VSK sklep Cpg 62/2009

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo glavni predlog predlagatelja;

I. da se:

1ugotovi, da je M.F. zaradi neizpolnjevanja zakonskih pogojev za članstvo v nadzornem svetu družbe N. d.d. članstvo prenehalo na podlagi zakona z dnem 25.2.2008;

2da se za manjkajočega člana nadzornega sveta navedene družbe imenuje J.Z.;

3da traja funkcija novoimenovanega člana nadzornega sveta do izvolitve člana nadzornega sveta na skupščini delničarjev družbe namesto sodno imenovanega člana in da je

4nasprotni udeleženec dolžan predlagatelju povrniti njegove stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ;

ter II. podredni predlog predlagatelja, ki se glasi:

1da se zaradi neizpolnjevanja zakonskih pogojev za članstvo v nadzornem svetu družbe odpokliče člana nadzornega sveta družbe N. d.d. M.F.;

2da se za manjkajočega člana nadzornega sveta imenuje J.Z.;

3da traja funkcija novoimenovanega člana do izvolitve člana nadzornega sveta na skupščini delničarjev družbe namesto sodno imenovanega člana in da je

4nasprotni udeleženec dolžan predlagatelju povrniti stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper ta sklep se je pritožil predlagatelj po svojih pooblaščencih in predlagal njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni jasno razvidno, ali je sodišče prve stopnje štelo, da je udeležencu prenehal mandat ex lege, saj razlogi izpodbijanega sklepa niso jasni oziroma so napačni, pri čemer pritožnik tudi dopušča možnost, da je sodišče zmotno uporabilo določbe materialnega prava. Sodišče je zagrešilo tudi relativno in absolutno bistveno kršitev določb postopka glede obravnavanja ugotovitvenega dela primarnega predloga, saj je stališče, da ni pristojno izdajati ugotovitvenih sklepov, napačno. Če hoče sodišče imenovati ali odpoklicati člana nadzornega sveta, ne more mimo tega, da predhodno ugotovi, bodisi da manjka kakšen član, da mu je mandat potekel, da obstaja razlog za odpoklic in podobno. Lahko bi se postavilo zgolj vprašanje, ali je imel predlagatelj pravni interes, da predlaga izdajo ugotovitvenega sklepa, ker pa takega interesa sodišče prve stopnje ni zanikalo, bi moralo odločati tudi o ugotovitvenem delu predloga. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ni jasno razvidno, ali je sodišče zavrnilo celoten primarni predlog zato, ker je ta vseboval eksplicitni ugotovitveni del ali ne. Sklepa v delu, v katerem se nanaša na zavrnitev primarnega predloga, ni mogoče preizkusiti, zato je podan uveljavljeni pritožbeni razlog iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ker pa sodišče tudi o preostanku predloga ni odločalo oziroma ni jasno ali je ali ni, je nepravilno in nezakoniti zavrnilo primarni predlog, saj ni uporabilo določbe prvega odstavka 2. čl. ZPP. Zmotna uporaba materialnega prava je podana, ker sodišče ni uporabilo določb, ki bi jih moralo uporabiti. Če se je sodišče postavilo na stališče, da je lahko upravičen predlagatelj za imenovanje člana nadzornega sveta po 176. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) zgolj uprava, je ravnalo napak, saj bi v tem delu moralo predlog kvečjemu zavreči in ne zavrniti. Spregledalo pa je sodišče določbo 256. čl. ZGD-1, po kateri imenuje v nujnih primerih manjkajočega člana organa vodenja nadzora na predlog zainteresiranih oseb sodišče. Predlagatelj kot drugi največji delničar nasprotnega udeleženca vsekakor šteje za zainteresirano osebo, ker je članstvo v nadzornem svetu padlo pod zakonski minimum, pa tudi ni mogoče reči, da ne gre za nujen primer. Ker sodišče te določbe ni uporabilo, je dejanska podlaga ostala neizčrpana, saj sodišče niti ni presojalo pravno relevantnih dejstev. Med določbami prvega odstavka 276. čl. ZGD in 256. čl. ZGD-1 je bistvena razlika. Predlagatelj je podredni predlog podal zgolj zato, če bi se sodišče postavilo na stališče, da je nastop funkcije člana odpravnega odbora v odvisni družbi razlog za odpoklic in ne razlog za ex lege prenehanje mandata. V zvezi s tem pa se je sodišče ukvarjalo z irelevantnimi dejstvi in je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tako vprašanje sklepčnosti v obravnavanem primeru sploh ni relevantno. Če ima nadzorni svet samo dva člana, ne gre za vprašanje sklepčnosti, temveč gre za vprašanje konstituiranosti nadzornega sveta kot organa. Ob pravilni uporabi materialnega prava, to je določbe drugega odstavka 254. čl. ZGD-1, bi sodišče ugotovilo, da je podan zakonski dejanski stan iz določbe 256. čl. ZGD-1 (nujen primer) in se ne bi po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem sklepčnosti. Ker predlagatelju res ni jasno, ali sodišče šteje, da je udeležencu prenehal mandat ali ne in ker ni mogoče reči, da to ni relevantno vprašanje, predlagatelj uveljavlja še pritožbeni razlog iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP.

Pritožba predlagatelja ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče smatra, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na tako ugotovljena dejstva je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

Že s pritožbenim stališčem, da razlogi v izpodbijanem sklepu niso jasni oziroma, da so ti napačni, se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zavzelo povsem jasno stališče, da izguba zakonsko določenih pogojev za članstvo v nadzornem svetu, kot so predpisani v 273. čl. ZGD-1, med njimi pa tudi združevanje nezdružljivih funkcij, povzroči prenehanje članstva v nadzornem svetu po samem zakonu. To je navedeno v 2. in ponovljeno v 3. odst. na 2.strani obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ob takem stanju je torej dejansko sprejelo tezo, ki jo je v svojem predlogu zagovarjal predlagatelj. Zato in ker je tudi pravilno zavzeto stališče sodišča prve stopnje, da sodišče v nepravdnem postopku glede na določilo 50. čl. ZGD-1 odloča zgolj o imenovanju ali odpoklicu članov organov vodenja oziroma nadzora, izdaja ugotovitvenega sklepa v teh okvirih ni mogoča.

Po določilih 12. alinee 50. čl. ZGD-1 sodišče v nepravdnem postopku odloča o imenovanju ali odpoklicu članov vodenja ali nadzora (256. čl. in drugi odstavek 276. čl. ZGD-1). ZGD-1 torej odločanje o imenovanju in odpoklicu v tem primeru navezuje na določila 256. in 276.čl. Iz zakonske dikcije je razvidno, da 256.čl. ureja zgolj imenovanje članov vodenja ali nadzora prek sodišča; 276.čl. pa ureja imenovanje in odpoklic prek sodišča in sicer: v prvem odst. imenovanje člana nadzornega sveta na predlog uprave zaradi nesklepčnosti, v drugem odst. pa odpoklic člana nadzornega sveta, na predlog nadzornega sveta ali delničarjev, katerih delnice predstavljajo najmanj 10 % osnovnega kapitala, če gre za utemeljene razloge.

256čl. ZGD-1 ureja imenovanje članov organov vodenja ali nadzora prek sodišča, drugi odstavek 276. čl. ZGD-1 pa ureja zgolj odpoklic člana nadzornega sveta. Že to je pomembna razlika, kot to v pritožbi ugotavlja sam pritožnik.

Po določbah 256. čl. ZGD-1 morajo biti za imenovanje članov nadzornega sveta izpolnjene naslednje predpostavke:

dejstvo, da eden ali več članov manjka;

da gre za nujen primer;

da imenovanje predlaga zainteresirana oseba.

Po določbah drugega odstavka 276. čl. ZGD-1, ki pa se nanašajo zgolj na odpoklic člana nadzornega sveta, ne pa tudi za imenovanje, pa so predpisane naslednje predpostavke:

da je predlog podan s strani ali nadzornega sveta ali delničarjev, katerih delnice predstavljajo najmanj 10% osnovnega kapitala;

da gre za utemeljene razloge.

Predlagatelj je v obravnavanem primeru svoj predlog utemeljeval na določbah 276. čl. ZGD-1.

Ob takem stanju, ko je torej po drugem odstavku 276. čl. ZGD-1 predviden zgolj odpoklic člana nadzornega sveta, ne pa tudi njegovo imenovanje, je pravilno tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zavzeto stališče, da glavnemu zahtevku oziroma predlogu ni bilo mogoče ugoditi, saj se za imenovanje člana nadzornega sveta, zahteva izpolnitev pogojev iz prvega odstavka 276. čl. ZGD-1, ki pa v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni, ugotovitveni zahtevek pa tudi ni utemeljen glede na določbo 50.čl. ZGD-1.

Trditev, da je njegov predlog materialnopravno utemeljen na podlagi določil 256. čl. ZGD-1, je predlagatelj prvič postavil šele v pritožbi. Sodišče je sicer dolžno utemeljenost zahtevka predlagatelja preizkusiti po vseh pravnih podlagah, ki so na voljo, vendar pa je pri tem vezano na trditveno podlago predlagatelja. Zgolj to so okviri v katerih sme sodišče opravljati materialno presojo.

Pritožnik sicer pravilno ugotavlja, da sodišče prve stopnje njegovega predloga ni preizkusilo po materialnopravnih določbah iz 256. čl. ZGD-1, na katere pa se niti ni skliceval. Ne glede na to pa je sprejeta odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Iz njegovih navedb v predlogu sicer izhaja, da je zatrjeval, da eden od članov nadzornega sveta manjka; trditve, da pa ta okoliščina predstavlja nujen primer, ki šele po določbi 256. čl. ZGD-1 opravičuje intervencijo sodišča, pa je postavil prvič v pritožbi. To pa je glede na določilo prvega odstavka 337.čl. ZPP prepozno. Šele v pritožbi pa je tudi prvič utemeljil na podlagi česa smatra, da ima status zainteresirane osebe. Pa četudi bi sprejeli tezo, da je mogoče na podlagi v predlogu podanih trditev upoštevati, da ima predlagatelj status zainteresirane osebe in četudi je iz samega predloga razvidno, da se predlagatelj sklicuje na dejstvo, da v nadzornem svetu manjka eden od članov, pa kljub temu ne bi bila izkazana predpostavka, da gre v obravnavanem primeru za nujen primer. Da gre za nujen primer namreč ne zadostuje zgolj dejstvo, da eden od članov nadzornega sveta manjka, na kar se je sicer skliceval predlagatelj, ampak mora imeti to dejstvo tudi nadaljnje negativne posledice, ki se kažejo v tem, da nadzorni svet zaradi tega ne more funkcionirati (da je nesklepčen), pa bi bilo to glede na konkretne razmere nujno (kar je potrebno posebej utemeljiti), torej, da ima ta okoliščina tudi nadaljnje konkretne negativne posledice, ki jih je potrebno preprečiti. O slednjem pa predlagatelj ni navedel v svojem predlogu prav ničesar. Zato okoliščina, da se sodišče prve stopnje o tem ni posebej opredelilo, ne more imeti posledic, kot jih zasleduje pritožnik. Ob takem stanju se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zaradi česar je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo pritožnika zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.