VSL sodba II Cp 979/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje na koncu doda besedilo:
»Prenos lastninske pravice se v zemljiški knjigi na podlagi te sodbe opravi šele potem, ko sklenjeno prodajno pogodbo odobri pristojna upravna enota«.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je s sodbo (in sklepom) z dne 9.11.2011 ugodilo tožbenemu zahtevku na sklenitev prodajne pogodbe med tožečo stranko kot kupcem in toženo stranko kot prodajalcem za parcelo št. 782/4 k.o. x. za kupnino v višini 4.020,00 EUR (točka I izreka). Kar je tožeča stranka v smislu (strožje) vsebine pogodbenih določb zahtevala več, pa je zavrnilo (točka II izreka). Nadalje je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 16.7.2010 (točka III izreka) in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.025,07 EUR (točka IV izreka).

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarila je, da je že tekom postopka ugovarjala, da je tožnik z ozirom na določbo prvega odstavka 33. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih/ZKZ (ki naj bi bil v razmerju do Stvarnopravnega zakonika lex specialis in na katerega drugi odstavek 17. člena se pritožba sklicuje) zamudil z vložitvijo tožbe, saj bi moral v prekluzivnem 60-dnevnem roku od izteka ponudbe pri pristojni Upravni enoti Vrhnika podati vlogo za odobritev posla in ji kot obvezno prilogo priložiti pogodbo oziroma tožbo, s katero bi zahteval njeno sklenitev (ker tega ni storil, je bila njegova vloga v upravnem postopku pravnomočno zavržena). V tem primeru bi upravni organ postopek odobritve pravnega posla prekinil do pravnomočne odločitve sodišča. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi glede pravočasnosti tožbe pomotoma sklicuje na sodno prakso, ki se nanaša na rok za vložitev tožbe na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, oziroma jo tolmači tako, da bo na vsak način tožbenemu zahtevku ugodilo. Sklicuje se na neenotno prakso višjih sodišč in odstopa od stališča Vrhovnega sodišča RS sprejetega v odločbi, opr. št. II Ips 835/2007 z dne 28.1.2009 (na katerega se sicer sklicuje). Sodišče prve stopnje bi moralo samo presojati (odločati kot o predhodnem vprašanju), ali je sklenitev kupoprodajne pogodbe za parcelo št. 782/4 k.o. x. sploh dopustna z vidika ZKZ (ki v 19. členu jasno določa, da upravna enota ne odobri pravnega posla, če postopek prodaje ni potekal po omenjenem zakonu). Zato je v zvezi s tem zavzelo napačno stališče (v nasprotju s 13. členom ZPP). Iz z.k. izpiska, ki je javna listina, je jasno razvidno, da sodi predmetna parcela v zaščiteno kmetijo, zaradi česar so pri prometu podane dodatne omejitve iz 18. člena ZKZ. Kmetijska organizacija ima pravico do pridobitve takega zemljišča le, če se na tak način povečuje ali zaokrožuje kmetijsko zemljišče (eno) v lasti kmetijske organizacije. Ker tožnik ni mejaš tega zemljišča, promet v skladu z ZKZ ni dopusten. Sodišče med izvedenimi dokazi ni navajalo z.k. izpiska (niti ni navedlo, zakaj tega dokaza ni izvedlo), ki ga je v spis vložila tožeča stranka in je bistven za odločitev v tej zadevi, saj je iz njega razvidno, da je zemljišče del zaščitene kmetije parcela. Uveljavljanje kupoprodajne pogodbe z razveznim pogojem je zgolj nepotrebno obremenjevanje sodišča. Ker je iz izreka sodbe razvidno, da je tožeča stranka le delno uspela s tožbenim zahtevkom, bi moralo sodišče stroške odmeriti glede na uspeh v pravdi. Nadalje je tožniku DDV priznalo tudi na sodno takso, materialne stroške in kilometrino, ki bi jo moralo upoštevati v višini 0,37 EUR (in ne 0,39 EUR). Glede zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj jih tožnik sploh ni zahteval.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v 8. točki izpodbijane sodbe pravilno obrazložilo, da se v prvem odstavku 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/1996, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZKZ) predvideni 60-dnevni rok (kot to jasno izhaja že iz samega zakonskega določila) nanaša na vložitev vloge za odobritev pravnega posla na upravni enoti(1), medtem ko za uveljavljanje zahtevka, kot ga je tožeča stranka postavila v predmetni pravdi (v zvezi s čemer se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje tudi na časovne okvire uveljavljanja zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine oziroma sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 835/2007 z dne 28.1.2009)(2), veljajo »zgolj« z OZ predvideni zastaralni roki (3).

Napačno je nadalje pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje samo presojati (odločati kot o predhodnem vprašanju), ali je sklenitev kupoprodajne pogodbe za parcelo št. 782/4 k.o. x. sploh dopustna z vidika ZKZ (ter v zvezi s tem toženčevo sklicevanje na to, da predmetna parcela sodi v zaščiteno kmetijo in da tožnik ne izpolnjuje pogojev za njen nakup). Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje (10. točka obrazložitve), ta vprašanja ne predstavljajo predhodnega vprašanja za odločitev o predmetnem tožbenem zahtevku (v smislu 13. člena ZPP), ampak bo nanje v okviru svoje (upravne) pristojnosti oziroma okviru upravnega postopka za odobritev pravnega posla (prvi odstavek 19. člena v zvezi z 22. členom ZKZ) »odgovarjala« pristojna upravna enota. Ta ugotovitev v celoti velja tudi glede vprašanja, ali je (upoštevaje določbo 18. člena ZKZ) v konkretnem primeru dopustna prodaja parcele, ki sodi v okvir zaščitene kmetije(4). Zato so vsa pritožbena navajanja o tem, da tožeča stranka ni upravičena do pridobitve predmetne parcela, v tem pravdnem postopku povsem brezpredmetna. Nadalje ne drži (zaradi prej navedenega tudi sicer nerelevantna) pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje med izvedenimi dokazi ni navedlo zemljiškoknjižnega izpiska (ki ga je v spis vložila tožeča stranka), iz katerega naj bi bilo razvidno, da je predmetno zemljišče del zaščitene kmetije. Sodišče prve stopnje je v omenjeno listino vpogledalo (glej dokazni sklep v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), poleg tega pa tudi samo izrecno (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) ugotavlja, da predmetna parcela št. 782/4 k.o. x. spada v zaščiteno kmetijo.

Pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča je torej sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote (19. in 22. člen ZKZ). Ker pritožbeno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno ob obravnavi toženčeve pritožbe izpodbijano sodbo korigirati v toliko, da se v njenem izreku doda besedilo, da se prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi na njeni podlagi opravi šele potem, ko sklenjeno prodajno pogodbo odobri pristojna upravna enota(5). Ker pritožbeni razlogi sicer niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člen ZPP pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijani I. točki izreka potrdilo. Ne glede na omenjeno delno spremembo odločitve v zvezi z glavnim zahtevkom, pa je bilo potrebno potrditi tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (IV. točka izreka). Predmetna sprememba namreč ne vpliva na okoliščino, da je tožeča stranka, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, uspela z večjim (bistvenim) delom zahtevka, zaradi zavrnjenega dela pa niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP). Zato toženec s pavšalnim pritožbenim sklicevanjem na načelo uspeha v pravdi nikakor ne prepriča. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki upravičeno priznalo tudi povračilo DDV od odvetnikovih materialnih stroškov in kilometrine(6), medtem ko ne drži, da naj bi to storilo tudi glede stroškov sodne takse. Prav tako ni res, da naj bi glede zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka prekoračilo tožbeni zahtevek. Iz tožbe (2. točka tožbenega izreka na 6. strani tožbe) je jasno razvidno, da jih je tožnik zahteval. V skladu z načelom »de minimis non curat praetor« pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju povračila potnih stroškov (»kilometrine«) upoštevati znesek v višini 0,37 EUR ali 0,39 EUR, saj glede na skupaj prevožene kilometre tožeče stranke in njenega pooblaščenca (glede katerih je bilo povračilo uveljavljano) ne gre za znesek, ki bi dosegal 2,00 EUR.

Ker je toženec s pritožbo uspel le v relativno majhnem delu, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tudi tožeča stranka sama nosi stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožene stranke (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

---------

(1) Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožeča stranka takšno vlogo (v 60-dnevnem roku) dne 12.6.2010 na UE Vrhnika tudi podala (ker pa se toženec pred tem na njene pozive za sestavo pogodbe v pisni obliki ni odzival, je tožeča stranka svoji vlogi seveda ni mogla priložiti, zaradi česar je bila ta posledično zavržena).

(2) Vrhovno sodišče RS je resda že v odločbi, opr. št. II Ips 835/2007 z dne 28.1.2009 (na katero se v izpodbijani sodbi v zvezi z naravo rokov za uveljavljanje različnih zahtev(kov), upravičeno sklicuje sodišče prve stopnje), zavzelo in utemeljilo stališče, da je s trenutkom, ko ponudnik prejme izjavo o sprejemu ponudbe, pogodba v skladu z določbo 21. člena OZ (ZKZ kot poseben zakon namreč ne ureja trenutka sklenitve pogodbe) sklenjena pod odložnim pogojem odobritve (kar pomeni, da ima v primeru odobritve kupec »zgolj« zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine). Kljub temu je bila tudi še v relevantnem obdobju (v katerega sodi konkretni primer) praksa (ki jo omenja tudi sodišče prve stopnje), da so kupci (v primeru, da ponudnik tega ni želel storiti) vlagali tožbe na sklenitev pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

(3) V primerih, ko je bila vložena tožba, je bil (v skladu s prej prevladujočo prakso) 60-dnevni rok za vložitev zahteve za odobritev pravnega posla »varovan«, dokler pravdni postopek (na sklenitev pogodbe in za izstavitev zemljiškoknjižne listine) ni bil pravnomočno končan (glej npr. sodbo Upravnega sodišča III U 75/2010 z dne 8.4.2011 oziroma sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 369/2010 z dne 15.12.2011).

(4) Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 195/2006 z dne 24.5.2006.

(5) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 369/2010 z dne 15.12.2011.

(6) Glej drugi odstavek 2. člena ZodvT, ki jasno določa, da med stroške odvetniške storitve sodijo tudi izdatki določeni v 6. delu Tarife (torej tudi materialni in potni stroški).