VSK sklep Cp 1014/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom se je Okrajno sodišče v Kopru izreklo za krajevno nepristojno.

Zoper sklep se pritožuje tožnik in v pritožbi navaja, da je sklep posledica sklepa o razdružitvi postopka, s katerim je sodišče razdružilo postopek po tožbeni zahtevkih zoper dva toženca, ker naj ne bi bil izpolnjen pogoj iz 2. točke 191. člena ZPP. To določbo si je razlagalo napačno, saj je isto sodišče stvarno in krajevno pristojno v zadevi, to je Okrajno sodišče v Kopru. Za presojo krajevne pristojnosti bi namreč sodišče moralo uporabiti 51. člen ZPP, gre za pogodbeno pristojnost. Sodišče sicer ni vezano na pravno kvalifikacijo tožeče stranke. Če meni, da gre za odškodninsko odgovornost, pa bi moralo uporabiti 52. člen ZPP. Ker je škodljiva posledica nastala v Kopru, je torej krajevno pristojno sodišče v Kopru.

Tožnik še opozarja, da sodišče ne more samovoljno spreminjati pasivne legitimacije. Tožena sta bila namreč odvetnika in ne fizični osebi. Ker pritožba zoper sklep o razdružitvi postopka ni možna, vlaga pritožbo zoper sklep o nepristojnosti. Podrejeno še navaja, da gre v sporu med odvetnikom in fizično osebo za gospodarski spor. Sicer pa je institut sosporništva izraz načela ekonomičnosti postopka. Sklepa se ne da preizkusiti, saj izrek nasprotuje razlogom sklepa in to glede V. D. napram toženi stranki V. D.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) določa pravila o tem, kdaj je sosporništvo dopustno (in ni odločilno le načelo ekonomičnosti postopka). V obravnavanem primeru bi sosporništvo lahko temeljilo na določbi 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP. Z isto tožbo je lahko toženih več oseb, kadar se zahtevki zoper njih opirajo na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago, vendar le pod pogojem, da velja stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča za vsak zahtevek in za vsakega toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da taka situacija ni podana, saj je za vsakega od tožencev krajevno pristojno drugo sodišče. Ker niso izpolnjeni pogoji za sosporništvo, je bila pravdna zadeva pravilno razdružena.

Tožeča stranka namreč uveljavlja odškodnino za škodo, ki naj bi jo toženi stranki povzročili tožniku z zastopanjem kot pooblaščenca, vsak v svojem pravdnem postopku in vsak po svojem pooblastilu. Gre torej za tako imenovano pogodbeno odškodninsko odgovornost, kar pomeni, da za krajevno pristojnost ni mogoče uporabiti določbe 52. člena ZPP (ki ureja pristojnost v odškodninskih sporih za nepogodbeno odškodninsko odgovornost). Prav tako pa ni mogoče uporabiti 51. člena ZPP, saj ne gre za spor z mednarodnim elementom. V sodbi II Ips 290/99, na katero se pritožba sklicuje, vprašanje krajevne pristojnosti ni bilo sporno, ampak je Vrhovno sodišče le poudarilo, da gre pri sporu o odškodninski odgovornosti odvetnika za nepravilno izvršitev naročila za pogodbeno odškodninsko odgovornost in prav iz take pravne podlage je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi izhajalo. Za tožbo zoper toženko veljajo pravila o splošni krajevni pristojnosti, pristojno je sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, v tem primeru Okrajno sodišče v Novi Gorici.

Pritožbeno sodišče je sklep preverilo še glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).