VSL Sodba I Cp 499/2021

I. Pritožbe se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 10. 7. 2020 dovolilo spremembo tožbe s 17. 2. 2017 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank solastniški delež do 3/50 na parceli št. 431/3 k. o. ..., kar v naravi predstavlja mansardno stanovanje v 1. nadstropju stavbe v neto tlorisni izmeri 59,75 m2, ter celotno parcelo št. 431/11 k. o. ..., kar v naravi predstavlja dvorišče v izmeri 17 m2 (II.1. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da znašata deleža na navedenem skupnem premoženju za tožnico 60 %, za toženca pa 40 %, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (II.2. točka izreka). Tožbeni zahtevek na odreditev vpisa tožničinega solastniškega deleža v zemljiško knjigo je zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške (III. in IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki. Predlagata, da pritožbeno sodišče njunima pritožbama ugodi ter sodbo v izpodbijanih delih spremeni.

3Tožnica izpodbija sodbo v zavrnilnem delu II.2. točke izreka ter stroškovno odločitev (IV. točka izreka). Navaja, da njen denarni prispevek k nakupu stanovanja ni bil le 90.000 EUR, temveč 110.000 EUR. Poleg 90.000 EUR kupnine je plačala še 5.000 EUR are, 15.000 EUR pa je bilo namenjenih za opremo stanovanja in tekoče potrebe družine. Slednje je potrdil tudi dokazni postopek. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo skrb pravdnih strank za gospodinjstvo in otroke v času trajanja zakonske zveze. Če bi držala ugotovitev, da je za gospodinjstvo in otroke večinoma skrbel toženec sam, potem ne bi po razpadu življenjske skupnosti teh opravil prevzela in opravljala njena mama. Toženec je ves čas zanemarjal družino in otroke, kar je razvidno iz izvedenskega mnenja prim. A. A. z dne 12. 6. 2019. To mnenje sicer obravnava obdobje od 2013 do 2017, vendar so bili isti vedenjski vzorci pri tožencu prisotni že v času zakonske zveze. Sodba nekritično in nedosledno poudarja njeno odsotnost in pomoč staršev. Od toženca se je pogosteje umikala šele zadnje leto in pol, t. j. od druge polovice 2008 dalje. Takrat so za otroke začeli bolj intenzivno skrbeti stari starši. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotoviti, da je bila tožnica tista, ki je večino časa skrbela za otroke in gospodinjstvo, toženčev nedenarni prispevek pa je bil zanemarljiv. Pri ugotovitvi višine deležev sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb drugega in tretjega odstavka 56. člena takrat veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Za vračilo hipotekarnega kredita, ki ga je toženec vzel na banki v letu 2009, sta zakonca nerazdelno odgovorna do banke, v medsebojnem razmerju pa odgovarjata za dolg sorazmerno z deležema, ki ju imata na skupnem premoženju. Toženčev prispevek k nakupu stanovanja tako ne predstavlja celoten znesek 40.000 EUR bančnega posojila, ampak le tisti del zneska, ki je sorazmeren njegovemu deležu premoženja. V predmetni zadevi so se obravnavala predvsem vprašanja glede obsega skupnega premoženja, medtem ko glede višine deležev toženec svojih ugovorov ni konkretiziral, niti ni postavil nasprotnega zahtevka. V takšni specifični situaciji bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka posebej upoštevati uspeh glede obsega premoženja in posebej uspeh glede višine deležev.

4Toženec je vložil pritožbo osebno in po pooblaščenki. V lastni pritožbi podaja pripombe in komentarje na izpodbijano sodbo, iz katerih gre razbrati, da prereka ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje.

V obsežni pritožbi, ki jo je vložil po pooblaščenki, toženec nasprotuje II. in IV. točki izreka izpodbijane sodbe. V bistvenem navaja, da je za nastanek skupnega premoženja značilno, da nastane z delom zakoncev v času trajanja življenjske skupnosti. Premoženje, ki ni pridobljeno na tak način, ni skupno premoženje. Sporno stanovanje je bilo poplačano iz dveh posebnih premoženj pravdnih strank. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki zavrača transformacijo posebnega premoženja enega zakonca v skupno premoženje obeh zakoncev, in prereka sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo II Ips 731/2009. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da sta se s tožnico skupno odločila za prodajo stanovanja na C. in nakup stanovanja na P. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje poklonilo vero tožnici in njeni mami, priči B. B., čeprav nista bili resnicoljubni. Med njunima izpovedbama je prišlo do pomembnih razlik in nelogičnosti, ki jih v nadaljevanju pritožbe podrobno navaja. Pravdni stranki sta z dogovorom v mediacijskem postopku dne 11. 8. 2009 ugotovili, da sta si skupno premoženje že razdelili, kar kaže na to, da tožnica spornega stanovanja takrat ni štela za skupnega. Priča C. C., ki nima nobenega interesa za izid tega postopka, je izpovedal, da je bila tožnica tista, ki je ves čas zatrjevala, da bo v celoti sama plačala kupnino, zaradi česar se je z njo dogovarjal za njeno dokončno plačilo. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da ne drži, da tožnica ni dovolila toženčevega sodelovanja pri plačilu kupnine, ker je C. C. izpovedal, da jo je to slišal reči le enkrat, je iztrgana iz konteksta in protispisna. C. C. je tudi izpovedal, da je s tožnico sklenil zgolj eno pogodbo za prodajo stanovanja, po kateri pa slednja svojih obveznosti ni izpolnila. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da ni pomembno, katera pogodba med njima je prava, ker gre za uveljavljanje skupnega premoženja, v zvezi s katerim so C. C. in pravdni stranki še pred razpadom življenjske skupnosti slednjih dveh dosegli soglasje glede bistvenih sestavin prodajne pogodbe. Izpodbijana sodba pri tem ne daje odgovora, kakšna je sploh bila celotna kupnina, ki predstavlja bistveni element pogodbe. Ravno zaradi ugotavljanja skupnega premoženja je pomembno, katere pogodbe so prave, saj je ves čas zatrjeval, da je prodajno pogodbo za sporno stanovanje in parkirišče z C. C. sklenil po prenehanju življenjske skupnosti in po tem, ko je C. C. odstopil od prodajne pogodbe s tožnico. Dokazni postopek je pokazal, da nobena pogodba ni bila sklenjena med C. C. in pravdnima strankama kot sokupcema. Vprašanje veljavnosti posameznih pogodb ni nepomembno, saj bi bilo tudi na tej podlagi treba oceniti, ali je C. C. od prodaje stanovanja tožnici odstopil, nato pa za isto stanovanje, po izteku življenjske skupnosti pravdnih strank, sklenil prodajno pogodbo s tožencem. Ta je bila v celoti realizirana, zaradi česar sporno stanovanje predstavlja njegovo posebno premoženje. S tem je soglašala tudi tožnica, ko je podpisala izjavo z dne 9. 1. 2009. Že v odgovoru na tožbo je podal ugovor nesklepčnosti tožbe, do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zmotna je ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila zmožna skrbeti za družino in se zaposliti zaradi svojih psihičnih težav. Iz tožbe izhaja, da je imela psihične težave po odselitvi iz spornega stanovanja. Tožnici je želel pomagati, vendar je njegovo pomoč odklanjala, zaradi česar ni dolžan trpeti negativnih posledic. Ker je tožnici pomagal bolj, kot je razumno pričakovati, bi moral biti njegov prispevek k pridobivanju skupnega premoženja bistveno višje ovrednoten.

5Pravdni stranki sta podali odgovora in predlagali zavrnitev pritožb.

6Pritožbe niso utemeljene.

7Med pravdnima strankama je sporno, ali stanovanje na P. v ..., ki ga predstavlja 3/50 delež na parceli št. 431/3 k. o. ..., s pripadajočim dvoriščem na parceli št. 431/11 iste k. o., katerega zemljiškoknjižni lastnik je toženec, predstavlja njuno skupno premoženje ter kakšni so njuni deleži.

8Za odločitev pomembna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in med pravdnima strankama niso sporna oziroma niso (bila) prerekana (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP¹), so:

− pravdni stranki sta bili v zakonski zvezi od 23. 8. 2003 do 2. 1. 2009, pri čemer je toženec vložil tožbo na razvezo dne 20. 12. 2008;

− pravdni stranki sta s svojima otrokoma (in tožničino babico) živeli v stanovanju na C. v ..., ki je bilo last tožnice in je predstavljalo njeno posebno premoženje;

− tožnica je 20. 4. 2007 zgoraj navedeno stanovanje prodala za 110.000 EUR;

− tožnica je z C. C. sklenila prodajno predpogodbo za nakup stanovanja na P. ulici v ... (sporno stanovanje) ter mu 17. 5. 2007 plačala delno kupnino v višini 90.000 EUR;

− 1. 5. 2007 sta se pravdni stranki z otrokoma vselila v sporno stanovanje;

− 16. 12. 2008 je toženec za sporno stanovanje sklenil ustno prodajno pogodbo s C. C., tožnica pa je 9. 1. 2009 podala notarsko overjeno izjavo, da soglaša z veljavnostjo te pogodbe;

− 12. 1. 2009 je toženec z C. C. podpisal še pisno prodajno pogodbo, ki je bila zemljiškoknjižno izvedena, ter po pridobljenem bančnem kreditu prodajalcu plačal še 40.000 EUR iz naslova kupnine za sporno stanovanje.

9Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obsega in delitev skupnega premoženja, ker je zaključilo, da je življenjska in ekonomska skupnost pravdnih strank dejansko prenehala v drugi polovici leta 2008, toženec pa je sporno stanovanje pridobil na podlagi pravnega posla in z vpisom v zemljiško knjigo po prenehanju življenjske skupnosti s tožnico, zaradi česar ne gre za skupno premoženje. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cp 808/2018 tožničini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarilo je, da je za presojo narave premoženja relevantna okoliščina, ali je toženec s sklenitvijo prodajne pogodbe z C. C. (po prenehanju življenjske skupnosti) zgolj dokončal posel, ki sta ga v letu 2007 začela s tožnico na podlagi soglasne odločitve o skupnem nakupu stanovanja, in ali je sredstva, ki so predstavljala njeno posebno premoženje, tožnica vložila v nakup stanovanja, ki naj bi bilo skupno, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

10Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo pravdni stranki, priče in vpogledalo v listinske dokaze v spisu, ugotovilo, da je življenjska skupnost pravdnih strank prenehala v drugi polovici leta 2008, da so se odnosi med njima in tožničino babico, s katero so živeli v stanovanju na C., zaostrili, zaradi česar sta začela razmišljati o nakupu in selitvi v drugo stanovanje, da sta si skupaj ogledala več stanovanj po ... ter da sta se za nakup stanovanja na P. pri prodajalcu C. C. zglasila skupaj. Razlog za prodajo starega in nakup novega stanovanja je bil v tem, da bi družina zaživela na svoje, bolj v miru, s čimer sta se oba strinjala. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta pravdni stranki nakup spornega stanovanja načrtovali skupaj in pred razpadom njune življenjske skupnosti pravni posel tudi začeli, zaradi česar gre za skupno premoženje. Dokončanje omenjenega posla s sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 12. 1. 2009 med tožencem in prodajalcem C. C. pa ne posega v samo naravo nastanka skupnega premoženja pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je za nakup stanovanja tožnica prispevala 90.000 EUR, toženec pa 40.000 EUR. Preživljanje družine je bilo na tožencu, ki je bil ves čas trajanja življenjske skupnosti s tožnico zaposlen, prav tako je v večji meri skrbel za gospodinjstvo in otroke. Tožnica zaradi psihičnih težav večje skrbi za družino in gospodinjstvo ni zmogla prevzeti. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje ocenilo, da delež tožnice na skupnem premoženju znaša 60 %, delež toženca pa 40 %.

11Sodišče prve stopnje je za zgoraj navedene zaključke podalo argumentirane, jasne in logične razloge. Izvedlo in opredelilo se je do vseh bistvenih dokazov, navedlo, kateremu od teh verjame in kateremu ne, ter za to podalo ustrezne razloge. Dokazna ocena je izčrpna, celostna in teži k sintezi, saj je nosilne dokaze ocenilo tudi v odnosu s preostalimi izvedenimi dokazi. Pritožbeno sodišče opravljeno dokazno oceno sprejema kot pravilno, saj je skladna z 8. členom ZPP, in ugotavlja, da so bile vse pomembne okoliščine v sodbi ustrezno ovrednotene oziroma jim je bila dana prava teža. Pravdni stranki v pretežni meri izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ker naloga pritožbenega sodišča ni, da se ponovno opredeljuje do trditvenega in dokaznega gradiva pravdnih strank, temveč da v luči pritožbenih navedb preizkusi pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki pa jo v predmetni zadevi v celoti sprejema in se ji pridružuje, pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe.

O tožničini pritožbi:

12Tožničino pritožbeno zavzemanje, da bi se moralo kot njen prispevek k nakupu spornega stanovanja upoštevati 110.000 EUR, ni utemeljeno. Med pravdnima stranka ni sporno, da je tožnica 17. 5. 2007 prodajalcu stanovanja C. C. plačala 90.000 EUR. Plačala je tudi 5.000 EUR are, vendar je dokazni postopek pokazal, da je aro zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti izgubila. Kot izhaja iz izpovedbe C. C., zneska are ni upošteval v okviru kupnine za stanovanje. Glede preostalih 15.000 EUR, ki naj bi bili porabljeni za nakup opreme stanovanja in tekoče potrebe družine, pa tožnica ni postavila nobenega zahtevka (oziroma ni ustrezno zatrjevala, da stanovanjska oprema in druge kupljene premičnine predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank), zaradi česar se sodišču prve stopnje s tem ni bilo treba posebej ukvarjati. Prav tako tožnica ni uspela dokazati, da je bil celotni znesek porabljen za družino in gospodinjstvo, saj je toženec to konkretizirano prerekal. Tudi sicer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da omenjeni denarni prispevek ne vpliva na višino deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, saj je upoštevaje ostale okoliščine primera² razmerje deležev, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v vsakem primeru ustrezno.

13Da s strani tožnice predloženo izvedensko mnenje prim. A. A. ne dokazuje, da je toženec zanemarjal družino, medtem ko naj bi bila sama tista, ki je zanjo ves čas skrbela, je podrobno in pravilno pojasnjeno že v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. S tam podanimi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

14Tožničine navedbe, da je bančni kredit, ki ga je v letu 2009 vzel toženec za poplačilo spornega stanovanja, njuna skupna obveznost, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Poleg tega je sklicevanje na drugi in tretji odstavek 56. člena ZZZDR³ neutemeljeno, saj je življenjska skupnost pravdnih strank razpadla že v drugi polovici leta 2008, torej pred toženčevim najemom kredita. Tožnica (in toženec) ugotovitve sodišča prve stopnje o trenutku razpada njune življenjske skupnosti, s katero se je pritožbeno sodišče strinjalo že ob prvem sojenju, ni (nista) uspela izpodbiti.

15Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje o stroških postopka odločiti tako, da bi posebej upoštevalo uspeh glede obsega premoženja in posebej uspeh glede višine deležev na njem. Za tako določitev uspeha v pravdi (kot temelja za odločitev o pravdnih stroških) ni prepričljivega razloga. Ločeno upoštevanje uspeha bi bilo utemeljeno le, če bi ugotavljanje obsega premoženja ali ugotavljanje deležev na njem terjalo izvedbo posebnega oziroma dodatnega dokaznega postopka, v zvezi s katerim bi nastali dodatni stroški, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo.

O toženčevi pritožbi:

16Pritožba, ki jo je toženec vložil osebno, vsebuje v pretežni meri njegove komentarje na sodbo, ki predstavljajo nedovoljene pritožbene novote in so zato neupoštevni (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP). V preostalem delu se njegova pritožba prekriva s pritožbo vloženo po pooblaščenki, zaradi česar je pritožbeno sodišče vse navedbe obravnavalo skupaj.

17Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da predstavlja sporno stanovanje s pripadajočim dvoriščem v konkretnem primeru skupno premoženje. Osnovna zakonska določba glede skupnega premoženja res predvideva, da ta nastane z delom zakoncev v času trajanja življenjske skupnosti, vendar so možne tudi izjeme, ki se zaradi specifičnih okoliščin primera prav tako odrazijo v nastanku skupnega premoženja. Po mnenju pritožbenega sodišča gre v predmetni zadevi za takšno izjemo. Toženec se pri tem neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki obravnava vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje zakonca in v skladu s katero ne pride do transformacije posebnega premoženja v skupno. V predmetni zadevi gre za nasprotno situacijo, ko se posebno premoženje enega oziroma obeh zakoncev vloži v skupno premoženje. Če je bilo posebno premoženje porabljeno za dosego nekega skupnega namena in cilja, s katerim sta soglašala oba zakonca, kot npr. nakup novega stanovanja za skupno življenje, je to privedlo do nastanka skupnega premoženja. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, to možnost nakazuje stališče zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 731/2009, pa čeprav je bila tam obravnavana situacija dejansko drugačna.

18Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je bil nakup spornega stanovanja skupna odločitev pravdnih strank. Kot že navedeno, je v zvezi s tem dejansko stanje popolno ugotovljeno oziroma je podana prepričljiva dokazna ocena. Toženec se neutemeljeno sklicuje na dogovor pravdnih strank v mediacijskem postopku, saj ta v delu, ki se nanaša na vprašanje skupnega premoženja, na koncu ni bil povzet v sklenjeno sodno poravnavo, kar je tožencu pojasnilo že sodišče prve stopnje. Prav tako tožničine odpovedi spornemu stanovanju ne predstavlja njena izjava z dne 9. 1. 2009. Tožnica je podala soglasje k prodajni pogodbi med tožencem in C. C., torej se je strinjala, da (že začeti) posel formalno dokončata onadva. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da soglasje volj glede bistvenih sestavin prodajne pogodbe ni bilo doseženo še pred razpadom življenjske skupnosti pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kupnina za sporno stanovanje znašala 130.000 EUR, od katere je tožnica plačala 90.000 EUR, toženec pa še razliko 40.000 EUR.⁴

19Zgrešena je pritožbena navedba o nesklepčnosti tožbe. Toženec je ugovor nesklepčnosti podal v odgovoru na tožbo, vendar sta nato obe pravdni stranki vložili več pripravljalnih vlog, s katerimi se je njuna trditvena podlaga dodatno konkretizirala. Toženec v nadaljevanju postopka ni vztrajal pri ugovoru nesklepčnosti tožbe, tožničina trditvena podlaga pa je bila dopolnjena, zato ni bilo potrebe, da se sodišče prve stopnje s tem podrobneje ukvarja. Tožničina tožba namreč ni nesklepčna (je sklepčna).

20Toženec sicer utemeljeno opozarja, da zaradi tožničinega odklanjanja pomoči ni dolžan trpeti negativnih posledic, a pritožbeno sodišče ocenjuje, da do višjega deleža na skupnem premoženju kljub temu ni upravičen. Tožnica je zaradi psihičnih težav veliko odhajala od doma in ni bila sposobna skrbeti za dom in družino v tolikšni meri kot toženec, vseeno pa je nekaj te skrbi zmogla, kadar je bila doma. Upoštevaje vse ostale okoliščine primera, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje⁵, pritožbeno sodišče zaključuje, da sta deleža na skupnem premoženju (v razmerju 60 % tožnica in 40 % toženec) v vsakem primeru ustrezna.

21Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in na 155. členu ZPP. Pravdni stranki s pritožbami nista uspeli, njuna odgovora pa nista prispevala k odločitvi tega sodišča o pritožbah.

¹ Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
² Tožničino odhajanje od doma, njena zaposlitev le v obdobju šestih mesecev, redni denarni prihodki toženca in njegova aktivnejša vloga pri skrbi za družino in gospodinjstvo.
³ Uradni list SRS, št. 15/76, s kasnejšimi spremembami.
⁴ Glej zlasti 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁵ Glej 28. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.