VSM Sodba I Cp 266/2021

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom v I. točki izreka ugotovilo, da obstoji služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi, kombiniranimi in tovornimi vozili po služeči parceli št. 31/9 k.o. A. v lasti tožene stranke v korist in za potrebe vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine parc. št. 25/5 k.o. A. V II. točki izreka je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi obstoj služnosti po parc. št. 31/9 k.o. A. za potrebe vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine parc. št. 23/2 k.o. A. V III. točki izreka je postopek zaradi umika delno ustavilo in v IV. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v znesku 126,75 EUR.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča iz II. točke izreka, s katero je slednje zavrnilo tožbeni zahtevek glede ugotovitve obstoja služnostne pravice hoje in vožnje v korist nepremičnine parc. št. 23/2. Navaja, da tožeča stranka služnost izvršuje po parc. št. 31/9 od 4. 1. 1999, pravni prednik tožeče stranke je bila banka B. d.d., ki je lastninsko pravico pridobila 22. 12. 1995 in od takrat izvršuje služnost po poti po parc. št. 31/9, saj je to glavni in osnovni dostop do parc. št. 23/2, ki se nahaja v industrijskem kompleksu nekdanje T. d.o.o. - v stečaju (v nadaljevanju T.). Do slednje nepremičnine se je vedno dostopalo po parc. št. 31/9, saj druge alternative ni bilo. T. je vselej uporabljala cesto po parc. št. 31/9 za dostop do dvorišča na parc. št. 23/2, tudi ko je bila lastnik vseh parcel, torej tako gospodujočega zemljišča kot služečega zemljišča. Po prodaji nepremičnine B. d.d. je začela teči priposestvovalna doba, saj se je parcela 31/9 uporabljala za dostop do parc. št. 23/2, zato je potrebno šteti, da je priposestvovalna doba začela teči 22. 12. 1995, ko je lastnik sporne parcele postala B. d.d. kot pravni prednik tožeče stranke, tako je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je priposestvovalna doba pričela teči šele 4. 1. 1999. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ocenilo dopisa z dne 9. 3. 2016 in 30. 1. 2018 kot nasprotovanje tožene stranke izvrševanju služnosti s strani tožeče stranke, saj se je priposestvovalna dvajsetletna doba že iztekla najkasneje 22. 12. 2015, tožeča stranka pa kljub dopisom nikoli ni opustila uporabe ceste. Nenazadnje pa so izpolnjeni vsi pogoji za dovolitev nujne poti iz 88. in 89. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), česar se tožena stranka nesporno zaveda. V prodajni pogodbi med tožečo stranko in B d.d. je vsebovana tudi služnostna pravica vožnje in hoje po parcelah št. 24/5, 31/1 in 25, B. d.d. je tožeči stranki zagotavljala, da ta služnost predstavlja dostop oziroma potno zvezo do javne ceste na V. ulici in je tako tožeča stranka bila v dobri veri glede uporabe ceste po parc. št. 31/9 za dostop do parc. št. 23/2. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje iz I. in posledično IV. točke sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je podana dobra vera tožeče stranke, da ji pripada služnostna pravica na parc. št. 31/9 v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine parc. št. 25/5, ki jo je pridobila tožeča stranka na podlagi 8. člena Prodajne pogodbe z dne 29. 7. 1999 in Aneksa z dne 15. 5. 2000, ki je bila sklenjena med prodajalcem T. in kupcem - toženo stranko. Iz navedenega člena bi naj izhajal namen pogodbenih strank, da se služnostna pravica po začrtanih poteh na parc. št. 31/1, 31/9 in 31/10 k.o. A. zagotovi tudi lastniku parc. št. 25/2 in 25/3 ter etažnim lastnikom na parc. št. 25/1. Ta namen naj bi izhajal tudi iz 8. člena Prodajne pogodbe z dne 8. 6. 2000, sklenjene med toženo stranko in T., s katero je T. toženi stranki prodala parc. št. 31/9, v kateri je zapisano, da je kupec dolžan na parc. št. 31/9 nuditi služnost. Sodišče prve stopnje je zmotno menilo, da je potrebno obe pogodbi obravnavati povezano. Predmet pogodbe z dne 29. 7. 1999 je bila namreč parc. št. 25/1, zato se lahko zaveza nuditi služnostno pot nanaša kvečjemu na vsakokratnega lastnika parc. št. 25/1, ne more pa se raztezati na parc. št. 31/9 samo iz razloga, ker je danes lastnik isti. Bistvo stvarne služnosti je namreč, da je vezana na nepremičnino in ne na posameznega lastnika. V pogodbi z dne 8. 6. 2000, sklenjeni med istimi strankami, katere predmet je bila parc. št. 31/9, pa je služnost navedena preveč splošno, da bi lahko imela kakšno veljavo, saj ni opredeljena ne komu je kupec dolžan služnost nuditi, niti v kakšnem obsegu. Pojmovanje sodišča je preširoko, zlasti ker gre za ustanovitev služnosti v korist tretje osebe. Tožena stranka je prepričana, da tožeča stranka svoje dobre vere ne more graditi na obeh prodajnih pogodbah, s katerimi je tožena stranka pridobila parc. št. 25/1 in 31/9, saj ni bila seznanjena z njuno vsebino, še posebej ne za parc. št. 31/9, s katero se je tožeča stranka seznanila šele tekom tega postopka. Tožeča stranka je sicer zatrjevala, da ji je bila služnostna pot pokazana, vendar pa tožeča stranka svojih nepremičnin ni pridobila neposredno od T., ki je bila v času pridobitve lastnica nepremičnine parc. št. 31/9, temveč od B d.d. oziroma družbe P. d.o.o. - v stečaju, ki pa nista bili lastnici parc. št. 25/1 in 31/9, zato tudi služnosti po teh parcelah nista mogle zagotoviti, saj na tožečo stranko nista mogli prenesti več pravic kot sta jih imeli sami. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremeni in zahtevek zavrne, vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

5V predmetnem postopku je nesporno, da je tožeča stranka nepremičnino parc. št. 25/5 (ki je nastala iz parc. št. 25/2 in 25/3) k.o. A. pridobila s Prodajno pogodbo z družbo P. d.o.o. - v stečaju dne 30. 12. 2003 in nepremičnino 23/2 (nastalo iz parc. št. 23/1, ta pa iz 24/3) s Prodajno pogodbo z dne 4. 1. 1999 od B. d.d.. V slednji je bilo določeno, da v korist kupca - tožeče stranke obstoji služnostna pot hoje in vožnje preko parc. št. 24/5 (prej 25/2 in 25/3), 31/1 in 25 (sedaj 25/1, 25/2 in 25/3 k.o. A.). Nadalje je nesporno, da je tožena stranka od T. s Prodajno pogodbo z dne 28. 6. 2000 pridobila nepremičnino parc. št. 31/9, v kateri je zapisano, da slednja predstavlja asfaltirano pot s služnostno pravico poti in da je tožena stranka dolžna po parc. št. 31/9 nuditi služnostno pot. S pogodbo z dne 29. 7. 1999 med istima strankama pa je bilo dogovorjeno, da mora tožena stranka nuditi služnostno pot lastniku parcel 25/2 in 25/3, ima pa služnostno pot po parceli 31/9. Prav tako je nesporno, da je parcela 31/9 v lasti tožene stranke in v naravi predstavlja cesto.

K pritožbi tožeče stranke

6Tožeča stranka zatrjuje, da je do parcel 23/2 in 25/5 ves čas dostopala preko parc. št. 31/9. Za predmetni postopek je relevantno dejansko izvrševanje služnosti (217. člen SPZ oziroma 54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR). Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje iz 17. do 19. točke obrazložitve, da je priposestvovalna doba za parc. št. 23/2 pričela teči dne 4. 1. 1999, kljub temu, da je sporno nepremičnino tožeča stranka pridobila od P. d.o.o. - v stečaju, slednja pa od T.. Dokler je namreč lastnica vseh nepremičnin bila T., priposestvovalna doba ni mogla teči, SPZ namreč služnost opredeljuje kot pravico uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oziroma zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari (210. člen SPZ). Stvarna služnost je torej pravica na tuji stvari, zato na lastni stvari ni možna. Priposestvovalna doba je tako lahko pričela teči šele ko gospodujoči nepremičnini, katerih lastnica je sedaj tožeča stranka, več nista bili v lasti T.. Nepremičnino parc. 23/3 je B. pridobila v stečajnem postopku nad T. na podlagi Pogodbe o poplačilu dolga in prenosu nepremičnin z dne 22. 12. 1995, vendar kot zaključuje sodišče prve stopnje, izveden dokazni postopek ni pokazal, da bi pravni prednik tožeče stranke, to je B. d.d., sporno služnost dejansko izvrševala, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je priposestvovalna doba za nepremičnino parc. št. 23/2 lahko pričela teči šele 4. 1. 1999 (17. točka obrazložitve).

7Nadalje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z dopisoma z dne 17. 2. 2016 in 30. 1. 2018 uprla izvrševanju služnosti poti, ne glede na to, da pri upiranju ni bila uspešna, saj je tožeča stranka služnostno pot uporabljala naprej, pa slednje ne more biti podlaga za priposestvovanje, saj je z dopisoma tožena stranka jasno izkazala njeno nasprotovanje uporabi parcele 31/9 za prehod do nepremičnin tožeče stranke. S tem pa pogoji za priposestvovanje tako imenovane neprave stvarne služnosti v daljši dvajsetletni priposestvovalni dobi niso podani¹ (19. točka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje).

8Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno presojalo ali so podani pogoji za priposestvovanje v krajšem času v skladu s prvim odstavkom 217. člena SPZ². V skladu s prvim odstavkom 217. člena SPZ se poleg desetletnega dejanskega izvrševanja služnosti s strani lastnika gospodujoče nepremičnine zahteva še dobra vera lastnika gospodujoče nepremičnine. Priposestvovalec je v dobri veri če ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne pravice oziroma če služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način. Slednje pa pomeni, da mora imeti priposestvovalec ustrezen naslov za izvrševanje služnosti, kasneje pa se pokaže, da je naslov pomanjkljiv oziroma neveljaven³. Tožena stranka dobro vero gradi na Prodajni pogodbi z B. d.d. z dne 4. 1. 1999, kjer je zapisano, da obstoji služnost po parceli 24/5, 31/1 in 25. V predmetni pogodbi obstoj služnostne pravice po parceli 31/9 ni določena, slednjega pa ne določa niti Prodajna pogodba, sklenjena med T. in toženo stranko z dne 29. 7. 1999, zato na podlagi prvega odstavka 217. člena SPZ tožeča stranka služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili po parceli 31/9 v korist parcele 23/2 ni mogla pridobiti, na slednje pa ne vpliva zatrjevanje tožeče stranke, da so izpolnjeni vsi pogoji za dovolitev nujne poti iz 88. in 89. člena SPZ, saj tožeča stranka takšnega zahtevka ni postavila, o ustanovitvi nujne poti pa se odloča po posebnem - nepravdnem postopku.

9Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke

10Tožena stranka nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bila ustanovljena služnostna pravica na podlagi Pogodbe, sklenjene med njo in T. z dne 29. 7. 1999 oziroma Aneksa z dne 15. 5. 2000, kjer je bilo določeno, da se služnostna pravica po začrtanih poteh po parcelah 31/1, 31/9 in 31/10 k.o. A. priznava tudi tretjim osebam, ki niso bile stranke te Pogodbe ter da se z Aneksom k Pogodbi z dne 8. 6. 2000 oziroma s Kupoprodajno pogodbo za nepremičnino 31/9 določa, da slednja predstavlja služnostno pravico poti in da je kupec, torej tožena stranka, dolžna na parceli 31/9 nuditi služnostno pot, saj je slednja določba preveč splošna in je sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti in s tem širiti pravico služnostnega upravičenca.

11Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje iz 21. do 23. točke obrazložitve, da je T. takrat kot lastnik parcele 31/9 slednjo obremenil v korist tretjega, ki ni sodeloval pri sklepanju Prodajne pogodbe z dne 29. 7. 1999 v povezavi s Prodajno pogodbo z dne 8. 6. 2000 in da je slednje določbe potrebno obravnavati povezano, saj je nesporno pot, ki jo je kupila tožena stranka (par. št. 31/9) v naravi asfaltirana cesta, iz Pogodbe pa izhaja, da je namenjena izvrševanju vožnje preko slednje prav iz razloga prodaje nepremičnin različnim lastnikom, sodišče pa ima o slednjem ustrezne razloge v 21. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz namena Prodajne pogodbe z dne 29. 7. 1999 in Aneksa k tej pogodbi, kjer je iz samega namena pogodbenih strank jasno razvidno, da je parcela 31/9 namenjena kot služeča nepremičnina lastnikom parcel 25/2 in 25/3 (sedaj sporna parcela 25/5) ter etažnim lastnikom na parc. št. 25/1. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da sam obseg služnostne poti iz Pogodbe ni razviden, vendar upoštevaje, da gre za gospodarski kompleks in da se je pot ves čas uporabljala za vožnjo z vsemi vozili in hojo do nepremičnine 25/5, je slednje pogodbenim strankam ob sklepanju Pogodbe bilo povsem razumljivo, tožeča stranka pa je upravičeno domnevala, da ima ustrezen pravni naslov za izvrševanje služnosti, ki jo je tudi dejansko izvrševala, zato jo je priposestvoval v skladu sprvim odstavkom 217. člena SPZ.

12Sodišče prve stopnje je na podlagi ustrezne dokazne ocene (8. člen ZPP) ugotovilo, da je tožeča stranka z ustanovitvijo služnostne poti po par. 31/9 oz s pogdbo med T. in toženo stranko bila seznanjena, saj je prokurist tožeče stranke izpovedal, da se je tožeča stranka zanimala za nakup parc. št. 31/9, ki je v naravi predstavljala pot, vendar do nakupa potem ni prišlo.

13Na podlagi slednjega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožeča stranka glede služnostne pravice v korist nepremičnine par. št. 25/5 v dobri veri in da je z iztekom desetletne priposestvovalne dobe 30. 12. 2013 nastopilo priposestvovanje vtoževane služnosti v korist parc. št. 25/5 preko parc. št. 31/9 k.o. A. (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje), zato je je sodišče druge stopnje tudi pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v točki I in posledično točki IV potrdilo (353. člen ZPP).

14Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 145. člena ZPP).

¹ drugi odstavek 217. člena SPZ: Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval.
² prvi odstavek 217. člena SPZ: Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let.
³ M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba 2004, str. 902.