VSL Sklep IV Ip 1180/2021

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

„1. Dolžnik, družba A. d.o.o., je dolžan opustiti gradnjo stavbe na parceli št. 1 k.o. X v delu, ki se nanaša na izgraditev tlaka druge etaže novogradnje in postavitev stene te etaže tik ob rob stavbe št. 2, ki leži na sosednji parceli št. 3 k.o. X in nosi naslov Ulica 1, in sicer vse od jugovzhodnega vogala stavbe na naslovu Ulica 1 pa vse do skrajne točke lege okna upnikov B. B. in C. C., ki se kot edino okno nahaja na zahodni steni stavbe na naslovu Ulica 1. na višini II. nadstropja te stavbe.

2. Dolžniku, službi A. d.o.o., se v času veljavnosti te začasne odredbe prepove izvesti katerokoli drugo dejanje, s katerim bi se odvzela osvetljenost in možnost prezračevanja posameznega dela stavbe št. 4, št. 22, ki leži na sosednji parceli št. 3 k.o. X in nosi naslov Ulica 1, skozi okno upnikov B. B. in C. C., ki se kot edino okno nahaja na zahodni steni stavbe na naslovu Ulica 1 na višini II. nadstropja te stavbe, zlasti pa namestitev premičnih predmetov večjih dimenzij, kot so gradbeni odri, panoji, plošče za vlivanje betona, jeklene mreže, raznovrstna orodja in podobno, pred to okno.

3. Dolžniku, službi A. d.o.o., se odredi, da v najkrajšem možnem času izvede prilagoditev projekta oziroma projektne dokumentacije za izgradnjo stavbe na parceli št. 1 k.o. X, na način, da se na vzhodnem robu novogradnje v delu, ki sega od skrajnega jugozahodnega vogala večstanovanjske stavbe št. 2, ki leži na sosednji parceli 3. k.o. X in nosi naslov Ulica 1, pa do skrajne točke lege okna upnikov B. B. in C. C., ki se kot edino okno nahaja na zahodni steni stavbe na naslovu Ulica 1, na višini II. nadstropja te stavbe, namesto stene namesti bodisi balkon bodisi svetlobo – prepustna loža bodisi drug gradbeni element, ki prepušča svetlobo in omogoča zračnost skozi to okno, ter pridobi za to potrebna soglasja in dovoljenja.

4. V primeru kršitve prepovedi iz točke 1. ali 2. začasne odredbe je dolžnik, služba A. d.o.o., dolžan plačati denarno kazen v višini 20.000,00 EUR.

5. Upnika, B. B. in C. C., sta dolžna v roku 30 dni od izdaje začasne odredbe opravičiti njeno izdajo z vložitvijo tožbe zoper dolžnika, družbo A. d.o.o., za (1) opustitev gradnje v delu, ki se nanaša na izgraditev tlaka druge etaže novogradnje in postavitev stene te etaže tik ob robu stavbe št. 2, ki leži na sosednji parceli št. 3 k.o. X in nosi naslov Ulica 1, za (2) prepoved izvedbe drugih dejanj, s katerimi bi se odvzela osvetljenost in možnost prezračevanja posameznega dela št. 4 stavbe št. 2, ki leži na sosednji parceli št. 3 k.o. X in nosi naslov Ulica 1, skozi okno upnikov, ki se kot edino okno nahaja na zahodni steni stavbe na naslovu Ulica 1 na višini II. nadstropja te stavbe in za (3) odreditev izvedbe prilagoditve projekta oziroma projektne dokumentacije na način, da se na vzhodnem robu novogradnje v delu, ki sega od skrajnega jugovzhodnega vogala večstanovanjske stavbe na Ulica 1, pa do skrajne točke lege okna upnikov namesti bodisi svetlobo – prepustna loža bodisi drug gradbeni element, ki prepušča svetlobo in omogoča zračnost skozi to okno, ter pridobi za to potrebna soglasja in dovoljenja.

6. Ta začasna odredba velja še 30 dni od pravnomočnosti odločbe, ki bo izdana na podlagi tožbe, vložene v skladu s 5. točko izreka.

7. Ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

8. Dolžnik, družba A. d.o.o., je dolžna povrniti upnikoma B. B. in C. C. stroške predmetnega postopka zavarovanja v roku 15 dni po prejemu sklepa o izdaji začasne odredbe, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne od izteka paricijskega roka dalje do plačila.“

2Upnika sta se po pooblaščencu pritožila zoper ta sklep in uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, da pritožbeno sodišče v najkrajšem možnem času odloči o pritožbi in ji ugodi ter sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Upravičena sta do varstva zaradi zatrjevanih čezmernih in protipravnih, prepovedanih emisij in nevarnosti nastanka velike škode na podlagi prvega in drugega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 75. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Z zazidanjem okna, do katerega bo prišlo, ko bo zabetonirana IV. etaža novogradnje na Ulici 2 in bo postavljena vertikalna stena neposredno ob njegov rob, bo prišlo do odvzema naravne osvetljenosti skozi to okno, odvzema možnosti odpiranja okna in prezračevanja kuhinje skozenj (prepovedane emisije), kar nedvomno predstavlja nedopustno vznemirjanje. Grožnja s škodo, ki jo zatrjujeta in dokazujeta, ustreza pravnemu standardu večje škode. Zgolj dejstvo, na katerega se sklicuje sodišče, da gradnja stavbe na Ulici 2 temelji na veljavnem gradbenem dovoljenju, pri izdaji katerega sta imela upnika (oziroma njun pravni prednik D.) možnost sodelovati, jima takega varstva ne more odvzeti. Sicer pa je pravni prednik svoje notarsko overjeno soglasje, kot je razvidno iz priloženega gradbenega dovoljenja, pozneje v postopku preklical. Gradnja stanovanjskih hiš druga ob drugi je v mestnih središčih res običajna in pričakovana stvar, vendar to velja le v primerih, ko se stavbe stikajo s slepimi stenami. Kadar pa so okna, kot v obravnavanem primeru, pa je logično in življenjsko pričakovano, da jih ni mogoče zazidati. Sodišče prve stopnje se do trditev glede odvzema možnosti odpiranja okna niti ni izreklo in je s tem kršena pravica upnikov do izjavljanja (22. člen Ustave RS), podana pa je absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbi prilagata poročilo o meritvah osvetljenosti, ki ga brez svoje krivde ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe nista mogla predložiti, iz katerega je razvidno, da je obseg prepovedanih imisij (osvetljenost kuhinjsko-jedilniškega prostora in hodnika stanovanja upnikov) celo višji, kot sta ovrednotila v predlogu za izdajo začasne odredbe. Na sredini kuhinjsko-jedilniškega prostora bi se raven naravne osvetljenosti spustila za kar 71 %, na hodniku pa za 84 %. Nelogično in pravno zgrešeno je stališče sodišča prve stopnje, da bi škodno nevarnost, ki bi utemeljevala zahtevke po prvem in drugem odstavku 133. člena OZ, opravičevalo kvečjemu sklicevanje na težave s statiko stavbe na Ulici 1. V zakonu ni določeno, da mora biti škodna nevarnost, če naj se za njeno preprečitev uporabijo pravila omenjenega člena, povezana s stabilnostjo objekta. Sicer pa sta upnika upravičena do zahtevanega varstva že na temelju nevarnosti prekomernega vznemirjanja, ki ga ni mogoče preprečiti na noben drug način, kot na način, ki sta ga predlagala v začasni odredbi. Upnika sta izkazala tudi dodatne pogoje iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Zahtevkov, ki so preventivne narave, po izvedbi gradnje ne bo več mogoče uveljavljati in bo pravno varstvo izvotljeno. Odškodninskega zahtevka upnika ne uveljavljata. Nerazumljiva je obrazložitev sodišča, da težko nadomestljiva škoda ni podana, ker v mestnih središčih gradnja stavb na način, da se njihove zunanje stene stikajo, ni neobičajna. Poseg, kakršen je zazidanje okna, po naravi stvari ni reverzibilen, ravno tako pa tudi ne škoda, ki iz njega izvira. Ni jasno, kako je sodišče prišlo do ugotovitev, da naj bi imel dolžnik sklenjene številne pogodbe o gradnji, o katerih naj bi bili dogovorjeni penali, denarne kazni zaradi zamud ..., s čimer utemeljuje neizkazanost pogoja iz 3. alinee drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tega upnika nista zatrjevala, dolžniku pa predlog za izdajo začasne odredbe tudi ni bil vročen v izjavo. O navedbah upnikov, da glede na to, da je gradnja mirovala več kot 10 let, dolžnikovi premoženjski interesi zaradi prekinitve gradnje še za mesec ali dva, kolikor bi trajala prekinitev zaradi prilagoditve projekta, ne bi bili prizadeti, se sodišče niti ne opredeli. Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom ZIZ.

5V obravnavani zadevi upnika predlagata izdajo začasne odredbe, ki se pokriva z zahtevkom tožbe za nedenarno terjatev (opustitev gradnje, prepoved drugih dejanj, s katerimi bi bila odvzeta osvetljenost in možnost prezračevanja, odreditev prilagoditve projekta oziroma projektne dokumentacije – natančnejša vsebina je razvidna iz 5. točke izreka izpodbijanega sklepa), ki jo bosta vložila. Gre za tako imenovano regulacijsko začasno odredbo, katere namen je začasna ureditev spornega razmerja pred pravnomočnostjo sodne odločbe v glavni stvari. Možnost izdaje teh odredb je utrdilo Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo Up-275/97, v kateri je hkrati začrtalo restriktiven pristop pri presoji pogojev za izdajo, posebej v primeru, ko se predlagana začasna odredba pokriva še s tožbenim zahtevkom. Takšna začasna odredba predstavlja najmočnejše sredstvo zavarovanja. Močnejše ko je sredstvo zavarovanja, težji so pogoji, ki jih mora upnik izkazati za verjetne. Restriktivnost pri presoji pogojev za njeno izdajo narekuje zahteva po zagotovitvi varstva pravic nasprotne stranke. V skladu z 22. členom Ustave RS sme sodišče v postopku glede pravic in obveznosti določene osebe odločiti le po izvedenem kontradiktornem postopku, v katerem je obema strankama zagotovljena enakopravna možnost, da navajata dejstva in dokaze, izjavita pravna naziranja ter se opredelita do vseh procesnih dejanj, ki vplivajo na odločitev sodišča.

6Za izdajo regulacijske začasne odredbe mora upnik poleg verjetnosti obstoja terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) izkazati tudi enega izmed pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Izdaja regulacijske začasne odredbe in tako že pred pravdo vzpostavitev stanja, ki ga sicer lahko tožnik doseže šele s tem, če v pravdi uspe, je velik poseg v dolžnikov položaj. Pri presojanju izpolnjenosti materialnopravnih pogojev je zato treba upoštevati tudi interese nasprotne stranke. Sodišče ne more izdati regulacijske začasne odredbe, ki začasno nalaga „izpolnitev“ tožbenega zahtevka, če ob njegovi zavrnitvi v pravdi za toženca (dolžnika) ne bo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja.¹

7Upnika sta v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala, da sta lastnika stanovanja v II. nadstropju na naslovu Ulica 1, L., ki meji na zemljišče (Ulica 2), na katerem dolžnik gradi poslovno stanovanjski objekt, ki bo segal do samega roba stavbe na naslovu Ulica 1, tako da se bo njen skrajni vzhodni rob, če bo zgrajena skladno s trenutnim projektom, stikal s stavbo na naslovu Ulica 1. S tem bo prišlo do zazidanja in nepovratne zatemnitve enega od oken stanovanja, ki je vir dotoka naravne svetlobe v najpomembnejši prostor stanovanja, to je v kuhinjo z jedilnico. Zazidanje spornega okna, če bo do njega prišlo, predstavlja poseg preko običajne mere in s tem nedovoljeno imisijo (zmanjšanje osvetljenosti kuhinje in jedilnice ter hodnika za vsaj 40 %, nezmožnost prezračevanja skozi sporno okno, nezmožnost odpiranja okna), povzročena pa bo tudi večja oziroma velika škoda (premoženjska škoda v obliki manjvrednosti stanovanja v višini najmanj 50.000,00 EUR, stroški, potrebni za odstranitev okna in preureditev kuhinjsko-jedilniškega prostora stanovanja v višini okrog 400,00 EUR in nepremoženjska škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice, to je pravice do zdravega, prijetnega življenjskega okolja, v višini vsaj 7.500,00 EUR, torej skupno najmanj 61.900,00 EUR). Uveljavljala sta stvarnopravno varstvo (73., 75. člen SPZ) in obligacijskopravno varstvo (prvi in drugi odstavek 133. člena OZ). Zatrjevala sta, da imata zaradi nevarnosti, ki prehaja z dolžnikove nepremičnine v obliki z obstoječim projektom predvidene gradnje, da bi odvrnila vir škodne nevarnosti oziroma preprečila dejanja, iz katerih izvira škodna nevarnost in nevarnost vznemirjanja preko običajne mere, pravico zahtevati preprečitev nastanka škode in nedovoljenega vznemirjanja, kar pa ni mogoče doseči z nobenim drugim ukrepom kot spremembo oziroma prilagoditvijo obstoječega projekta gradnje in nadaljevanja gradnje skladno s spremenjenim oziroma prilagojenim projektom.

8Sodišče prve stopnje zavzema stališče, da upnika nista izkazala pogoja po prvem odstavku 272. člena ZIZ (verjetnosti obstoja nedenarne terjatve). Ocenjuje, da jima ni mogoče nuditi varstva z ukrepi, ki jih predlagata in bi bila upravičena kvečjemu do odškodninskega zahtevka. Kot ključno izpostavlja, da gradnja poslovno stanovanjskega objekta, ki ga dolžnik gradi na Ulici 2, temelji na pravnomočnem gradbenem dovoljenju, da je pravna prednica upnikov D. v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja sodelovala in je imela vse možnosti, da doseže morebitno spremembo projektne dokumentacije, da upnika nista zatrjevala, da gradnja ni skladna s projektom, da je krajevno običajno, da se v mestnih jedrih stavbe dotikajo druga druge, da je okno upnikov (sporno okno) edino okno na celotni vzhodni strani stavbe Ulica 1, da sporno okno ni edini vir svetlobe v kuhinji in jedilnici upnikov in tudi ne edini vir prezračevanja.

9Lastnik nepremičnine ima pravico, da se upre motečim vplivom, ki segajo na njegovo nepremičnino iz drugih prostorsko povezanih nepremičnin in lahko zahteva varstvo pred prekomernimi imisijami (gre za imisije, ki presegajo krajevno običajno mero) in znatnejšo škodo (75. člen SPZ). Obligacijsko varstvo (prvi in drugi odstavek 133. člena OZ) pa je širše (ureja varstvo pred grozečo škodo) in vzpostavlja pravno podlago za uveljavljanje zahtevka za odstranitev škodne nevarnosti in izvedbo preventivnih ukrepov za preprečitev škode. Pritrditi je pritožbi, da je do takega varstva lastnik upravičen tudi, če gre za gradnjo na podlagi veljavnega gradbenega dovoljenja.

10Sodišče prve stopnje, ki kot nosilni razlog izpostavlja, da gradnja poteka na podlagi pravnomočnega in dokončnega gradbenega dovoljenja, in da je gradnja večstanovanjskega poslovnega objekta milijonski projekt, na katerega so vezane številne pogodbe o gradnji, delovna razmerja delavcev, očitno, čeprav tega izrecno ne navede, odločitev temelji na tretjem (in četrtem) odstavku 133. člena OZ, ki določa posebna pravila za vznemirjanja, ki izvirajo iz splošno koristne dejavnosti. Po tretjem odstavku 133. člena OZ je mogoče zahtevati, če nastane škoda pri opravljanju splošne koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, samo povrnitev škode, ki presega običajne mere. V skladu s četrtim odstavkom tega člena, pa se tudi v tem primeru lahko zahtevajo upravičeni ukrepi za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje. Gradnjo poslovno-stanovanjskega objekta je mogoče umestiti pod splošno koristno dejavnost. Po stališču sodne prakse je splošna koristna dejavnost v smislu 133. člena OZ (prej 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih) vsaka dejavnost, ki jo določeno okolje priznava kot potrebno in koristno, in ki ne služi le interesom omejenega, vnaprej določenega kroga subjektov. Predlagani ukrepi tudi po oceni sodišča druge stopnje ne predstavljajo upravičenih ukrepov, ki bi jim bilo mogoče nuditi varstvo po četrtem odstavku 133. člena OZ. Sicer pa upnika do predlaganih ukrepov nista upravičena tudi zato, ker bi morebitno spremembo projekta lahko že v postopku pridobitve gradbenega podjetja dosegla pravna prednica upnikov D., ki imela možnost sodelovati in je sodelovala v postopku. Slednja je sicer res, kot trdita pritožnika, prvotno dano soglasje za gradnjo preklicala, vendar ne, kot poskušata prikazati pritožnika, zaradi morebitne zazidave spornega okna, temveč zaradi pomislekov glede statike, kot je razvidno tudi iz pritožbi priloženega gradbenega dovoljenja.

11Pritožba ne ponudi tehtnih trditev, ki bi vzbujale dvom v pravilnost zaključka izpodbijanega sklepa, da bi bila upnika upravičena kvečjemu do odškodninskega zahtevka. Sicer pa sta upnika tudi v trditveni podlagi predlagane začasne odredbe le pavšalno in nekonkretizirano zatrjevala, da preprečitve nastanka škode in nedovoljenega vznemirjanja ni mogoče doseči z nobenim drugim ukrepom in na noben drug način.² V zvezi s v pritožbi ponovljenimi (nekonkretiziranimi) trditvami, da bi začasna prekinitev gradnje zaradi predlagane spremembe oziroma prilagoditve projekta trajala le mesec ali dva, je treba upnikoma povedati, da očitno ne upoštevata gradbene zakonodaje. V skladu s sedaj in prej veljavno gradbeno zakonodajo (66., 67. člen Gradbenega zakona, 73. člen Zakona o graditvi objektov) odstopanje od gradbenega dovoljenja in potrjene dokumentacije, ki je bila podlaga za njegovo pridobitev, narekuje spremembo gradbenega dovoljenja. Upnika v trditveni podlagi predlagane začasne odredbe nista ponudila trditev, ki bi nudile podlago za sklep, da gre le za neznatno spremembo, ki ne terja spremembe gradbenega dovoljenja. Tovrstnih trditev pa tudi ne ponudita v pritožbi.

12Upnika nista izkazala verjetnega obstoja terjatve že zato, ker nista izkazala, da predlagani ukrepi predstavljajo upravičene ukrepe, ki bi jim bilo mogoče nuditi varstvo po četrtem odstavku 133. člena OZ. Na pritožbeno problematiziranje, da predstavljajo zmanjšana osvetljenost (vsaj 40 % oziroma 70 %, kot dokazuje v pritožbi), zmanjšanje zračenja in nemožnost odpiranja spornega okna prepovedane imisije in prekomerno škodo povzročeno zaradi zagraditve spornega okna, do katerega bo prišlo, ko bo gradnja končana, sodišče druge stopnje ne odgovarja, ker na pravilnost odločitve ne more vplivati. Tudi če bi se štelo, da sta navedeno izkazala, do zahtevanega varstva ne bi bila upravičena. Posledično zaradi očitane neopredelitve sodišča prve stopnje do trditev upnikov glede nemožnosti odpiranja spornega okna, odločitev tudi ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Izpodbijani sklep ima sicer skope, a še zadostne razloge o odločilnih dejstvih in je mogoč pritožbeni preizkus.

13Ker ni izkazana ena od predpostavk po 272. členu ZIZ (verjetnost obstoja terjatve), ki morajo biti izkazane kumulativno, ni podlage za izdajo začasne odredbo in je odločitev izpodbijanega sklepa pravilna. Sodišče druge stopnje zato tudi ne odgovarja na pritožbene trditve glede obstoja predpostavk po drugem odstavku tega člena.

14Ob robu sodišče druge stopnje le še dodaja, da je odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe pravilna tudi zato, ker gre za regulacijsko začasno odredbo, upnika pa v trditveni podlagi predloga nista izkazala možnosti vzpostavitve v prejšnje stanje za dolžnika (nista niti trdila, da bo za dolžnika mogoče vzpostaviti prejšnje stanje), v kolikor v pravdi ne bi uspela. S tem pogojem je, kot je bilo že obrazloženo, dodatno omejena izdaja regulacijskih začasnih odredb, katerih učinek mora biti po razveljavitvi odredbe ali poteku časovnega roka, določenega v njej, odpravljiv.³

15Po povedanem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnjo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16Upnika s pritožbo nista uspela, zato nista upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom165. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev o njihovi zavrnitvi je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

¹ N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba Ljubljana, 2015, stran 130, 131.
² V točki 3.23. sta navajala „Neizpodbitno dejstvo je, da preprečitve nastanka škode in nedovoljenega vznemirjanja ni mogoče doseči z nobenim drugih ukrepom in na noben drug način, kot le s (1) spremembo oziroma prilagoditvijo obstoječega projekta gradnje na način, da se na vzhodnem robu novogradnje v delu, ki sega od skrajnega jugozahodnega vogala večstanovanjske stavbe na ulici 1 do konca celotne širine spornega okna upnikov v II. nadstropju omenjene stavbe, namesto stene namesti bodisi balkon bodisi svetlobno-prepustno ložo bodisi drug gradbeni element, ki prepušča svetlobo in omogoča gradnjo in nato z (2) gradnjo skladno s tako spremenjenim oziroma prilagojenim projektom.“
³ Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, stran 131.