51. člen ZPP

Sporno pogodbeno razmerje ne izpolnjuje že osnovnih kriterijev za potrošniški spor iz prve točke 17. člena Uredbe, zato varovalna pristojnost ni podana. Ker tožnik trdi, da je svoje pogodbene obveznosti do toženke izpolnjeval v Sloveniji, in je z vložitvijo tožbe izbral tukajšnje sodišče, je skladno z določbo druge alineje prve točke 7. člena Uredbe za razsojanje v tem sporu pristojno slovensko sodišče.

Če sodišče konkludentno zavrne ugovor krajevne pristojnosti, mora razloge za tako odločitev v sodbi pojasniti. V kolikor svoje odločitve ne obrazloži in se samo sklicuje na določbo 22. člena ZPP je s tem podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP. V konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 51. člena ZPP, ki govori o krajevni pristojnost glede na kraj izpolnitve obveznosti, saj je ta določba uporabljiva le v sporih z mednarodnim elementom. Kadar izda odločbo sodišče, ki ni krajevno pristojno, je s tem podana kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Določbe 47. člena ZPP ni mogoče razlagati tako, da bi se splošna krajevna pristojnost določila na podlagi sedeža začasnega zastopnika. Takšno razlogovanje bi namreč neutemljeno širilo pojem splošne krajevne pristojnosti iz 47. člena ZPP in 48. člena ZPP, saj je sistem pristojnosti v ZPP urejen tako, da je krajevna pristojnost določena (predpisana) glede na določeno zvezo spornega razmerja s krajevnim območjem sodišča, bodisi na podlagi personalnega ali pa realnega kriterija.

V primerih, ko na podlagi podatkov v spisu ni mogoče zaključiti, da pristojnost slovenskega sodišča za odločanje v zadevi ni podana, upnikovega predloga ni mogoče zavreči, temveč mora biti to vprašanje – še posebej kadar dolžnik sklepu o izvršbi obrazloženo ugovarja – predmet razčiščevanja v pravdnem postopku.

Pojem "distribucijska pogodba," v slovenskem materialnem pravu ni opredeljen. Sprejeto je stališče, da gre pri distribucijski pogodbi za kompleksno pogodbo avtonomnega gospodarskega prava. Zanjo je značilno, da lahko vsebuje elemente več pogodb, ki se med seboj prepletajo, na primer: trgovsko zastopanje, komisija, posredovanje, mandat, societeta, delovršna pogodbo, pogodba o pravici uporabe pravic industrijske lastnine. Za tovrstno razmerje je značilen okvirni dogovor, katerega cilj je zaveza dobave in oskrbe, ki vsebuje posebne pogodbene določbe glede distributerjeve distribucije blaga, ki ga proda principal. Cilj tovrstnih pogodb je zagotavljati distribucijo proizvodov principala. Principal se zaveže, da bo distributerju prodajal blago, ki ga bo ta naročil za zadovoljitev povpraševanja svojih strank, medtem ko se distributer zaveže, da bo od principala kupoval blago, ki ga bo potreboval. Vsebina tovrstnih razmerij je v praksi lahko zelo različna, pravno naravo razmerja pa je treba presojati v vsakem posameznem primeru glede na konkretne elemente pogodbe. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru pri razmerju med pravdnima stra

V predmetnem postopku ne gre za spor iz 51. člena ZPP, ki določa da je v sporih iz pogodbenih razmerij pristojno sodišče Republike Slovenije, zato ker je v Republiki Sloveniji kraj izpolnitve obveznosti in je pristojno tisto sodišče, na območju katerega bi bilo treba izpolniti obveznost, ki je predmet spora.

Na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena ZFPPIPP po začetku stečajnega postopka tožeča stranka ni več aktivno legitimirana za uveljavljanje spregleda pravne osebnosti po 8. členu ZGD-1, saj z začetkom stečajnega postopka pravico za uveljavljanje takšnih zahtevkov pridobi upravitelj. Ker je spregled pravne osebnosti sam po sebi izjema in ne pravilo, to nujno vodi k sklepanju, da je s spregledom pravne osebnosti mogoče uveljavljati le terjatev proti (neposrednim) družbenikom, nikakor pa ne nasproti tretjim osebam, ki bi bile morda povezane z družbeniki.

Ker tožeča stranka zatrjuje kršitev pogodbe o zdravljenju, kar je pogodbena odškodninska odgovornost tožene stranke, ni upoštevna določba 52. člena ZPP. Ne more biti odločilna okoliščina, da je tožeča stranka utrpela po trditvah iz tožbe hude telesne poškodbe.

Krajevna pristojnost v individualnih delovnih sporih je določena v 8. členu ZDSS-1. Po tej določbi je za odločanje v individualnih delovnih sporih, če je tožeča stranka delavec, poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, pristojno tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. V obravnavani zadevi je tožeča stranka delodajalec, tožena stranka pa delavec, zato je potrebno glede krajevne pristojnosti upoštevati določbe 47. člena ZPP, ki se uporablja na podlagi določb 19. člena ZDSS-1. Ta določa, da je za sojenje splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče. Ker ima tožena stranka stalno prebivališče v Ljubljani, Delovno sodišče v Mariboru ni krajevno pristojno za odločanje v obravnavanem individualnem delovnem sporu. Ugovor tožene stranke glede krajevne pristojnosti je zato utemeljen in mu je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo.

Sicer drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena po začetku stečajnega postopka, vendar pa spor v smislu 63. člena ZPP ni nastal med stečajnim postopkom, temveč je nastal takrat, ko so nastala dejstva, na katera se opira terjatev tožnic. Ker je bila tožba vložena na dan začetka stečajnega postopka, je spor nastal torej že pred začetkom stečajnega postopka, in ne gre za spor, za katerega bi bila podana izključna krajevna pristojnost sodišča, ki vodi stečajni postopek. Ne gre namreč niti za spor, ki bi nastal v zvezi s stečajnim postopkom. Zveza obstaja, če je uveljavljanje terjatve v vzročni zvezi s stečajnim postopkom, in sicer, če je terjatev v stečajnem postopku prerekana in zato upnik uveljavlja terjatev v pravdnem postopku, kar pa v konkretnem primeru ni podano, temveč celo stečajni dolžnik nastopa kot ena izmed tožnic.

Izključna krajevna pristojnost po kraju izpolnitve iz 51. člena ZPP velja le v sporu z mednarodnim elementom. Sodišče zaradi dogovorjene krajevne pristojnosti drugega sodišča ne more izključiti svoje krajevne pristojnosti brez ugovora tožene stranke.

Kadar sodišče izvedeniško delo zaupa strokovni instituciji, ki nima statusa sodnega izvedenca, zanjo ne veljajo določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih. Izvedenčeva pravica do plačila za opravljeno delo se v takem primeru presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava. Predlagatelj, ki predlaga zavarovanje dokazov, nosi stroške tega postopka, vključno s stroški sodelovanja nasprotne stranke. Vsaj začasno mu jih mora povrniti. Če jih priglasi (v kasnejši) pravdi, v kateri uspe, pa jih lahko dobi povrnjene.

V splošnem pravdnem postopku, ko ne gre za gospodarski spor, krajevna pristojnost v sporih brez mednarodnega elementa ne more temeljiti na okoliščini kraja izpolnitve obveznosti.

Pri obravnavanju tožbe in nasprotne tožbe pride do atrakcije pristojnosti. Slednje pomeni, da je sodišče, pred katerim teče postopek o tožbi vselej krajevno pristojno tudi za nasprotno tožbo. Sodišče, pred katerim teče postopek po tožbi namreč pritegne k sebi tudi nasprotno tožbo in atrakcija pristojnosti tako vpliva na spremembo krajevne pristojnosti.

Ker vrednost izpodbijanega dela sodbe glede zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ne presega revizijskega praga, revizija v tem delu ni dovoljena. Z vložitvijo tožbe, v kateri je tožnik zahteval plačilo odškodnine v določeni višini z zamudnimi obrestmi, je bil kljub nedoločnemu obrestnemu zahtevku pretrgan tek zastaranja tudi glede te terjatve.

Gre torej za tako imenovano pogodbeno odškodninsko odgovornost, kar pomeni, da za krajevno pristojnost ni mogoče uporabiti določbe 52. člena ZPP (ki ureja pristojnost v odškodninskih sporih za nepogodbeno odškodninsko odgovornost). Prav tako pa ni mogoče uporabiti 51. člena ZPP, saj ne gre za spor z mednarodnim elementom. Za tožbo zoper toženko veljajo pravila o splošni krajevni pristojnosti, pristojno je sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko.

Ni mogoče prisiliti tožene stranke, da se vodi postopek proti njej pred krajevno nepristojnim sodiščem, če sama s tem ne soglaša. Svoje nestrinjanje pa mora izraziti z ugovorom, katerega mora vložiti najpozneje v odgovoru na tožbo do razpisa glavne obravnave.

V gospodarskih sporih je z določilom 485. čl. ZPP ustanovljena posebna pristojnost po kraju izpolnitve, ki ima elektivni značaj. Tožnik tako lahko izbira med splošno in med to (posebno) krajevno pristojnostjo. Ima torej možnost, da vloži tožbo tudi glede na kraj izpolnitve pogodbe, čeprav je ta drug kot sedež tožene stranke, po katerem se ravna splošna krajevna pristojnost.

Center za socialno delo ni pristojen za odločanje v sporu o višini in plačevanju preživnine. Spori o tem so hkrati premoženjskopravne in rodbinskopravne narave. Za njihovo reševanje so pristojna sodišča (1. čl. ZPP). Tudi določba 2. točke II. odst. 99. čl. Zakona o sodiščih, ki določa stvarno pristojnost okrajnih sodišč, govori o sporih o zakonitem preživljanju, s čimer jasno pove, da spadajo te zadeve v sodno pristojnost.