VSK sklep Cp 875/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Kopru ugotovilo, da spadajo v zapuščino po pok. J.B. nepremičnine, vpisane v vl.št. 1131 k.o. S. in kot dediče na podlagi zakona določilo zapustnikove tri otroke, vsakega do ene tretjine. Pojasnilo je, da se je kot dedinja prijavila tudi K.K., ki je zatrjevala, da je zapustnikova izvenzakonska partnerica. Druga dva dediča ji te pravice nista priznavala, zato je bila napotena na pravdo. Ker tožbe v skladu s sklepom ni vložila, je sodišče nadaljevalo postopek, upoštevajoč navedeno dejstvo.

Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določil postopka in zaradi napačne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje K.K. V pritožbi navaja, da je povsem nesmiselno, da je bila napotena na pravdo, saj je sodišču predložila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, na podlagi katere je lastnica vsega premoženja, ki je predmet zapuščine. Sodišču je predlagala, da vse premoženje prenese nanjo, oziroma v primeru morebitnega spora, na pravdo napoti dediče, česar pa sodišče ni storilo. Povedano pomeni, da je bilo v zapuščinskem postopku odločeno o tujem premoženju. Sodišče je tako napačno ugotovilo dejansko stanje, poleg tega pa je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je podano nasprotje med tem, kar se navaja v sklepu in vsebino listin v spisu. Pritožnica predlaga razveljavitev sklepa.

Dediča R. in V.B. v odgovoru na pritožbo prerekata pritožbene navedbe in navajata, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, na katero se sklicuje pritožnica, nična.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da se je pritožnica v predmetni zapuščinski postopek priglasila kot dedinja. Ker je bil obstoj zunajzakonske skupnosti med pritožnico in zapustnikom za ostale dediče sporen, je bila pravilno napotena na pravdo, da dokaže svojo dedno pravico. Sklep o napotitvi je že pravnomočen, zato ga s pritožbo ni več mogoče napadati. Pritožnica tožbe, na katero je bila napotena, ni vložila, kar na podlagi določbe 213. člena Zakona o dedovanju (ZD) pomeni, da se zapuščinska obravnava nadaljuje in se dokonča ne glede na zahtevke, glede katerih je sodišče pritožnico napotilo na pravdo. Pritožnica zato v tem postopku nima statusa dedinje. Posledično to pomeni, da je neutemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče moralo upoštevati pogodbo o dosmrtnem preživljanju in odločiti, da premoženje pripada pritožnici oziroma morebiti na pravdo napotiti ostale dediče. Pogodba o dosmrtnem preživljanju namreč kot pravni posel med zapustnikom in preživljalcem ni predmet odločanja v zapuščinskem postopku, zato o izvršitvi pogodbe zapuščinsko sodišče ni moglo odločati (in zato tudi ni podano nobeno nasprotje med izrekom sklepa in listinami v spisu). 212. člen ZD določa, da sodišče prekine postopek le v primeru, če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. Ker pritožnica nima položaja dedinje, bi lahko šlo kvečjemu za spor med dediči in tretjo osebo glede veljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, za tak spor pa zapuščinsko sodišče nima podlage za prekinitev postopka v 210. členu ZD. Tretja oseba lahko svoj zahtevek uveljavi samo v pravdi. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preverilo še z vidika kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).