VSM Sodba IV Kp 3645/2015

I. Pritožba obsojenca M. M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojeni se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 3645/2015 z dne 9. 10. 2017 na podlagi šestega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in prvega odstavka 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) razsodilo, da se denarna kazen, izrečena obsojencu s sodbo istega sodišča I K 3645/2015 z dne 22. 8. 2016, ki je postala pravnomočna dne 26. 10. 2016, zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, v višini 50 dnevnih zneskov oziroma 1.833,50 EUR izvrši tako, da se določi 25 dni zapora.

2Proti tej sodbi se je pritožil obsojenec. V pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče odloči, da lahko denarno kazen plača obročno.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je sodbo oprlo na določbo prvega odstavka 87. člena KZ-1, ki določa, da če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Obsojeni denarne kazni ni plačal, v izvršbi pa se ni dala niti prisilno izterjati, kot je to obrazloženo v točki 3 napadene sodbe. V takem položaju je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se izvrši tako, da se določi 25 dni zapora ter svojo odločitev oprlo na odločbo prvega odstavka 87. člena KZ-1.

5Pritožbeni predlog obsojenca, da se mu dovoli obročno plačilo denarne kazni, je prepozen. Po določbi petega odstavka 47. člena KZ-1 sme sodišče v upravičenih primerih, vendar do poteka roka za plačilo, določenega s sodbo, dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen tudi v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let. Rok za plačilo denarne kazni treh mesecev, ki je bil določen s pravnomočno sodbo prvostopnega sodišča, je potekel 26. 1. 2017, temu pa je sledila prisilna izterjava denarne kazni, ki pa, kot je to obrazloženo v napadeni sodbi, ni bila uspešna.

6Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), o pritožbi obsojenca odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

7Pritožbeno sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse, ker očitno nima sredstev, da bi jo plačal (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP)