VSRS Sodba in sklep VIII Ips 385/2008

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v točki I.3 v delu, ki se glasi: „in ji za čas od 25. 1. 2004 dalje do nastopa dela izplačati pripadajočo razliko nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu do izplačila“ razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne.

1Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da razlogi odpovedi, kakor so navedeni v odločbi o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2003, niso utemeljeni in resni in take narave, da bi onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko. Na podlagi izvedenskih mnenj je ugotovilo, da je tožnik po formalni strokovni izobrazbi ustrezal zahtevam delovnega mesta, izkazal pa je premalo samostojnosti in organiziranosti lastnega dela. Tudi iz mnenja drugega izvedenca izhaja, da je poglavitni razlog neobvladovanja planiranega obsega dela in nepravočasno in nestrokovno izvajanje dodeljenih nalog, nezadostna usposobljenost tožnika. Tožnik je bil novinec, ki je delo opravljal prvič in praktično ni imel oziroma je imel premalo (funkcionalnih) znanj in izkušenj. Tožena stranka tožniku ni nudila ustreznega usposabljanja, izpopolnjevanja in izobraževanja s področja oblikovanja dela in časa in je bilo ocenjevanje tožnika prvi mesec po začetku dela na novem delovnem področju bistveno preuranjeno. Tožniku dodeljene so bile strokovno in časovno dokaj zahtevne in so zahtevale veliko znanj in izkušenj. Tudi izkušen analitik bi za tako delo potreboval najmanj dva meseca trdega dela. Tožena stranka je nezakonito ravnala tudi zato, ker tožnika pod spremenjenimi pogoji ni zaposlila na drugem delovnem mestu, ki sta ga kasneje zasedla dva druga delavca. Reintegracijski in denarne zahtevke je sodišče zavrnilo le zato, ker se je tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja zaposlil drugje.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del prvostopne sodbe zavrnilo, pritožbi tožnika pa je delno ugodilo in odločilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Ugodilo je tudi zahtevku za priznanje delovne dobe, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, ter za plačilo „pripadajoče razlike nadomestila plač“. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča glede nezakonitosti odpovedi, ne pa tudi z odločitvijo, da zaposlitev pri drugem delodajalcu pomeni podlago za zavrnitev reintegracijskega in reparacijskega zahtevka. To bi lahko storilo le pod pogoji iz 118. člena ZDR.

3Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem in drugem odstavku 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnik v postopku na prvi stopnji ni določno opredelil svojega zahtevka glede plačila razlike plače od 24. 1. 2004 dalje. Čeprav je bilo dokazno breme na njem, ni dokazal, kakšna razlika v plačah obstoji in če sploh obstoji. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, na podlagi katerih dokazov je ugodilo zahtevku za plačilo razlike v plači. S tem je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je napačno uporabilo oziroma ni uporabilo določbe drugega odstavka 118. člena ZDR, po kateri ima sodišče diskrecijsko možnost, da tudi ne glede na predlog delavca ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Sodišče naj bi tudi napačno uporabilo določbo drugega odstavka 88. člena ZDR oziroma zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi o nezakonitosti odpovedi nejasni in obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedeniških mnenj in samimi temi mnenji. Isto bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišče zagrešilo tudi s tem, ko se pristransko opira na izpoved tožnika, obremenilnih izpovedi nadrejenega delavca Ž. pa sploh ne omeni.

4Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožene stranke, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati. Take pa so vse navedbe o tem, kaj izhaja iz izvedenskih mnenj ter izpovedi tožnika in zaslišanih prič ter glede dokazne ocene obeh sodišč o tem. Sodišči sta svojo odločitev o nedokazanosti utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi oprli na mnenji dveh sodnih izvedencev, ne pa neposredno na izpoved tožnika na eni strani in izpovedi prič – nadrejenih delavcev tožene stranke – na drugi strani. Te izpovedbe, torej tudi izpovedba priče Ž., za odločitev tako niso bile bistvene. Zato neomenjanje izpovedi priče Ž. v obeh sodbah (sodišče prve stopnje te priče celo ne navede med izvedenimi dokazi), ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Pač pa je utemeljena revizija kolikor uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede odločitve o reparacijskem (denarnem) zahtevku tožnika. Sodišče prve stopnje je tak zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je v tem delu tako odločitev spremenilo in zahtevku ugodilo. Vendar nima izpodbijana sodba o tem nikakršne obrazložitve tako, da je sploh ni mogoče preizkusiti. Res je kot opozarja revizija, da tožnik ne v tožbi ne kasneje ni ponudil nobene obrazložitve in tudi nobenih dokazov, ki bi kazali na utemeljenost takega zahtevka. To bi prej kazalo na drugačno odločitev, toda ker izpodbijana sodba o tem nima nobenih razlogov, jo je v tem delu revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP lahko le razveljavilo in vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. O reparacijskem zahtevku kot je bil postavljen bo moralo sodišče druge stopnje v skladu s pravili pravdnega postopka ponovno odločiti.

8Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9Kot je bilo že navedeno tožena stranka uveljavlja predvsem nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja o tem, ali je bil zatrjevani razlog nesposobnosti resen in utemeljen. Iz ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene obeh sodišč izhaja, da temu ni bilo tako. Odpovedni razlog je bilo le nedoseganje pričakovanih rezultatov dela ter nepravočasno, nekvalitetno in nestrokovno opravljeno delo v mesecu novembru 2003. Šlo je za prvi oziroma drugi mesec dela tožnika na takih zadolžitvah. Iz dokazne ocene izvedenskih mnenj izhaja, da je imel tožnik premalo znanj in izkušenj za tako (zahtevno) delo, da mu ni bilo omogočeno ustrezno usposabljanje in da je bil čas enega meseca za izvedbo (in zato tudi za oceno) tako zahtevnih del prekratek. Sodišče prve in druge stopnje sta zato utemeljeno presodili, da tožena stranka ni dokazala resnega in utemeljenega razloga nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob taki dejanski ugotovitvi sta pravilno uporabili določbe 88. člena ZDR in ugotovili nezakonitost redne odpovedi.

10Zmotno je stališče tožene stranke, da sodišče samo po uradni dolžnosti ugotavlja pogoje za razvezo pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 118. člena ZDR. Res lahko o tem odloči sodišče tudi brez predloga delavca ali celo, če delavec temu nasprotuje oziroma vztraja pri reintegracijskem zahtevku. Mora pa delodajalec obstoj okoliščin in interesov, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja (kljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi) ni več mogoče izrecno zatrjevati in dokazati – in to enako kot delavec do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 118. člena ZDR). Tako je Vrhovno sodišče že večkrat odločilo (nazadnje na primer sodba VIII Ips 317/2008 z dne 26. 1. 2010). Tožena stranka kaj takega v postopku na prvi stopnji ni ne zatrjevala ne dokazovala, zato so njene povsem pavšalne navedbe v zvezi s tem šele v reviziji, neutemeljene.

11Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi – razen v delu, kot izhaja iz točke 7 te odločbe - niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).