VSM Sklep IV Kp 15303/2020

Pritožbi pooblaščencev oškodovanke kot tožilke D. A. se ugodi in se napadena sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 15303/2020 z dne 18. 2. 2021 obdolženega A. D. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki je obdolženemu očitala storitev kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po tretjem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanka kot tožilka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer sodno takso ter potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke ter nagrado njegove zagovornice.

2Zoper sodbo so se pritožili pooblaščenci oškodovanke kot tožilke D. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom, oziroma pred drugega sodnika.

3Pritožba je utemeljena.

4Pooblaščenci sodišču prve stopnje očitajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v sodbi ni ocenilo zagovora obdolženca, temveč je le navedlo, da kaznivega dejanja ne priznava. Opozarjajo, da je v obravnavani zadevi odločilnega pomena odgovoriti na vprašanje, ali gre obdolžencu pokloniti vero, ter poudarjajo, da je to v konkretnem primeru še toliko bolj pomembno, saj sta bila le obdolženec in oškodovanka na kraju dejanja in tako drug drugemu blizu, da edina vesta, kaj se je dejansko zgodilo. Sodišče prve stopnje bi se tako moralo opredeliti do zagovora, skozi oceno pa bi lahko sprejelo zaključek, da obdolžencu ne gre slediti.

5Pritožniki utemeljeno grajajo oceno obdolženčevega zagovora. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi v prvi vrsti nepravilno povzelo obdolženčev zagovor s tem, ko je navedlo, da je obdolženec poudaril, da očitanih groženj nikoli ni izrekel. Inkriminiranih besed namreč nikoli ni izrecno zanikal, temveč je to, da jih zanika, povedala šele njegova zagovornica v besedi strank. Ob tem je sodišče prve stopnje v sodbi še navedlo, da se ne bo spuščalo v stavčno analizo zagovora, podanega v predkazenskem postopku, v ugovoru zoper sodbo o kaznovalnem nalogu in na glavni obravnavi, saj je v tej zadevi pomembno le, ali obdolženec priznava očitek iz obtožbe ali ne, in obdolženec ga ne priznava. Takšni zaključki sodišča prve stopnje pa ne morejo zadostiti standardu obrazloženosti sodne odločbe. V skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP mora sodišče v sodbi obrazložiti vsa odločilna dejstva, na katerih temelji izrek sodbe, in navesti presojo vsakega dokaza posebej, posebej skrbno pa mora oceniti tudi zagovor obdolženca, kar v obravnavani zadevi ni bilo storjeno. Sodišče obdolženca ne more siliti k podaji zagovora, ko pa se obdolženec odloči, da se bo zagovarjal, pa je njegov zagovor, enako kot druge dokaze, dolžno preizkusiti in kritično oceniti. Še zlasti v obravnavani zadevi, ko sta bila ob inkriminiranem dogodku neposredno navzoča le oškodovanka (z otrokom) in obdolženec, pri čemer ne gre prezreti, da je obdolženec v pisnem zagovoru, ki ga je na naroku za glavno obravnavo prebral in izrecno povedal, da naj se šteje kot del njegovega zagovora, navedel, da je oškodovanko ob iztekajočem se Grajskem trgu malce glasneje vprašal „če misli končno zapreti gofljo in da naj mi da že enkrat mir“ ter „hkrati sem ji dal do znanja, naj najprej pomisli na svojega otroka, ki ga je nervozno vlekla za roko, saj bi ji/mu lahko kdo manj strpen od mene še kaj storil“, medtem ko je na izrecno vprašanje, ali je oškodovanki izrekel inkriminirane besede („naj se ne zajebava z njim, da jo bo zarezal in ubil“) odgovoril, da se ne spomni, da bi to rekel in da ga je oškodovanka očitno sprovocirala do končne meje. Takšen zagovor, ko je obdolženec nenazadnje priznaval določeno komunikacijo z oškodovanko v bližini Florijanovega znamenja, in ko niti ni zanikal, da bi oškodovanki izrekel inkriminirane besede, ki jih je ta ves čas zatrjevala, bi sodišče prve stopnje moralo kritično oceniti njegov zagovor in se do njega opredeliti. Zgolj ugotovitev v napadeni sodbi, da oškodovanka trdi, da ji je obdolženec grozil na opisan način, obdolženec pa to zanika, namreč ne zadostuje. Izpustitev dokazne ocene obdolženčevega zagovora pa predstavlja odsotnost razlogov o odločilnem dejstvu, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je po oceni pooblaščencev podana tudi, ker je ugotovitev sodišča prve stopnje, da „priča J. K. zanika, da bi obdolženi oškodovanki grozil s smrtjo“, povsem v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj to ne drži, pač pa je J. K. povedal, da ni bil pozoren na dogajanje, ko sta obdolženec in oškodovanka šla proti Florijanovem znamenju.

7S povzetimi navedbami pooblaščenci utemeljeno uveljavljajo tako imenovano protispisnost kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je o odločilnih dejstvih podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izpovedbi priče J. K., in med samim tem zapisnikom. Priča J. K. namreč ni zanikal, da bi obdolženec oškodovanki grozil s smrtjo, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve napadene sodbe, pač pa je izpovedal, da se spomni, da je obravnavanega dne sedel v gostilni, kar je približno dva do tri metre od vhoda v trgovino, ter da se je obdolženec z neko žensko verbalno sprl, da pa ni bil pozoren na dogajanje od trenutka, ko sta obdolženec in oškodovanka zapustila trgovino in odšla proti Florijanu. Navedeno pa je pomembno in gre za odločilno dejstvo, saj opis kaznivega dejanja vsebuje očitek, da je obdolženec oškodovanki navedene besede izrekel in ji s tem resno zagrozil na Grajskem trgu v Mariboru v bližini Florijanovega znamenja, priča pa torej ni zanikala, da ji je obdolženec na tem kraju te besede izrekel, temveč je povedal, da na dogajanje, ko sta obdolženec in oškodovanka odšla proti Florijanovem znamenju, ni bil pozoren. Glede na navedeno je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedbe priče J. K., ter med njegovo izpovedbo, kar predstavlja že navedeno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

8Pooblaščenci nadalje zatrjujejo, da ni mogoče preizkusiti zaključka sodišča prve stopnje, da bi priča J. K., ki je sedel pri vhodu v trgovino C&A, slišal, kar je obdolženec rekel oškodovanki v bližini Florijanovega znamenja. Razdalja med pričo J. K. in mikrolokacijo kaznivega dejanja je bila namreč približno 20 do 30 metrov, pri čemer je bil Grajski trg poln gostov, priča J. K. pa sploh ni bil pozoren na obdolženca in oškodovanko in ni zaznal niti, da je bila oškodovanka skupaj z otrokom. Ker je stališče sodišča prve stopnje nepreverljivo, je podana bistvena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9Pritožba ima prav tudi, ko opozarja na nejasnost (in posledično nepreverljivost) razlogov o odločilnih dejstvih, to je tistih, ki so bili podlaga za presojo sodišča prve stopnje o izrečenih besedah in dogajanju med obdolžencem in oškodovanko na Grajskem trgu v neposredni bližini Florijanovega znamenja. V obrazložitvi napadene sodbe je svoj zaključek, da je med obdolžencem in oškodovanko šlo le za prepir med dvema odraslima osebama in ne za resne grožnje, oprlo zlasti na izpovedbo priče J. K., v tej zvezi pa podalo nejasne razloge, ki nimajo opore v njegovi izpovedbi. Iz razlogov sodbe ni razvidno, na podlagi česa zaključuje, da je priča J. K. lahko zaznal, ali je šlo zgolj za prepir med dvema odraslima osebama ali pa za resen spor in resne grožnje, ter da bi priča K. kričanje obdolženca, kot mu ga je očitala oškodovanka, slišal. In to še zlasti, ker je priča J. K. povedal, da od trenutka, ko sta obdolženec in oškodovanka zapustila trgovino in odšla proti „Florijanu“, na dogajanje ni bil pozoren. V napadeni sodbi bi moralo razloge za takšne svoje zaključke podrobno obrazložiti, ne pa zgolj zapisati, da je priča J. K. zaznal tako dogajanje med oškodovanko in obdolžencem pred trgovino C&A, kot tudi dogajanje v bližini Florijanovega znamenja na Grajskem trgu. Za obravnavano zadevo je namreč odločilno, ali je obdolženec oškodovanki izrekel inkriminirane besede v bližini Florijanovega znamenja, ne pa njuna interakcija pred trgovino C&A, o čemer je vedel izpovedati J. K.. Ker so torej razlogi napadene sodbe o tem odločilnem dejstvu nejasni, je pritrditi pooblaščencem, da je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10Pooblaščenci smiselno uveljavljajo protispisnost in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka tudi z navedbo, da kot priči zaslišani prodajalki A. G. in D. S. nista zanikali izpovedbe oškodovanke, niti nista rekli, da se kaj takega ni zgodilo. Tudi v tem jim je potrebno pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 6 obrazložitve napadene sodbe pojasnilo, da je prepričano, da bi kričanje, o katerem je govorila oškodovanka, prodajalki zagotovo slišali, slednji pa sta navedeno zanikali. Iz podatkov spisa je razvidno, da priči D. S. in A. G. nista zanikali, da je obdolženec kričal, niti o tem nista bili povprašani. Obe sta izpovedali le, da se konflikta oziroma spora, ki bi ga naj imela obdolženec in oškodovanka v trgovini dne 25. 10. 2019, ne spomnita. Dejstvo, da se konflikta oziroma spora ne spomnita, pa ne pomeni, da sta po oškodovanki zatrjevano obdolženčevo kričanje zanikali. Slednje je pomembno zato, ker je sodišče prve stopnje takšne svoje zaključke nadalje upoštevalo pri presoji resničnosti oškodovankinih navedb in v tej zvezi zaključilo, da njena izpovedba ni potrjena. Prav ocena verodostojnosti oškodovanke pa je v obravnavani zadevi, ko sta bila ob dogodku v bližini Florijanovega znamenja navzoča le obdolženec in oškodovanka (z otrokom), za presojo bistvenega pomena. V tej zvezi je pritrditi še nadaljnjim zatrjevanjem pooblaščencev, ko sodišču prve stopnje očitajo, da ni pojasnilo, zakaj naj bi bila izpovedba oškodovanke vprašljiva, s čimer smiselno uveljavljajo obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je, kot je že bilo obrazloženo, odločilna dejstva protispisno povzelo, na takšni podlagi pa sklepalo o neverodostojnosti oškodovanke. Ocena verodostojnosti oškodovanke predstavlja bistveno okoliščino, še zlasti v obravnavani zadevi, ko je bila, kot je razvidno iz podatkov spisa, edina v neposredni interakciji z obdolžencem, in ko je v napadeni sodbi povsem izostala tudi dokazna ocena obdolženčevega zagovora.

11Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, zaradi narave ugotovljenih kršitev pa pritožbeno sodišče ni moglo presojati ostalih pritožbenih navedb v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki jih v pritožbi uveljavljajo pooblaščenci oškodovanke kot tožilke. Sodišče prve stopnje bo zato v ponovljenem postopku odpravilo ugotovljene kršitve in po celoviti oceni izvedenih dokazov v obravnavani zadevi ponovno odločilo, pri tem pa skrbno bo ocenilo tudi utemeljenost ostalih pritožbenih navedb.

12Po obrazloženem, in ker se pritožba utemeljeno zavzema za sojenje pred drugim sodnikom, ki o zadevi še ni zavzel stališča, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

13Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem in četrtem odstavku 392. člena ZKP.