VSL Sodba II Cp 1479/2021

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 817,83 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo tako, kot jih je določilo pod točko I sodbe. Naložilo je tudi toženi stranki plačilo pravdnih stroškov.

2Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Sodišče opravičuje nepošten podpis pogodbe. Na dan podpisa pogodbe z dne 20. 2. 2019, upravnik ni imel več kot 50 % podpisov. Zato je tak podpis kaznivo dejanje. Po tem datumu so se pričele grožnje, da ne bo ogrevanja, če ne bo upravnika. Zato so nekateri podpisali pogodbo. To je goljufija. Z novim upravnikom so postali stroški 56 % višji. Dvigala so bila popravljena in obnovljena, račun je verjetno upravnik poravnal. Manjše dvigalo je delovalo par dni in obstalo. Tako, da je sedaj ponovni remont in to bo izvajalec zaračunal. Upravnik za ugodno ceno mora pridobiti tri ponudbe. Upravnik ne plačuje obveznosti do dobaviteljev. Prejel je opomin pred izterjavo dolga od dobavitelja A. d. o. o., da je zapadla obveznost do meseca marca 2020 608,41 EUR. Nato je tudi prejel obvestilo o odstopu terjatve.

3Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je uvodoma zapisalo, da gre za spor majhne vrednosti, to pomeni, da se obravnava po določbah 442. in naslednjih členov ZPP. Nato je bila tožena stranka v vabilih opozorjena. Tožena stranka mora v sporih majhne vrednosti navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v odgovoru na tožbo, tožeča stranka pa v tožbi. Nobena stranka ni predlagala, da se opravi glavna obravnava. Sodišče pa ugotavlja, da v drugi pripravljalni vlogi tožena stranka lahko še odgovori na navedbe tožeče stranke, nova dejstva in dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala v drugi pripravljalni vlogi, pa ni več moglo navajati (B3), saj je nastopila prekluzija. Pravilno pa ugotavlja sodišče prve stopnje, da so navedbe v drugi pripravljalni vlogi podane prvič in to pavšalno, nekonkretizirano in neizkazano.

6Obseg izpodbijanja sodbe sodišče prve stopnje je začrtan v določbi 458. člena ZPP. Tako ni mogoče izpodbijati sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovljenega dejanskega stanja, ampak samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

7Pritožba trdi, da je sodišče zmotno presojalo pogodbo med upravnikom in etažnimi lastniki z dne 20. 2. 2019 (A2) in trdi, da ta pogodba ni bila sklenjena s takšno večino, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, to je 66,54 %, ampak pod 50 %. Pritožbeno sodišče nato ugotavlja, da je sodišče to ugotovitev napravilo na podlagi predloženih dokazov (A71, A3-A69 in A72-A77) in da iz tega izhaja, da je upravnik imel zahtevano večino etažnih lastnikov.

8Glede stroškov upravljanja, stroškov uporabe in drugih bremen, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe 68. člena SPZ in 30. člena SZ-1. Šlo je za nujne stroške popravil in te račune je plačal upravnik in s tem založil za tiste etažne lastnike, ki jih stroškov niso poravnali. Pri tem se je sodišče oprlo na določbe o subrogaciji, ker je tožeča stranka izpolnila obveznost dolžnika in pri tem imela upravni interes, da izpolni svoji obveznosti kot upravnik na podlagi zakona.

9Nato je sodišče prve stopnje pregledalo vtoževane račune, katere tožena stranka ni plačala (točka 7 sodbe), računi so bili predloženi kot priloge. Tožeča stranka je toženi stranki tudi obračunala posamezne obratovalne in vzdrževalne stroške in stroške upravljanja, vse upoštevajoč prejete račune dobaviteljev in izvajalcev. Za ugovor tožene stranke glede teh računov pa je sodišče ugotovilo, da niso bili dovolj konkretni. Reklamacija tožene stranke, katero je podala z dopisom 16. 10. 2019, pa se ni nanašala na račune v obdobju, ki so predmet te pravde. Zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati navedb pritožbe, ki izpodbijajo dejansko stanje, saj gre za nedovoljeni pritožbeni razlog (navedbe, da manjše dvigalo ne dela več po parih dneh, ko je bilo popravljeno, navedbe, da je upravnik zmotno klical izvajalca B., ampak bi moral ugotavljati ceno za tri ponudnike). Enako velja za navedbe iz pritožbe, da upravnik ne plačuje svojih obveznosti do upraviteljev in da gre za goljufije. Pri tem se pritožba sklicuje na zapadlo obveznost do marca 2020, dobavitelja A. d. o. o. Pri tem pa se računi nanašajo na obdobja od maja 2019 do septembra 2019, ki je predmet te pravde. Pritožbena novota pa so navedbe o odstopu terjatve. Pritožnik ne pojasni, zakaj teh navedb ni mogel podati v odgovor na tožbo (337. člen ZPP).

10Na koncu je treba odgovoriti še pritožniku, ko trdi, da so bili podpisi na pogodbi o upravljanju po 20. 2. 2020 in da gre za goljufijo. Tudi tu gre za izpodbijanje dejanskega stanja, kar je v sporu majhne vrednosti nedovoljeno. Materialnopravno pravno je treba odgovoriti, da ni treba, da so vsi podpisi na pogodbi o upravljanju istega dne. Pomembno je le, da je zadosti podpisov, da je pogodba veljavna.

11Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP iz drugega odstavka 339. člena in ker je pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).