VSK sodba Cpg 233/2007

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka vrniti tožeči stranki preveč plačano kupnino v znesku 1.080.090,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.02.1998 dalje do plačila in ji plačati znesek odškodnine v višini 8.760.513,17 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.08.1999 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih mora tožeča stranka v roku 15 dni plačati toženi stranki v znesku 446.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.12.2004 dalje do plačila. S sklepom o popravi z dne 14.02.2005 je sodišče prve stopnje izrek izpodbijane sodbe popravilo, tako da se namesto „tožeča stranka mora“ pravilno besedilo glasi „tožeči stranki morata solidarno“.

Zoper to sodbo se pritožujeta oba tožnika po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo že, ko je svojo odločitev glede plačila kupnine oprlo na določbe o stvarnih napakah in jamčevalnih zahtevkih. V konkretnem primeru pa ne gre za napake kot so opredeljene v 479.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ampak za zahtevek za povračilo preveč plačanega po pravilih o neupravičeni obogatitvi. Zato seveda tožeča stranka svoje pravice ni mogla izgubiti zaradi preteka enoletnega roka iz 500.čl. ZOR. Tudi v primeru, če bi šlo za stvarno napako, je sodišče spregledalo določbo 485.čl. ZOR, ki govori o tem, da kupec ne izgubi pravice sklicevati se na napake niti tedaj, ko sam ni izpolnil obveznosti, da bi bil stvar nemudoma pregledal ali obveznosti v določenem roku obvestiti prodajalca o napaki, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana. V danem primeru pa je na strani tožene stranke gradbeno podjetje, ki mu je gradnja vsakdanji kruh, eden od bistvenih elementov gradnje pa so tudi meritve. Zato je jasno, da napaka v izmeri poslovnega prostora, ki ga je tožena stranka prodala tožeči stranki, toženi stranki ni mogla ostati neznana. Glede plačila odškodnine zaradi prevare na strani tožene stranke pa je napačno stališče sodišča prve stopnje, da parkirišča niso bila sestavni del prodajne pogodbe. Parkirišča so bila predmet kupoprodajne pogodbe, ne sicer na način, da bi bila v pogodbi posebej opredeljena, vendar so bila vrisana v projektno dokumentacijo, na podlagi katere je prodajna pogodba sploh nastala. Zato je razumljivo, da se je tožeča stranka zanesla na to, da bo ob nakupu poslovnega prostora, pridobila tudi možnost parkirati na skupnih parkiriščih. Če bi bila pogodba pravilno izpolnjena, škoda tožeči stranki ne bi nastala in je odveč vsako razglabljanje o tem. Tožeča stranka namreč v primeru, če ne bi bila zavedena, da ji bodo na voljo javna parkirišča, pogodbe sploh ne bi sklenila, torej tudi ne bi najela kredita in ne bi plačevala dragih obresti in s tem poslom tudi ne bi imela nikakršnih drugih stroškov. Zaradi ravnanja tožene stranke, ki pomenijo prevaro, pa je dejansko pogodbo sklenila in te stroške oziroma škodo imela.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev v postopku, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Navedba tožeče stranke v pritožbi, češ da pri zahtevku tožeče stranke ne gre za zahtevek iz jamčevanja zaradi stvarnih napak, ampak za zahtevek na osnovi neupravičene pridobitve, ni utemeljena. V konkretni zadevi sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo za poslovni prostor, ki je bila izpolnjena in je tožeča stranka niti ni izpodbila. Kupnino je tožeča stranka toženi stranki plačala na podlagi te pogodbe, tako da vrnitve kupnine niti dela kupnine od tožene stranke ne more zahtevati na osnovi neupravičene pridobitve, glede na to, da je pravni temelj za plačilo kupnine bil podan. Sklicevanje tožeče stranke, da naj bi v predmetnem primeru šlo za tako stvarno napako, za katero je v vsakem primeru tožena stranka vedela oziroma ji le-ta ni mogla ostati neznana, pa prav tako ni utemeljena glede na to, da je tako trditev tožeča stranka postavila šele v pritožbi, ne pa že do konca glavne obravnave. Ni pa tožeča stranka pojasnila, zakaj do konca glavne obravnave take trditve v postopku na prvi stopnji ni postavila, tako da ta trditev glede na določilo 1.odst. 337.čl. ZPP ni več upoštevna v pritožbenem postopku. Kar pa se tiče zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 8.760.513,17 SIT pa je sodišče prve stopnje ta zahtevek zavrnilo delno zato, ker je ocenilo, da parkirišča, na katera se sklicuje tožena stranka, sploh niso bila sestavni del pogodbe z dne 07.11.1997. Zato v konkretnem primeru po mnenju sodišča prve stopnje sploh ni šlo za kršitev pogodbe, če ta parkirišča kasneje niso bila na razpolago, to pa tudi pomeni, da iz tega naslova ni nastala tožeči stranki nobena pogodbena škoda. Drugi razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu pa je, da bi stroški v višini 8.760.513,17 SIT nastali tožeči stranki tudi, če bi bila pogodba v celoti pravilno izpolnjena s strani tožene stranke, saj ni vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in škodo, katere povrnitev zahteva tožeča stranka. Pogodba, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama dne 07.01.1997 je res ostala v veljavi in je tožeča stranka ni izpodbila. Res je, da je treba določilo 2.odst. 65.čl. ZOR razlagati v tem smislu, da ima prizadeti pogodbenik, ki mu nastane škoda zaradi prevare, ki jo je zagrešila nasprotna stranka, pravico zahtevati odškodnino tudi v primeru, ko je pogodba ostala v veljavi in je ni izpodbil, vendar seveda le, če je med sklenitvijo take pogodbe in nastalo škodo vzročna zveza. V konkretnem primeru pa gre, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, za izdatke, ki bi za tožečo stranko vedno nastopili, ne glede na problem parkiranja. To velja tako za stroške glede odobritve kredita v višini 222.000,00 SIT, kot tudi za sodne takse za vknjižbo hipoteke za najeti kredit v znesku 97.700,00 SIT in 76.826,00 SIT. To velja tudi za garancijo za kredit v znesku 223.460,03 SIT. Znesek 257.000,00 SIT pa je, kot pravilno ugotavlja, znesek, ki se nanaša na račun za izdelavo projekta arhitekture za dokončanje spornega poslovnega prostora, katerega izstavitev pa nima podlage v prodajni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama, ampak posebni pogodbi, ki jo je tožeča stranka sklenila z družbo S. d.o.o. dne 26.05.1998. Ker pa se tiče obresti, ki jih je morala tožeča stranka plačati po kreditni pogodbi, pa je pravilno predvsem stališče sodišča prve stopnje, da na plačilo teh obresti tudi morebitna nepravilna izpolnitev pogodbe s strani tožene stranke ni imela nobenega vpliva in tudi v tem pogledu ni vzročne zveze med zatrjevano škodo in ravnanjem tožene stranke. Tako se res pokaže, da ti zneski niso v vzročni zvezi z dejstvom, da je tožeča stranka sklenila s toženo stranko prodajno pogodbo za poslovni prostor, pri čemer naj bi bila prevarana. Sicer pa ima sodišče prve stopnje tudi prav, ko je štelo, da tožeča stranka niti ni zanesljivo dokazala, da bi v konkretnem primeru šlo za prevaro s strani tožene stranke. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.