VSL Sodba I Cpg 101/2021

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti pritožbene stroške tožene stranke v višini 675,00 EUR v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna prvi tožnici plačati 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna drugi tožnici plačati 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se je tožena stranka dolžna prvi tožnici in drugi tožnici opravičiti in opravičilo z vsebino: „Ministrstvo za finance, Finančna uprava RS se gospodu A. A. in podjetju B. d. o. o. opravičuje zaradi načina, na katerega je potekala finančna preiskava vodena zoper njiju pod opr. št. Dt 0000 in zaradi nesorazmernega obdobja, v katerem je trajala“ javno objaviti na prvi strani spletnih strani Finančne uprave Republike Slovenije pod naslovom „Opravičilo gospodu A. A. in podjetju B. d. o. o“. Tako objavljeno opravičilo mora biti javnosti dostopno vsaj petnajst dni. Nato pa arhivirano v razdelku spletne strani, kjer se hranijo arhivske vsebine (3. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu tožbenega zahtevka tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna prvi tožnici in drugi tožnici omogočiti vpogled v poročilo o zaključku postopka finančne preiskave pred Ministrstvom za finance, Finančno upravo RS, opr. št. Dt 0000, ki naj bi bila zaključena dne 6. 3. 2019 ter tožnicama omogočiti možnost seznanitve z zbranimi podatki in ugotovitvami finančne preiskave (4. točka izreka). Tožeča stranka mora toženi povrniti 1.100,60 EUR pravdnih stroškov v roku petnajst dni z zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

2Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka in višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnic v celoti ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico.

3Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v tej zadevi ugotovilo, da gre za odškodninski zahtevek tožeče stranke na podlagi 179. in 183. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in sicer za odškodninsko odgovornost države zaradi napačnega ravnanja po Zakonu o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU). Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da je tožena stranka (zanjo Finančna uprava RS), neupravičeno dolgo vodila finančno preiskavo in je zatrjevala protipravnost ravnanja države. Na podlagi tega je zahtevala plačilo odškodnine in opravičila. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo prve štiri točke zahtevka po pravilih ZPP. Za 4. točko izreka pa je pravilno ugotovilo, da ne spada v sodno pristojnost.

6Iz pritožbe izhaja, da pritožnica sodišču prve stopnje očita kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in sicer, da ji je bila kršena pravica do izjave zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje tožnicama z nezakonitim postopanjem, z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

7Pritožbeno sodišče je po pregledu spisa ugotovilo, da je tožeča stranka vložila tožbo, na katero je tožena stranka dne 7. 5. 2020 odgovorila. Sodišče prve stopnje je dalo odredbo o vročitvi odgovora na tožbo tožeči stranki in obvestilo o teku rokov zaradi pandemije nalezljive bolezni SARS COV-2 (listovna številka spisa 38 in 39). Iz vročilnice, priložene list. št. 40 sodnega spisa izhaja, da je Odvetniška pisarna, ki zastopa tožnici, 15. 5. 2020 prejela odgovor na tožbo s prilogami in obvestilo. Dne 4. 6. 2020 (odpravljeno 9. 6. 2020) je sodišče prve stopnje izdalo odredbo za narok za glavno obravnavo, na katero je vabilo obe stranki. Tožečo stranko je s pozivom (list. št. 42) izrecno pozvalo, da lahko na vlogo tožene stranke (njen odgovor na tožbo) odgovori najkasneje do 22. 6. 2020. Priloženo je bilo tudi vabilo stranki na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo za dne 10. 7. 2020 ob 12.30, ki je sicer na list. št. 42 naslovljeno le na Državno odvetništvo RS, vendar je to praksa sodišč, da v spis v izogib množici listin v spisu priloži le en primer vabila. Iz prikaza vsebine pošiljk po strankah pa izhaja (l. št. 44), da sta vabilo prejeli tako Odvetniška pisarna, ki zastopa tožečo stranko, in Državno odvetništvo RS. To izhaja tudi iz priloženih vročilnic in sicer je Odvetniška pisarna dne 11. 6. 2020 prejela vabilo na glavno obravnavo in poziv red. št. 10 (poziv da odgovori na vlogo tožene stranke do 22. 6. 2020).

8Na narok 10. 7. 2020 tožeča stranka ni pristopila, niti ni svojega izostanka opravičila, zato je sodišče prve stopnje obravnavo zaključilo in odločilo. Dne 13. 7. 2020 je sodišče prve stopnje po priporočeni pošti prejelo pisanje tožeče stranke, na kateri je datum 10. 7. 2020. Sodišče prve stopnje pravilno te prve pripravljalne vloge tožeče stranke ni upoštevalo, saj ni bila vložena pravočasno v skladu s pozivom sodišča prve stopnje (286.a člen ZPP), niti se tožena stranka ni udeležila prvega naroka za glavno obravnavo. V vabilu na pripravljalni narok je bila tožena stranka opozorjena na posledice izostanka in sicer je v vabilu navedeno, da stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponoviti dokaze. Ker se tožena stranka pripravljalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo ni udeležila, čeprav je bila nanj pravilno vabljena, je sodišče pravilno zaključilo glavno obravnavo in je upoštevalo trditve strank, ki so bile podane do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo.

9Pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje nepravilno vročalo vabilo na glavno obravnavo zato, ker je v spisu le vabilo za Državno odvetništvo pritožbeno sodišče ne more slediti, saj iz priloženih vročilnic izhaja, da je tudi tožeča stranka pravočasno prejela vabilo na narok. Vročilnice so javne listine, katerim sodišče verjame, razen če stranke predložijo nedvoumne dokaze, da so vročilnice napačne. Prav tako je sodišče pisanje vročalo pooblaščencu tožeče stranke, ki je odvetnik in je dolžan pregledati vsebino pošiljke in tudi vsebino vročilnice, ki jo je podpisal in s tem potrdil kot pravilno. Tožeči stranki ni uspelo dokazati napačnosti vročilnice.

10Glede pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave tudi s tem, da se ni opredelilo do njenih trditev glede tega, da je 100. člen ZFU neustaven, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da to ne drži. Sodišče prve stopnje je sicer res skopo, vendar v zadostni meri obrazložilo, zakaj meni, da določba 100. člena ZFU ne pomeni neustavne ureditve (glej 5. točko obrazložitve in 6. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

11Navedbe pritožnice, da bi sodišče prve stopnje moralo izrecno obrazložiti, zakaj meni, da je nek zakon (ne)ustaven, pa je pretirana. Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da na podlagi določbe 100. člena ZFU finančna preiskava lahko poteka, da je v zadostni meri formalizirana glede na to, da gre za predhodni postopek iskanja davčnih nepravilnosti in predvsem, da tožnici nista zatrjevali (razen dolgotrajnosti postopka), nobenih konkretnih protipravnih dejanj, ki bi jih uslužbenci Finančne uprave RS storili. Tega ne zatrjujeta niti v pritožbi.

12Kot izhaja iz 26. člena Ustave RS je ugotovitev odškodninske odgovornosti države odvisna od naslednjih elementov, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni: oblastno ravnanje državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil (poenostavljeno povedano ravnanje države), to ravnanje osebe ali organa, ki opravlja službo, mora biti protipravno, nastati mora škoda in obstajati mora vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo.

13Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker ni uspela izkazati protipravnosti ravnanja tožene stranke in sicer arbitrarnega ter samovoljnega odločanja in neskrbnosti davčnega organa (FURS). Ustaljena sodna praksa je, da vsaka napačna pravna ali dejanska presoja državnih organov ali sodišč še ne predstavlja takšne kršitve, da bi bila utemeljena ustavna pravica odškodninske odgovornosti države. Vrhovno sodišče je v odločbi III Ips 5/2014 zavzelo stališče, da zmotna materialno pravna presoja davčnih organov, zaradi katere je bila izdana odločba upravnega ter nato še vrhovnega sodišča, ki sta razsodili v korist tožeče stranke ter odpravili odločbi davčnih organov, ne izpolnjuje pravnega standarda protipravnosti ravnanja tožene stranke. Tožeča stranka ni uspela izkazati kvalificirane kršitve tožene stranke, v smislu namerne oziroma zavestne napačne materialno pravne razlage predpisa. Protipravnost in krivdo (torej odgovornost osebe) je pogosto težko ločevati in zgoraj zavzeto stališče Vrhovnega sodišča kaže na kvalificirano obliko protipravnosti, ki pa jo je takoj omililo s stališčem v isti zadevi III Ips 5/2014, da avtonomna razlaga zakona, ki jo je v konkretnem primeru podal davčni organ, tako sama po sebi ne kaže na arbitrarnost odločanja niti na neskrbnost njegovega ravnanja, saj je organ, skladno z naravo njegovega dela, argumentirano odgovarjal na očitke tožeče stranke ter se argumentirano zavzemal za drugačno razlago (ne povsem jasne) norme.

14Teorija¹ in sodna praksa ugotavljata, da je odločanje upravnih (davčnih) organov v upravnih zadevah z vidika miselnega procesa podobno ali celo enako miselnemu procesu sodnika. Vrhovno sodišče je v pravnem mnenju z dne 14. 12. 1995 zavzelo stališče, da pri presoji protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je lahko podlaga za odškodninsko obveznost, je potrebno izhajati iz narave sodnikovega dela. Zato pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih je bila izpodbijana sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. V sodbi II Ips 660/2007 Vrhovno sodišče ugotavlja, da niti upravnim organom niti sodiščem zaradi drugačne razlage prava ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države. Če je sporno uporabo prava mogoče razumno zagovarjati, ni podana protipravnost.

15Pritožbeno sodišče na podlagi citirane teorije in prakse zaključuje, da je za odškodninsko odgovornost države treba ugotoviti tudi (ne)skrbnost ravnanja državnega organa, ki pa ni podana že s tem, da je pravo napačno razlagal ali da je uvedel nek postopek, ki se v svojem bistvu zaključi v korist preiskovanca, torej brez pravnih posledic v smislu sankcij zanj.

16Kakor izhaja iz trditev tožeče stranke, je zanjo najbolj moteče to, da je postopek finančne preiskave sploh potekal in da meni, da je protipravnost podana tudi iz tega razloga, da se po zaključku finančne preiskave ni sprožil drug postopek, oziroma, da ni bila tožeča stranka kaznovana v nobenem inšpekcijskem, kazenskem ali davčnem postopku. Pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedeno izhodišče protipravnosti ravnanj oblastnih organov, v tem primeru uslužbencev FURS, odgovarja, da postopki pred upravnimi in sodnimi organi ne potekajo zgolj zato, da se nekdo kaznuje, pač pa, da se ugotovi dejansko stanje v zvezi z morebitnimi kršitvami. Pravilo je, da v nekaterih postopkih takšnih kršitev ni moč ugotoviti (ker jih ni, ker so nedokazljive itd.) in v takšnih primerih ni mogoče zaključiti, da je bilo zaradi tega protipravno ravnanje uslužbencev države, da so postopek sploh vodili. Kot izhaja iz pravne prakse, veljajo kot protipravna le ravnanja državnih javnih uslužbencev (javni uslužbenci, sodniki, itd.), ki so izrazito v nasprotju z zakonom, kjer gre za hudo malomarnost ali za naklep ali za izrazito samovoljo in arbitrarno vedenje, saj tega tožeča stranka v tem postopku ni zatrjevala. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.

17Prav tako je brez osnove pritožbena trditev, da bi morala finančna preiskava trajati eno leto. Pritožnica ne pojasni, na čem temelji ta z njene strani „določen“ rok. Iz sodbe sodišča prve stopnje in podatkov v spisu je namreč razvidno, da je bila zadeva obsežna in da je tožena stranka pridobivala podatke iz tujine, kar je zamudno in v času „davčnih oaz“ potrebno delovanje tožene stranke, če želi ugotavljati davčne nepravilnosti. Splošno znano tudi je, da je pridobivanje tovrstnih podatkov iz tujine dolgotrajno.

18Pritožbene navedbe, da protipravnost predstavlja poleg že navedenega tudi to, da je tožena stranka od tožnic želela izsiliti samoprijavo in plačilo davka, da ji je želela otežiti poslovanje, da „razlogi za sum“ niso bili podani in da so bili pavšalni, da so prikrivali, kdaj naj bi bila finančna preiskava zaključena pa so tako pavšalni in nekonkretizirani, da na njih ni mogoče odgovoriti.

19Glede pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o delu zahtevka, s katerim zahteva, da se ji dovoli vpogled v poročilo o finančni preiskavi, pa pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da pravdno sodišče o takšnem zahtevku nima pristojnosti odločanja. Primerjava z ureditvijo po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega nadzora (ZOPNI) ni na mestu, ker ta predpis ureja odvzem premoženja, ki se izvede na podlagi predhodno izvedene finančne preiskave v pravdnem postopku, ki je v ZOPNI izrecno določen, česar v ZFU v določilih o finančni preiskavi ni mogoče zaslediti.

20Prav tako ni mogoča analogija s 134. členom OZ, kjer gre za varstvo osebnostnih pravic. Tožeča stranka zahteva vpogled v dokumentacijo v zvezi s finančno preiskavo, kar ni osebnostna pravica. Za osebnostne pravice je značilno, da pripadajo človeku kot takemu, da so sestavni del njegove osebnosti in se tičejo njegove osebe, da varujejo fizično in moralno bistvo posameznika, da učinkujejo zoper vsakogar in da imajo zlasti negativno vsebino (prepoved posega).² Pravica do vpogleda v dokumentacijo finančne preiskave ni takšna pravica.

21Pritožbeno sodišče je odgovorilo samo na tiste pritožbene očitke, ki so relevantni za njegovo odločitev. Ni pa odgovarjalo na polemiziranje tožeče stranke z ureditvijo po 100. členu ZFU, o njenem nestrinjanju z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije³ o postopku finančne preiskave kot predpostopkovni fazi, ker za samo odločitev glede na vse zgoraj (predvsem pomanjkljive trditve o protipravnem ravnanju tožene stranke kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti) niso pomembne. Dodaja le, da se po presoji Vrhovnega sodišča v zadevi I Up179/3015 postopek davčne preiskave časovno uvršča v t. i. „predpostopkovno fazo“, torej v čas pred uradnim - formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora. V tej predpostopkovni fazi se tako (še) ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih davčnega zavezanca s področja upravnega prava (upravna zadeva po 2. členu ZUP).

22Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožeče stranke izkazali za neutemeljene, ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožeče stranke odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (prvi odstavek 351. člena ZPP).

23O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, 154. členom in 155. členom ZPP ter Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR. Tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in kriti stroške odgovora na pritožbo tožene stranke (prvi odstavek 154. člena ZPP).

24Pritožbeni stroški toženke obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini

1.125 točk (tar. št. 21 OdvT), kar znaša 675,00 EUR.

¹ M. Dolenc, Protipravnost ravnanja države v novejši sodni praksi, v Odškodninska odgovornost države, GV založba, Ljubljana, 2015, str. 73 in nasl.
² Finžgar A., Osebnostne pravice, SAZU, Ljubljana, 1985, str. 38-43, gl. tudi Plavšak N. in ostali, Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, prva knjiga, stran 780.
³ Glej Vrhovno sodišče Republike Slovenije, X Ips 188/2012, I Up 179/2015.