VSK sklep Cpg 29/2010

Pritožba upnika se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo: I.) da se premoženje stečajnega dolžnika proda na javni dražbi, in sicer: 1.) oprema v gostinskem lokalu bencinskega lokala na Š. 4a v K., po tam navedeni specifikaciji in izklicnih cenah za posamezne stvari; 2.) zunanji del – terasa – kovinska nadstrešnica v velikosti 950 x 650 cm, po tam navedeni specifikaciji in izklicnih cenah za posamezne stvari; 3.) oprema, locirana na naslovu Ka. v K., Ulica O. 10, pri lastnici M.V., po tam navedeni specifikaciji in izklicnih cenah za posamezne stvari, s tem, da morajo udeleženci javne dražbe plačati varščino v višini 10 % izklicne cene; II.) da se z M.V., lastnico lokala Ka. v K., Ulica O. 10, sklene neposredna pogodba za konzumirano pijačo za ceno 518,20 EUR.

Proti navedenemu sklepu je glede njegove I./1. in I./2. točke upnik O. d.o.o., po svojem pooblaščencu vložil pritožbo in predlagal njegovo razveljavitev v navedenem delu ter določitev drugega ustreznega načina prodaje premoženja. Opozarja, da je predmet prodaje oprema, ki je vgrajena v sklopu objekta bencinskega servisa pritožnika in se ne more odstraniti brez škode za objekt. Glede na to nasprotuje izbranemu načinu prodaje. S prodajo opreme tretji osebi je upnik lahko neposredno prizadet, zato tudi sam nastopa kot potencialni kupec. Oprema je izdelana po meri prostora, zato je praktično uporabna in ima še kakšno vrednost le v prostoru, kjer se nahaja. Nemogoče je tudi določiti pravo tržno vrednost opreme. Podlaga ocenjeni vrednosti opreme je očitno cenilni zapisnik sodnega cenilca gradbene stroke D.J. z dne 2.6.2009. Sporna je izbira osebe izvajalca cenitve, saj gre za sodnega cenilca gradbene stroke. Zahteva 327. čl. ZFPPIPP pa je, da mora oceno vrednosti premoženja izdelati pooblaščeni ocenjevalec za tisto vrsto premoženja. Po II. odst. 87. čl. Zakona o revidiranju mora pooblaščeni ocenjevalec vrednosti strojev in opreme pridobiti predhodno dovoljenje Inštituta (za revizijo), v 88. čl. je določen način ocenjevanja vrednosti. G. J. kot sodni cenilec zahtevanega dovoljenja nima oziroma se z njim ni izkazal, povrhu pa nastopa kot cenilec gradbene stroke, čeprav gre v konkretnem primeru za ocenitev vrednosti opreme in strojev. Za razliko od g. J. pa je družba D. d.o.o., na katere cenitvi se je pritožnik dosedaj skliceval, razpolaga s predpisanim dovoljenjem. Glede same cenitve pa ima pritožnik ugovore: ni upoštevano, da gre za vgrajeno opremo, ki ne more imeti samostojne tržne vrednosti, ampak je lahko ocenjena le kot poslovna celota; niso upoštevani z demontažo povezani stroški.

Stečajni dolžnik je po zakonitem zastopniku, stečajnem upravitelju A.T., odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrženje, podrejeno pa zavrnitev. Meni, da upnik nima pravnega interesa za pritožbo, ker je bila njegova prijavljena terjatev prerekana. Sicer pa je v obravnavanem primeru izbran takšen način prodaje, kot je predpisan v ZFPPIPP, zasleduje se čim optimalnejše vnovčenje stečajne mase. Premoženje je ocenil zapriseženi sodni izvedenec, glede izbire cenilcev pa se je upravitelj obrnil na več cenilcev, ki so sodelovanje odrekli, tako da je bil končno angažiran konkretni cenilec.

Pritožba upnika ni utemeljena.

Po določilu 57. čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur.l.RS št. 126/2007 s sprem.) pridobi upnik upravičenje opravljati procesna dejanja v glavnem postopku zaradi insolventnosti, če v tem postopku prijavi svojo terjatev v roku za prijavo terjatev. Očitno je, da gre pri pritožniku za takšnega upnika, niti stečajni dolžnik v odgovoru na pritožbo tega ne zanika. Za prenehanje procesne legitimacije upnika pa ne zadošča dejstvo, da je bila upnikova prijavljena terjatev prerekana, saj ne gre za nobenega od primerov iz 58. čl. ZFPPIPP.

ZFPPIPP v 329. čl. določa načine prodaje premoženja stečajnega dolžnika in eden od teh je tudi javna dražba, izpodbijani sklep je zato skladen z navedenim zakonskim določilom. Kar se tiče trditve, da gre za opremo, ki je vgrajena v sklopu objekta bencinskega servisa, najprej pritožnik ni konkretno navedel, katera od naštete opreme je takšna (že na prvi pogled je jasno, da npr. „veliko ogledalo na steni...“ ni takšna oprema), za svojo trditev, da vgrajene opreme ni mogoče odstraniti brez škode za objekt, pa ni predložil nobenih dokazov, ki bi to potrjevali. ZFPPIPP v 346. čl. določa posebna pravila o prodaji določenega premoženja in v okviru teh tudi, da lahko vrednost opreme ali strojev oceni upravitelj sam, če je njihova skupna vrednost manjša od 10.000 EUR. Glede na to oseba cenilca za opremo, ki je obsežena v 1. točki izreka, ne bi mogla biti sporna že iz tega razloga. Premoženje iz 2. točke izpodbijanega sklepa pa je glede na vrsto premoženja, ki je tam navedeno, ocenil sodni cenilec ustrezne stroke (2. tč. 2. odst. 25. čl. ZFPPIPP).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. in 4. odst. 128. čl. ZFPPIPP, pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.