VSK sklep I Ip 127/2010

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 17.12.2009 zavrnilo dolžnikov ugovor proti sklepu o izvršbi in predlog za odlog izvršbe, ki ju je dolžnik podal po svojem pooblaščencu dne 20.10.2009.

Proti zavrnilnemu sklepu se pritožuje dolžnik. Predlaga, naj mu sodišče najprej izpodbijani sklep vroči zakonito, nakar naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je že 19.1.2009 sodišču prve stopnje poslal dopis, s katerim je v prilogi vrnil sodišču sodno pošiljko v uvodoma navedeni izvršilni zadevi, ker mu je bilo pisanje vročeno nezakonito. V nadaljevanju pritožbe opozarja na vsebino 135. člena ZPP, v katerem je predpisan način vročanja sodnih pisanj v tujini, za kakršno je šlo tudi v obravnavanem primeru. Edino pravilno in zakonito vročanje se izvaja po diplomatski poti preko ministrstev za zunanje zadeve obeh držav. Ker vročanje v zadevi ni potekalo na tak način, je sodno pošiljko vrnil, ne da bi jo odprl in prebral. Vročitev mu je bila opravljena na mejnem prehodu D. ob prehodu meje, ko je nezakonito vročanje zavrnil, nakar so mu policisti sodno pisanje vrgli v prtljažnik. Poleg tega pa še navaja, da je sodišče poslovalo mimo določb ZPP in ZIZ, saj je upnik v predlogu za izvršbo predlagal izvršbo le na polovico parcele št. 5839/2 vl. št. 329 k.o. P., sodišče pa je izdalo sklep o izvršbi in odredilo zaznambo izvršbe na celo sporno parcelo in ne le na dolžnikov solastninski delež. S tem je prekoračilo upnikov zahtevek.

Pritožba ni utemeljena.

Pravila vročanja so določena v 139. členu ZPP(v zvezi s 15. čl. ZIZ). Od splošnega pravila, da se vroča podnevi od 6. do 22. ure, in sicer v stanovanju ali na delovnem mestu tistega, ki naj se mu vroči pisanje, sodišče lahko odstopi, če vročitev na ta način ni mogoča. V takih primerih sodišče lahko odloči, da se vročitev opravi v drugem času ali na drugem kraju (četrti odstavek 139. člena ZPP). Kot izhaja iz podatkov spisa, je sodišče sklep o izvršbi vročilo dolžniku na naslov S. 1, nadaljnjih sodnih pisanj pa več ne, ker so se sodišču vrnile z zaznamkom, da hiša ne obstaja več, ker je porušena. Iz poročila vročevalca pa izhaja, da je naslovnik le lastnik parcele poleg naslova S 1. Proti sklepu o izvršbi je dolžnik vložil ugovor po pooblaščencu – odvetniku, nato pa mu je pooblastilo preklical, pojasnil, da se je iz naslova v P. odjavil in sodišče obvestil o svojem naslovu na Hrvaškem. Ob takem stanju zadeve in ugotovitvi sodišča o rednem dolžnikovem prečkanju meje, da pride na naslov svojega bivališča na Š. 75, je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 139. člena ZPP odredilo vročitev preko Ministrstva za notranje zadeve, Postaje mejne policije S. Ker je dolžnik odklonil sprejem pisanja kljub odredbi sodišča, so mu policisti pustili pisanje v vozilu (144. člen ZPP).

Ni šlo torej za vročanje v tujini, temveč v Sloveniji. Pritožbena trditev, da dolžnik sklepa ni prejel, je v nasprotju z njegovim ravnanjem, ko se proti sklepu pritožuje. Tudi v pritožbi pojasnjeno dejstvo, da je sodno pisanje po pošti vrnil sodišču, dokazuje, da je pisanje prejel. Po šestem odstavku 139. člena ZPP pa se na kršitev pravil o vročanju (tudi, če bi do tega prišlo) niti ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Kršitev pravil o vročanju je namreč po naravi stvari same oz. glede na namen norm, v katerih je postopek vročanja predpisan, upoštevna le takrat, če je zaradi kršitve naslovniku onemogočeno uveljavljati določene procesne pravice, do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo. Sankcioniranje kršenja pravil o vročanju torej ni samo sebi namen, temveč zagotavlja kontradiktornost v postopku.

Tudi ne drži, da je sodišče v sklepu o izvršbi prekoračilo predlog upnika, saj je bila izvršba dovoljena le v predlaganem obsegu. Morebitna drugačna zaznamba sklepa v zemljiški knjigi pa ni stvar tega postopka.

Neutemeljeno dolžnikovo pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).