4. 2016.

7Zoper odločitev sodišča v zadevah I U 1761/2016 in I U 1628/2016 je vložila revizijo stranka z interesom v teh upravnih sporih, Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo glede vprašanja: „Ali imajo etažni lastniki stavbe v postopku pridobitve uporabnega dovoljenja za posamezni del stavbe po določbah ZGO-1 pravico udeleževati se postopka kot stranski udeleženci zaradi varstva svoje lastninske pravice?“ in s sodbo X Ips 14/2019 z dne 8. 7. 2020 sodbi Upravnega sodišča I U 1761/2016 z dne 21. 8. 2018 in I U 1628/2016 z dne 23. 10. 2018 spremenilo tako, da je tožbi zavrnilo. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi odgovorilo na vprašanje, ki je bistveno tudi v obravnavani zadevi in zavzelo stališče, da drugi odstavek 96. člena ZGO-1 povsem jasno opredeljuje krog vseh strank postopka izdaje uporabnega dovoljenja, in sicer stranke v ožjem pomenu besede (42. člen ZUP), kot v širšem pomenu, stranske udeležence (43. člen ZUP). Drugi odstavek 96. člena ZGO-1 določa, da je v postopku izdaje uporabnega dovoljenja stranka samo investitor, 103. člen ZGO-1 pa, da se odločba, izdana v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, vroči samo investitorju, ne pa tudi drugim morebitnim osebam, ter da je zgolj investitor tisti, ki z odpovedjo pravnim sredstvom doseže pravnomočnost uporabnega dovoljenja. Tako že določbe ZGO-1 formalno omejujejo stransko udeležbo v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, zato uporaba 43. člena ZUP glede stranske udeležbe ni mogoča. Uporabno dovoljenje po svoji naravi pomeni javnopravno odobritev uporabe objekta ali njegovega dela ter oblikuje razmerje med investitorjem in državo, ne posega v lastninsko pravico delov objekta oziroma solastnikov skupnih delov ali drugih oseb, zato se z odločanjem o tem ne posega v njihov pravni položaj. Lastniki delov objekta in solastniki skupnih delov namreč lahko varujejo svojo lastninsko pravico pred sodišči splošne pristojnosti. Ker določbe ZGO-1 tudi ne urejajo v bistvenem različno postopka izdaje uporabnega dovoljenja za celoten objekt od izdaje uporabnega dovoljenja le za del objekta, Vrhovno sodišče ne soglaša z argumentacijo Upravnega sodišča, da je krog strank (s stranskimi udeleženci) lahko drugačen v primeru, če se vodi postopek, v katerem se izdaja uporabno dovoljenje zgolj za del objekta.

8Vrhovno sodišče se je vprašalo tudi glede morebitne neustavnosti navedene omejitve stranske udeležbe drugih oseb v postopku izdaje uporabnega dovoljenja in meni, da bi do takega položaja prišlo le v primeru, če bi odločitev v tem postopku po vsebini posegala v njihove pravice ali pravno varovane interese, vendar pa ker gre za javnopravni akt, javnopravna odobritev uporabe objekta ali njegovega posameznega dela ne posega v solastninsko pravico lastnikov dela objekta oziroma solastnikov skupnih delov in naprav in upravičenja, ki iz nje izhajajo. Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča sodišče zavrača vse ugovore tožnikov zoper izpodbijano odločitev toženke, ki je priznanje statusa stranskih udeležencev tožnikom ponovno zavrnila. Predlagani dokazi, iz katerih naj bi izhajalo, da je investitor odstopil od izdanega gradbenega dovoljenja, so glede na razloženo stališče Vrhovnega sodišča in dejansko stanje, na katerega je toženka oprla svojo odločitev, nerelevantni.

9Tožniki so zahtevali tudi vročitev odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35110-1/2015/74-NK z dne 14. 11. 2016 in vpogled v spis. Ker tožnikom status stranskega udeleženca, iz razlogov, ki jih je sodišče navedlo, ne pripada, posledično niso upravičeni do vročitve odločbe in vpogleda v spis, sicer pa v zvezi s tem konkretnih ugovorov v tožbi ne navajajo.

10Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Predlog za opravo glavne obravnave so tožniki umaknili, zato je sodišče ni opravilo, sledilo pa tudi ni predlogu za prekinitev postopka.

11Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

12Sodišče je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek stranke z interesom, na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da so navedbe stranke z interesom take, da niso bile pomembne za razjasnitev zadeve oziroma, da bi vplivale na odločitev sodišča, torej kot nepotrebne, taka ocena pa je ne opravičuje do povrnitve stroškov postopka v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP.