VSL Sodba II Cp 1256/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 839,97 EUR stroškov odgovora na pritožbo v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna priznati, da je tožeča stranka upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatve, in sicer glavnico v znesku 50.000 EUR, pogodbene zamudne obresti z obrestno mero v višini 1,65 % mesečno od zneska glavnice 50.000 EUR od dne 5. 10. 2018 dalje do plačila, kar na dan 15. 7. 2019 znaša 7.648,77 EUR ter zapadle pogodbene obresti v višini 3.118,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2019, to je od dneva vložitve predmetne tožbe dalje do plačila, iz zastavljene nepremičnine ID znak 0000 do celote ter dopustiti poplačilo terjatve tožeče stranke z izvršbo na nepremičnino ID znak 0000 do celote (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka v višini 2.503,53 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Meni, da bi sodišče moralo odločiti o tožbenem zahtevku, kot ga je tožeča stranka oblikovala v tožbi. S tem, ko je tožeča stranka oblikovala nesklepčen tožbeni zahtevek, sodišče pa ga je štelo za sklepčnega, saj je posredovalo poziv toženi stranki, da poda odgovor na tožbo, so nastopili pravni učinki tako za tožečo stranko kot za sodišče. Tožbeni zahtevek, kot mu je ugodilo sodišče, namreč predstavlja drug zahtevek, kar je priznala tako tožeča stranka z oblikovanjem novega tožbenega zahtevka, kot sodišče, ki je navedlo, da je tožeča stranka le bolj določno opredelila tožbeni zahtevek. Pritožnica ponovno opozarja, da denarna sredstva niso bila namenjena družbi C., d. o. o., saj tožeča stranka denarnih sredstev na račun navedene družbe ni nakazala, temveč so bila denarna sredstva po okvirni posojilni pogodbi št. ... nakazana na zasebne račune porokov, to je A. A. in B. B. Le nakazilo z dne 29. 3. 2018 v višini 2.800 EUR je bilo nakazano na račun družbe C., d. o. o. Pri nobenem od sklenjenih aneksov tožena stranka ni določena kot porok, niti ni pogodbena stranka aneksov. Vračilo prejetih sredstev z delnimi plačili je izvedla A. A. in ne družba C., d. o. o. Glede na takšno dejansko stanje po okvirni posojilni pogodbi št. ... družba C., d. o. o., ne more imeti pravnega položaja posojilojemalca, saj so pogodbene stranke določile namen (kavzo) posojila, torej, da je bilo posojilo dani družbi C., d. o. o. za reševanje občasnih likvidnostnih težav pri poslovanju oziroma za zagotovitev obratnega kapitala. Tožeča stranka je z nakazili na osebne račune fizičnih oseb pristala na drugačen namen nakazila, zato bi morala tožeča stranka v skladu s pravili profesionalne skrbnosti za dosego pravnih učinkov maksimalne hipoteke, doseči spremembo pogodbene volje tožene stranke, česar pa tožeča stranka ni storila.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno, ter je o tožbenem zahtevku tudi pravilno materialnopravno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo in so tudi sicer neprepričljivi. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča. V pritožbi toženka v bistvenem ponavlja ugovorne navedbe, na katere je odgovorilo že sodišče prve stopnje.

6Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je pri hipotekarni tožbi potrebno tožbeni zahtevek postaviti tako, da je toženec dolžan priznati, da je tožnik upravičen zahtevati poplačilo svoje terjatve iz zastavljene nepremičnine ter dopustiti poplačilo z izvršbo na nepremičnino. Namen hipotekarne tožbe je namreč poplačilo zavarovane terjatve s prodajo zastavljene nepremičnine.

7V fazi predhodnega preizkusa tožbe se nesklepčne tožbe ne vrača v popravo, kot to zmotno meni pritožnik, temveč se vroči toženi stranki v odgovor, pri čemer ni dolžnost sodišča, da toženo stranko opozori, da je tožba nesklepčna. Šele če odgovora na tožbo ni, se mora sodišče v okviru preizkusa pogojev za izdajo zamudne sodbe ukvarjati z vprašanjem sklepčnosti oziroma nesklepčnosti, sicer pa najpozneje med pripravami na glavno obravnavo. Res je oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka predvsem stvar tožnika samega, vendar pa lahko sodišče v okviru materialno procesnega vodstva da pobudo za določnejše oblikovanje tožbenega zahtevka v okviru tožbenega zahtevka, ki ga je postavila tožeča stranka. Predvsem gre za primere, ko je tožbeni predlog nepopolno oziroma nepravilno formuliran. Poprava predlogov oziroma pravilnejša formulacija istega zahtevka pa ne pomeni spremembo tožbe. Namen razjasnjevalne oblasti na tem področju je preprečiti, da bi stranka izgubila pravdo in prišla ob pravno varstvo samo zaradi nepravilnega predloga. Gre za pravico in dolžnost sodišča vplivati na stranko, da postavi dejanskemu stanju ustrezen tožbeni predlog. V konkretnem primeru je tožnica s pripravljalno vlogo postavljeni tožbeni zahtevek dopolnila z navedbo višine terjatve, tako da je zahtevek postal določen, zaradi česar tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za spremembo tožbe, temveč le za oblikovanje določnejšega tožbenega zahtevka. Tožnica namreč ni spremenila istovetnosti zahtevka, povečala obstoječega zahtevka ali uveljavljala drug zahtevek poleg obstoječega. Obravnavani zahtevek je tudi po dopolnitvi v bistvenem enak kot pred tem.

8Sodišče prve stopnje je pravilno in prepričljivo obrazložilo podlago in višino terjatve. Terjatev izvira iz osnovnega dolžniško upniškega razmerja, ko je tožnica z družbo V., d. o. o., dne 17. 10. 2017 sklenila okvirno posojilno pogodbo, h kateri je kot solidarni porok in zastavitelj pristopila tudi toženka. Pogodbene stranke so se z navedeno pogodbo dogovorile, da bodo sočasno s to pogodbo sklenile tudi pogodbo o ustanovitvi maksimalne hipoteke za terjatev v maksimalni višini 200.000 EUR. Skladno z dogovorom v pogodbi so pogodbene stranke istega dne sklenile pogodbo o ustanovitvi maksimalne hipoteke, s katero je toženka pri svoji lastni nepremičnini ID znak 0000, parc. št. 11, k. o. ..., ustanovila maksimalno hipoteko za terjatev v maksimalni višini 200.000 EUR. Na podlagi določila 164. člena Stvarnopravnega zakonika², ki predstavlja pravno podlago tožbenega zahtevka, se hipoteka lahko ustanovi tudi tako, da se določi najvišji znesek, do katerega za zavarovanje terjatve jamči nepremičnina (maksimalna hipoteka). Tožnica je v predmetni zadevi vložila hipotekarno tožbo skladno s prvim odstavkom 153. člena SPZ, ki določa, da če dolžnik v roku ne plača terjatve, lahko upnik s tožbo zahteva, da se zastavljena nepremičnina proda. Tožbeni zahtevek torej temelji v sklenjeni posojilni pogodbi, h kateri je toženka pristopila kot solidarni porok in zastavitelj ter v pogodbi o ustanovitvi maksimalne hipoteke, ki jo je toženka za zavarovanje posojil po osnovni pogodbi sklenila kot zastaviteljica.

9Pogodbene stranke so način črpanja sredstev natančno dorekle v 4. členu okvirne posojilne pogodbe. Za vsako posamezno dano posojilo v okviru sklenjene pogodbe sta posojilojemalec in posojilodajalec sklenila aneks. Tožnica je posamezne zneske nakazovala v skladu s sklenjenimi aneksi na račune v skladu z voljo posojilojemalca. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da posamezni sklenjeni akti predstavljajo zgolj izvedbeni pravni akt za posamezni denarni znesek v okviru pogodbeno določenega maksimalnega zneska posojila v višini 50.000 EUR, ki ga je posojilodajalec oziroma tožnica izročila posojilojemalcu na podlagi njegovega vsakokratnega izrecnega naročila oziroma vloge za črpanje sredstev, pri čemer se s sklenjenimi aneksi niso spremenile nobene določbe okvirne posojilne pogodbe, za kar bi bilo potrebno soglasje oziroma podpis toženke, temveč je bil zgolj definiran posamezni denarni znesek črpanih sredstev v okviru maksimalnega zneska po okvirni pogodbi, rok vračila in TRR, na katerega mora tožnica v korist posojilojemalca nakazati dogovorjeni denarni znesek. Pritožbena navedba, da toženka aneksov ni podpisala, v ničemer ne vpliva na obstoj njene obveznosti. Predmetna denarna sredstva so bila torej posojilojemalcu nakazana v skladu s pogodbenimi določili okvirne posojilne pogodbe na podlagi izrecnih navodil zakonite zastopnice posojilojemalca. Na kakšen način pa so bila ta sredstva kasneje uporabljena, pa je že izven dometa tožnice. Zastaviteljeva odgovornost za to obveznost tudi ni odvisna od odgovornosti glavnega dolžnika za to obveznost, temveč le od obstoja same obveznosti.

10V pritožbi zatrjevano dejstvo, da je A. A. delno poravnala dolg, nima vpliva na obveznost toženke, ki še vedno v celoti odgovarja za neporavnane obveznosti. Z delnimi plačili A. A. se tudi pogodbeni namen v ničemer ni spremenil.

11Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 155. členom ZPP). V skladu z Odvetniško tarifo je pritožbeno sodišče tožnici priznalo 1125 točk nagrade za odgovor na pritožbo (po 1. točki tarifne številke 21 v zvezi s 1. točko tarifne številke 18 OT) in 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), kar zvišano za 22 % DDV, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR, znaša 839,97 EUR. Priznane stroške odgovora na pritožbo je toženka dolžna tožnici povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ in 313. člen ZPP).

¹ V nadaljevanju ZPP.
² V nadaljevanju SPZ.