VSL Sklep VII Kp 9437/2017

Ob odločanju o pritožbah obdolženčevega zagovornika in državne tožilke, se pritožbi zagovornika ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrajno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki in 2. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 ter mu izreklo denarno kazen v višini šestdeset dnevnih zneskov oziroma 3.600,00 EUR, pri čemer višina dnevnega zneska znaša 60,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe; če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določilo en dan zapora. Na podlagi 48. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo enega leta. Skladno s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, to je stroške pričnin v skupnem znesku 56,80 EUR, stroške izvedenca v znesku 455,02 EUR in stroške toksikološke preiskave v višini 201,10 EUR; sodno takso pa je po tar. št. 7113 in 7119 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) odmerilo na 350,00 EUR.

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, nepopolne in „nepravilne“ ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo s sklepom razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje;

- državna tožilka iz pritožbenega razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP – zaradi odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov v višini 60,00 EUR oziroma 6.000,00 EUR ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za obdobje enega leta in osmih mesecev.

3Pritožba obdolženčevega zagovornika je utemeljena.

K pritožbi zagovornika:

4Sodišče druge stopnje se strinja z v obrazložitvi izpodbijane sodbe prepričljivo argumentirano presojo sodišča prve stopnje, da obdolženčeva vožnja na avtocesti v nasprotno smer (kršitev šestega odstavka 30. člena Zakona o pravilih cestnega prometa – v nadaljevanju ZPrCP) ni bila posledica vremenskih razmer (goste megle) ter zapletene ureditve in pomanjkljive signalizacije na platoju Karavanke, kot je zatrjeval v svojem zagovoru, temveč je bil razlog za takšno ravnanje vpliv alkohola, saj je imel obdolženec v krvi najmanj 2,18 g/kg alkohola, zaradi česar je bil, kot izhaja iz mnenja izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholimetrijo B. B., mag. farm. (v nadaljevanju izvedenka), absolutno nesposoben za varno vožnjo.

5Pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov poseglo v obdolženčevo pravico do obrambe, niso utemeljeni. Zagovornik v pritožbi pojasnjuje, da je obramba angažiranje izvedenca cestnoprometne stroke predlagala zaradi ugotavljanja vzročne zveze med alkoholiziranostjo obdolženca in njegovo vožnjo v napačno smer ter zaradi ugotavljanja ureditve in konfiguracije cest ter prometne signalizacije na platoju Karavanke, kjer je obdolženec zapeljal na avtocesto v napačni smeri. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča ta dokazni predlog upravičeno zavrnilo. Dejstvo, da je bila vzrok za obdolženčevo vožnjo v napačno smer visoka stopnja njegove alkoholiziranosti, je bilo namreč razjasnjeno in potrjeno z mnenjem izvedenke, ki je pojasnila, da so se posledice zaužitega alkohola pri obdolžencu izražale kot motene funkcije vida in motena prostorska orientacija, kar je še posebej v nočnih razmerah (in meglenem vremenu) vodilo v slabšo sposobnost zaznavanja signalizacije in obvladovanja celotne prometne situacije, k zmanjšani pozornosti in koncentraciji ter v zmanjšanje kognitivnih funkcij, ki so onemogočale ustrezno presojo in razumevanje, pri koncentracijah alkohola nad 1,0 g/kg pa je negativen vpliv alkohola na psihofizične sposobnosti izražen v taki meri, da vodi v absolutno nesposobnost za varno vožnjo (točka 10 sodbe). Takšno psihofizično stanje obdolženca pa, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, izkazuje tudi njegova vožnja od Ljubljane do platoja Karavanke (točka 11 sodbe), ki jo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa, pritožnik brezuspešno pripisuje v zagovoru obdolženca zatrjevanim slabim vremenskim razmeram oziroma gosti megli.

6Sodišče prve stopnje je prepričljivo ovrglo tezo obrambe, da naj bi obdolženec na platoju Karavanke zapeljal v napačno smer avtoceste zaradi zapletene prometne ureditve in konfiguracije cest ter pomanjkljive prometne signalizacije. Na podlagi izpovedb prič E. E., F. F. in G. G., slikovne dokumentacije in dopisa Družbe za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d. (v nadaljevanju DARS), katerih vsebino je povzelo v točki 13 obrazložitve sodbe, je popolnoma razjasnilo postavitev prometne signalizacije na tem območju, ki je bila glede na izpovedbo priče F. F. in pojasnila DARS v času obravnavanega dogodka enaka, ter pravilno zaključilo, da so kažipoti za t. i. zavračalno cesto (po kateri se lahko vozniki vrnejo v smer Hrušice) in znaki, ki prepovedujejo vožnjo v nasprotno smer, jasni in dobro vidni. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s postavitvijo prometne signalizacije, torej niso utemeljeni.

7Pritožnik pravilnih dokaznih zaključkov izpodbijane sodbe ne more uspešno omajati z izpostavljanjem izpovedb E. E., F. F. in G. G., da na platoju Karavanke prihaja do napak voznikov in tudi do tega, da so zapeljali v nasprotno smer. Navedbe prič namreč ne potrjujejo pritožbenih trditev, da naj bi vozniki na tem območju redno (za)peljali v napačno smer na avtocesti, temveč iz njihovih izpovedb izhaja, da gre le za občasne pomote in še to predvsem pri vožnji na območju samega platoja. Posledično pa so neutemeljene in dokazno nepodprte pritožbene trditve, da naj bi zaradi ponavljajočih se prometnih nesreč ali prometno kritičnih situacij plato Karavanke predstavljal t. i. „črno točko“, ki naj bi jo bilo nujno potrebno raziskati in definirati z angažiranjem izvedenca cestno prometne stroke, saj gre za posebna strokovna vprašanja prometne stroke o katerih sodišče prve stopnje nima potrebnega znanja. V pritožbi zatrjevana množičnost kritičnih situacij oziroma voženj v nasprotno smer avtoceste na tem območju namreč v izvedenem dokaznem postopku nima nikakršne podlage.

8Po pojasnjenem je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog, da naj se pridobijo podatki iz katastra prometne signalizacije. Pritožnik sicer zatrjuje, da je odgovor DARS (ki sicer opravlja redne dnevne preglede (avto)cest in prometne signalizacije) preveč splošen, da bi ga bilo mogoče upoštevati, vendar pa teh pritožbenih očitkov konkretno ne pojasni in vsebine odgovora izrecno niti ne izpodbija. Neprepričljivo je pritožbeno zatrjevanje, da naj bi se obdolženec spomnil in naj bi pri ponovnem ogledu platoja Karavanke po prejemu izpodbijane sodbe, ugotovil, da so bile table, ki opozarjajo na vožnjo v napačno smer (t. i. „roka – stop – napačna smer“) v času dogodka manjše, manj nazorne in vidne, saj je pritožnik očitno prezrl, da je obdolženec v svojem zagovoru zatrjeval, da prometne signalizacije, ki bi opozarjala na vožnjo v nasprotno smer, na tem območju ni.

9Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih očitkov, da naj bi sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo dokazni predlog obrambe po dodatni pridobitvi posnetkov glede „zamegljenosti“, temveč se strinja s presojo izpodbijane sodbe, da je bilo glede pojava megle na cestišču in platoju Karavanke dejansko stanje povsem razjasnjeno s podatki Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO), predvsem pa z izpovedbami prič J. J., K. K., L. L., E. E., G. G. in F. F. (točki 4 in 12 sodbe). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da navedeni dokazi sicer pojava megle niso povsem izključili, nikakor pa ne dajejo podlage za zaključek, da bi bilo obdolženčevo ravnanje lahko posledica tako goste megle, da naj bi „vožnjo spreminjala v tipanje“ oziroma, da naj bi na območju platoja Karavanke „cestišče povsem ovila“, kot je neprepričljivo zatrjeval v svojem zagovoru. Posledično pritožnik neuspešno izpostavlja in pojasnjuje meteorološki pojav t. i. „whiteout“, ki naj bi povzročil, da je pred prihodom na plato Karavanke, obdolženec v megli dvakrat zgrešil pravilni izvoz na avtocesti. Pritožbenih trditev o gosti megli na območjih, kjer je obdolženec pri vožnji po avtocesti iz Ljubljane dvakrat zgrešil pravilni izvoz proti domu (...), in na platoju Karavanke, kjer je zapeljal in v nadaljevanju vozil po avtocesti v napačno smer, pa ne potrjuje niti v pritožbi izpostavljena izpovedba policista E. E., da je bila dokaj gosta megla na območju Peračice, saj pritožnik spregleda pojasnilo priče, da na relaciji od koder se je pripeljal obdolženec, ni bil. S tem se izkažejo kot neutemeljene pritožbene trditve, da naj bi sodišče prve stopnje tega dela zagovora obdolženca ne bi preverjalo ter da bi moralo pridobiti tudi posnetke za izvoz Tržič in severneje od izvoza Radovljica, kjer na bi bila megla najbolj gosta in kjer naj bi obdolženec izgubil orientacijo. Sodišče druge stopnje se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je vzrok za obdolženčevo ravnanje izključno visoka stopnja njegove alkoholiziranosti, zaradi katere je bil po mnenju izvedenke (ki ga pritožba ne izpodbija) absolutno nesposoben za varno vožnjo, in ne morebiti v njegovem zagovoru (in v pritožbi) zatrjevane okoliščine, torej gosta megla in neprimerna prometna signalizacija na območju platoja Karavanke, ki je bil z izvedenimi dokazi tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo ovržen.

10Po obrazloženem sodišče druge stopnje zavrača pritožbene očitke, da naj bi bile z zavrnitvijo dokaznih predlogov obdolžencu kršene ustavne pravice iz 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 3. alineje 29. člena (pravna jamstva v kazenskem postopku) Ustave RS, neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje.

11Pravilne so pritožbene navedbe, da je izvedenka opravila izračun koncentracije alkohola v krvi obdolženca tudi v zvezi z njegovim zagovorom, da je določeno količino žgane pijače popil na platoju Karavanke, ki ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, neutemeljeni pa so pritožbeni očitki, da za takšno presojo ni navedlo prepričljivih razlogov. Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo kot neverodostojno zatrjevanje obdolženca, da naj bi pol decilitra do en deciliter viskija, ki naj bi ga imel v prtljažniku vozila, popil šele na platoju Karavanke, sicer pa ne prej ne kasneje alkoholnih pijač naj ne bi pil. Svojo presojo je utemeljeno oprlo na mnenje izvedenke, da rezultat meritve alkohola v krvi močno presega koncentracije, ki bi bile dosežene pri zatrjevanem uživanju količine viskija (0,26 g/kg pri pitju 0,5 dcl oziroma 0,52 g/kg pri pitju 1 dcl), kar pomeni, da je obdolženec tistega dne užival bistveno večje količine alkoholnih pijač, to pa dodatno potrjuje tudi višina koncentracije alkohola v urinu (3,05 g/kg). Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da priči F. F. in G. G. nista izpovedala o tem, da bi obdolženec na platoju izstopal iz vozila (točka 9 v zvezi s točko 13 sodbe) ter pritožnik ne more uspeti z lastno dokazno nepodprto oceno, češ da priči obdolženca nista imela ves čas na vidnem polju. Iz njunih izpovedb namreč izhaja ravno nasprotno in sicer, da je ob prihodu obdolženca na plato Karavanke do njegovega vozila najprej pristopila F. F., nato je poklicala G. G., ki pa se z obdolžencem, ker je slednji samo sedel v vozilu in gledal v eno smer, vrat ali oken vozila ni odprl, niti ni reagiral na trkanje, ni mogel pogovoriti, ko pa mu je z mahanjem nakazal pravo smer, je obdolženec s polno hitrostjo zapeljal čez precej visoko živo mejo in odpeljal (točka 13 sodbe). Obdolženec torej na platoju Karavanke ni „poiskal DARS-ovega okna“ in spraševal za pravo smer, kot to zatrjuje pritožba, temveč je tudi ta del njegovega zagovora neresničen. Do ponavljajočih se pritožbenih trditev, da naj bi bila odločilni razlog za obdolženčevo neorientiranost gosta megla, pa se je sodišče druge stopnje že opredelilo in jih zavrnilo kot neprepričljive.

12Pritožbene navedbe, da obdolženec ni ravnal predrzno in brezobzirno, zagovornik utemeljuje z delom njegovega zagovora, da niti ni vedel, da je zapeljal v nasprotno smer, da tega ni dojel niti, ko so mu to ob vzporedni vožnji poskušali signalizirati policisti, zato se po oceni pritožnika tudi ni zavedal tveganosti svoje vožnje in možnosti nastanka prepovedane posledice. Posledično pritožba zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da naj bi obdolženec ravnal z naklepom, niti mu ni mogoče očitati predrznosti in brezobzirnosti, saj je zaradi dejstva, da se obdolženec do trenutka, ko so ga ustavili policisti, ni zavedal in vedel, da po avtocesti vozi v napačno smer, izostal subjektivni element kaznivega dejanja.

13Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po prvem odstavku 324. člena KZ-1 stori voznik motornega vozila, ki v cestnem prometu povzroči neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe s tem, da 1) vozi pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka ali vozi pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ali 2) prekorači hitrost za več kot 30 km/h od dovoljene na območju za pešce, na območju umirjenega prometa ali na območju omejene hitrosti ali za več kot 50 km/h od dovoljene na cesti, ali 3) vozi predrzno ali brezobzirno ali vozi motorno vozilo, ki ga nima pravice voziti, in pri tem: (i) ne upošteva pravil o prehitevanju, prednosti ali varnostni razdalji, ali (ii) na cesti, ki ima dva ali več označenih pasov za vožnjo v eno smer, vozi po smernem vozišču, namenjenem vožnji v nasprotni smeri, obrača ali vozi vzvratno ali poskuša tako voziti, ali (iii) ne prilagodi hitrosti vožnje na nepreglednih odsekih ceste, v križiščih, pred prehodi za pešce ali ob njih, kolesarskih stezah ali prehodih, prehodih ceste čez železniško progo.

14Nevarno vožnjo v cestnem prometu torej predstavljajo trije načini vožnje, ki povzročijo konkretno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe. Medtem ko vožnja pod močnim vplivom alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi (1. točka) ter vožnja z močno prekoračeno najvišjo dovoljeno hitrostjo (2. točka) že sami po sebi pomenita enega od teh načinov vožnje, mora biti pri predrzni ali brezobzirni vožnji (ali vožnji motornega vozila, ki ga voznik nima pravice voziti) storjena še katera od taksativno naštetih pravil cestnoprometnih predpisov (3. točka)¹. Kaznivo dejanje po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 je podano, če storilec vozi predrzno in brezobzirno, naklepno krši najmanj eno izmed cestnoprometnih pravil, ki so določena v treh alinejah te točke, in je hkrati njegov naklep podan tudi do konkretne ogrozitvene posledice (neposredna nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe), ki jo s takšno vožnjo povzroči (vzročna zveza)².

15Sodišče prve stopnje je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki in 2. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1. Iz konkretnega opisa dejanja v izpodbijani sodbi izhaja, da naj bi obdolženec 2. 2. 2017 na avtocesti, ki je namenjena vožnji vozil iz smeri Ljubljane v smeri proti Karavankam, od Karavank do Lesc, vozil osebni avto pod vplivom alkohola, saj je imel v krvi najmanj 2,18 grama na kilogram alkohola, zaradi česar je bil nesposoben za varno vožnjo, in je od platoja Karavanke oziroma Hrušice vozil po navedeni avtocesti v nasprotju s šestim odstavkom 30. člena ZPrCP v nasprotni smeri, torej proti Ljubljani, in je z vožnjo po prehitevalnem pasu nadaljeval kljub temu, da sta mu nasproti pravilno po voznem pasu v smeri proti Karavankam pripeljali tovorno in reševalno vozilo, pri čemer sta se ga voznika (M. M. in N. N.) zaradi njegove vožnje v nasprotno smer ustrašila in umikala desno, obdolženi pa je z vožnjo v nasprotni smeri nadaljeval tudi še po tem, ko sta ga od uvoza Lipce policijskim vozilom dohitela policista Policijske postaje Jesenice, ga ustavljala z modrimi utripajočimi lučmi, in ni ustavil do izvoza za Lesce, kjer so ga končno ustavili policisti Policijske postaje Radovljica, s takšno vožnjo pa je ogrozil varnost M. M., N. N in J. J. (sopotnik v reševalnem vozilu).

16Glede subjektivnega odnosa obdolženca do kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je od Ljubljane vozil pod izrazito močnim vplivom alkohola, ki je v kritičnem času dosegal najmanj 2,18 g/kg, da se je pri tem kot odrasel in izkušen voznik brez dvoma tudi zavedal, da zaradi splošno znanega vpliva alkohola na zmanjšanje sposobnosti za vožnjo lahko pride do nadaljnjih kršitev temeljnih pravil v cestnem prometu in posledično do neposredne nevarnosti za življenje in telo drugih udeležencev, do česar je dejansko tudi prišlo kot vožnja v nasprotno smer avtoceste od platoja Karavanke proti Lescam (kršitev šestega odstavka 30. člena ZPrCP), ki je bila kot taka neposreden vzrok konkretne ogrozitve življenja in telesa v izreku navedenih oškodovancev. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je obdolženec v razmerju do navedenih povezanih kršitev in posledično konkretne ogrozitve kot celote ravnal naklepno, ugovor obrambe, da je bilo dejanje storjeno v obliki malomarnosti pa je ocenilo kot neutemeljen, ker pri svoji oceni razlogov za obdolženčevo vožnjo v nasprotno smer ignorira ključni vpliv predhodne kršitve oziroma močne opitosti (točka 14 sodbe). Svojo presojo, da naj bi obdolženec ravnal predrzno in brezobzirno pa je utemeljilo z načinom njegove vožnje do platoja Karavanke ter nadaljnjo vožnjo po samem območju platoja in vožnjo v nasprotno smer avtoceste, po kateri je vozil vse do zapore pri Lescah, kljub temu, da sta mu nasproti pripeljali dve vozili, da je vzporedno z njim vse do ustavitve vozilo policijsko službeno vozilo z utripajočimi lučmi, na vse navedeno (prometno signalizacijo, značilno okolico in na policijsko vozilo) pa obdolženec ni bil niti najmanj pozoren, temveč je z vožnjo nadaljeval, kljub predhodnim očitnim lastnim napakam, ko je zgrešil izvoz, zgrešil smer, zapeljal čez rastlinje na platoju, torej tudi ob jasnih znakih, da za to ni sposoben. Posledično je ocenilo, da položaj, ko ni zaleglo prav nobeno opozorilo, svarilo oziroma pomoč v obliki prometne signalizacije, na kar se obdolženec ni oziral, ampak z vožnjo nadaljeval, navkljub predhodnim napakam, ki so mu jasno kazale, da tega ne zmore, ustreza zakonskim znakom predrznosti in brezobzirnosti (točka 15 sodbe).

17Pri presoji, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno naklepno, je potrebno upoštevati, da mora storilčev naklep v času izvršitve kaznivega dejanja zajeti vse znake kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je v po dejanskem stanju povsem primerljivi kazenski zadevi izpostavilo, da je glede na očitke obtožnega akta potrebno ugotoviti, da se je obdolženec zavedal (možnosti) 1) da vozi pod vplivom alkohola, 2) da je na avtocesto zapeljal na izvoz oziroma, da vozi po avtocesti po vozišču, ki je namenjeno vožnji v nasprotno smer in 3) da s takšno vožnjo konkretno ogroža življenje ali telo udeležencev cestnega prometa. Po ugotovljeni zavestni sestavini pa je potrebno presoditi, ali je storilec takšno vožnjo in neposredno ogrozitev hotel (direktni naklep) ali nanju vsaj pristal (eventualni naklep)³.

18Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji zakonskih znakov predrznosti in brezobzirnosti ter obdolženčevega krivdnega odnosa popolnoma spregledalo del njegovega zagovora, da se ni zavedal, da vozi po napačni strani avtoceste, da ni mislil, da policijsko vozilo z utripajočimi lučmi spremlja njegovo vožnjo, navsezadnje se tudi ni spominjal srečanja s tovornim in reševalnim vozilom. Iz povzete obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obdolženčev naklep do kaznivega dejanja ugotovilo v času, ko je obdolženec sedel za volan, torej ko je sicer že kršil prepoved vožnje pod vplivom alkohola, ni pa tedaj že prišlo do druge kršitve cestnoprometnih predpisov, ki se obdolžencu očita v obtožnem aktu, in za katero ga je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi spoznalo za krivega, t.j. vožnje po avtocesti v nasprotno smer in konkretne ogrozitvene posledice. Z vidika obdolženčevega odnosa do očitane vožnje po avtocesti v nasprotni smeri je irelevantno, kakšne možne situacije je preigraval v mislih tedaj, ko je sedel v avto in pričel z vožnjo, temveč je ključno, česa se je obdolženec zavedal in kaj je hotel v trenutku, ko je na izvozu zapeljal na avtocesto. Sodišče prve stopnje je glede obdolženčeve zavesti v času pred izvršitvijo kaznivega dejanja prepričljivo ugotovilo zgolj to, da se je obdolženec zavedal, da je hudo alkoholiziran in da se je zato zavedal možnosti, da ne bo vozil po predpisih, ni pa se opredelilo do zavestne in voljne sestavine naklepa v času, ko je zapeljal in vozil v nasprotni smeri avtoceste, kot tudi ne glede ogrozitvene posledice (nevarnost za življenje ali telo drugih udeležencev v cestnem prometu)⁴. Posledično sodišče druge stopnje pritožbenih očitkov glede subjektivnega odnosa obdolženca do kaznivega dejanja niti ne more preizkusiti.

19Po obrazloženem ima izpodbijana sodba pomanjkljive razloge o odločilnih dejstvih, in sicer o obdolženčevem subjektivnem odnosu do (vseh) v obtožnem aktu navedenih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato je sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbah obdolženčevega zagovornika in državne tožilke, pritožbi zagovornika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje in se do pritožbenih navedb državne tožilke, ki izpodbija odločbo o kazenskih sankcijah, ni opredelilo.

20V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno opraviti glavno obravnavo in ponovno izvesti vse že izvedene, po potrebi pa tudi dodatne dokaze, in v kolikor bo obdolženca ponovno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki in 2. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 v obsegu in na način, kot je opisano v obtožnem predlogu, v obrazložitvi sodbe ponovno navesti razloge za svoje dokazne zaključke, da je obdolženec izpolnil objektivne znake kaznivega dejanja, določno pa se bo moralo opredeliti tudi do v točki 18 obrazložitve tega sklepa izpostavljenega dela njegovega zagovora ter argumentirano pojasniti svojo presojo subjektivnega odnosa obdolženca do kaznivega dejanja oziroma do vseh v obtožnem aktu očitanih kršitev in ogrozitvene posledice.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 89425/2010 z dne 6. 11. 2014.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 20991/2013 z dne 23. 11. 2017.
³ Sodba I Ips 62862/2010 z dne 27. 3. 2014
⁴ Prav tam.