VSL Sklep Cst 240/2021

Pritožbi upnice A., d. d., se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (PD 87) ugovor proti odpustu obveznosti (PD 74), ki ga je 23. 2. 2021 vložila A., d. d., zavrnilo.

2Zoper takšen sklep se je pritožila upnica A., d. d. (PD 88) iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Na pritožbo je odgovorila dolžnica (PD 93), ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4Svoje mnenje (PD 94) je podal tudi upravitelj, ki sicer meni, da ugovor ni utemeljen, da pa je odločitev o tem v pristojnosti sodišča.

5Pritožba je utemeljena.

6Določba 403. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa razloge za ugovor proti odpustu obveznosti, in sicer lahko vsak upnik ali upravitelj vloži ugovor, da ni pogojev za odpust obveznosti, če obstaja ovira za odpust obveznosti iz 399. člena tega zakona ali če dolžnik krši svoje obveznosti iz 383.b, 384., 386. ali 401. člena tega zakona. Določba 399. člena ZFPPIPP (poleg kaznovanosti za kazniva dejanja proti premoženju ali gospodarstvu in že pravnomočne odločitve o odpustu) kot ovire določa, da, če se ne dokaže drugače, predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti v naslednjih primerih: če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali po njegovi uvedbi dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000 evrov; če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja z neresničnimi, nepravilnimi ali nepopolnimi podatki o svojem premoženjskem položaju v svojo korist ali v korist druge fizične ali pravne osebe pridobil posojilo, subvencijo ali pomoč iz javnih sredstev v znesku najmanj 4.000 evrov; če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo; če da je stečajni dolžnik izvedel pravno dejanje, ki ima po 271. členu tega zakona značilnost izpodbojnega pravnega dejanja in je bil v skladu z 277. členom tega zakona uveljavljen zahtevek za izpodbijanje tega pravnega dejanja, ali če lahko stečajni dolžnik glede na svoj premoženjski položaj v celoti izpolni svoje obveznosti.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni utemeljen ugovor upnice zoper vodenje postopka odpusta obveznosti dolžnice, in sicer glede napačne oziroma (ne) prijave terjatve upnika B. B., glede (ne) prijave terjatve upnice Republike Slovenije v višini 538,26 EUR in glede nesorazmernega prevzemanja obveznosti.

8Upniki imajo ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave Republike Slovenije), katere del je tudi pravica do poplačila terjatev. Pravica do odpusta obveznosti v to ustavno pravico močno posega. Zakonodajalec se je sicer odločil, da je tak zakonski poseg v ustavno pravico upnikov dopusten, vendar pa so določeni strogi pogoji za dolžnike – obstajati ne sme nobena ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP, prav tako mora dolžnik tudi med postopkom osebnega stečaja izpolnjevati vse svoje obveznosti. Zaradi posega v ustavno pravico upnikov je treba strogo presojati ravnanje dolžnika, tako pred uvedbo postopka osebnega stečaja, kot tudi med tem postopkom. Treba se je zavedati, da je odpust obveznosti odstop od splošnih načel obligacijskega prava, kot je spoštovanje pogodbenih obveznosti, kar v konkretnem primeru pomeni, da je treba pri posojilnih pogodbah posojen denar v skladu s pogodbenimi določili vračati. To velja za glavne dolžnike in za poroke.

9Glede na navedeno je treba ločevati ovire za odpust. Ne glede na to, da upravitelj zatrjuje zgledno sodelovanje dolžnice v postopku osebnega stečaja, kar je sicer njena dolžnost, to ne more in ne sme vplivati na presojo glede drugih ovir za odpust obveznosti.

10Glede nesorazmernega prevzemanja obveznosti v petletnem obdobju pred uvedbo postopka osebnega stečaja (to je od dne 8. 4. 2015 dalje) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je dolžnica C. C. kot solidarna porokinja in plačnica za kredit D., d. d. (sedaj E., d. d.) zavezala že v letu 2014 po pogodbi 001. Kredit se je po njeni izpovedbi v letu 2015 le reprogramiral in ni šlo za novo prevzeto obveznost. Družba F., d. o. o., je bila glavni dolžnik, dolžnica zgolj porok in je od E., d. d., prejela 140.000,00 EUR. Družba F., d. o. o., je začela kredit odplačevati v letu 2016. V letu 2015 je imela dolžnica do G., d. d. (ki je v letu 2016 zaradi pripojitve prešel na A., d. d.) preko 4.600.000,000 EUR poroštvenih obveznosti za družbi H., d. o. o., in I., d. o. o., česar se je po lastni izpovedbi zavedala, ko je najela kredit pri drugi banki, to je D., d. d. (sedaj E., d. d.).

11Pritožnica utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni presojalo njenih trditev in listinskih dokazov, da ne gre za reprogram obveznosti, pač pa da gre pri posojilnih pogodbah s tedaj še D., d. d. (prijava terjatve E., d. d., PD 54) z dne 15. 4. 2016 (pog. št. 002 za znesek 90.000,00 EUR in pog. št. 003 za znesek 50.000,00 EUR) za povsem novo obveznost in je s tem ostalo dejansko stanje nepopolno razčiščeno, saj se sodišče prve stopnje do citiranih pogodb ni izjasnilo, pač pa je celotno dokazno oceno gradilo na izpovedbi dolžnice. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je bila pogodba z D., d. d. (sedaj E., d. d.) sklenjena 4. 4. 2014 in da gre pri (v stečaj prijavljenih) obveznostih do te banke za reprogram. Ne pojasni pa nedoslednosti, na katero pritožnica opozarja, da je bilo s pogodbo iz leta 2014, ki jo je dolžnica predložila na naroku za obravnavanje ugovora zoper odpust obveznosti (PD 84), prevzet kredit v višini 70.000,00 EUR (zanj se je dolžnica zavezala kot porok) in v obrazložitvi ne pojasni povezave z dvema kreditnima pogodbama (pog. št. 002 za znesek 90.000,00 EUR in pog. št. 003 za znesek 50.000,00 EUR), ki jih je upnica E., d. d., prijavila v osebni stečaj, in za kateri pritožnica dolžnici očita, da gre za nesorazmerno prevzemanje obveznosti. Tudi glede tega dejstva je dejansko stanje nepopolno razjasnjeno.

12Sodišče prve stopnje je tudi storilo kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v skladu z določbo 121. člena ZFPPIPP v postopkih zaradi insolventnosti uporablja subsidiarno, ko je ugotovilo, da gre pri pogodbah z D., d. d., iz leta 2014 za reprogram v letu 2015, čeprav iz v točki 11. te obrazložitve citiranih pogodb izhaja, da sta bili sklenjeni leta 2016 in sicer 15. 4. 2016. Prav tako iz pogodbe št. 002 za znesek 90.000,00 EUR izhaja (2. člen pogodbe), da gre za poravnavo odprtih sredstev po pogodbi 004 in ne po pogodbi št. 001, kot to navaja sodišče prve stopnje. Pri pogodbi št. 003 za znesek 50.000,00 EUR izhaja, da gre za poravnavo sredstev po pog. št. 004 in za možnost večkratnega plačila (2. člen pogodbe). Dejansko stanje, ali je šlo za reprogram obveznosti in če da, katere in kdaj prevzete obveznosti so se reprogramirale, je ostalo nerazčiščeno.

13Pritožnica ima prav, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično sledilo izpovedbi dolžnice, ne da bi ob tem presojalo listinske dokaze. Pritožbeno sodišče opozarja še na izpovedbo dolžnice (zapisnik, PD 84, stran 3), da ne ve, zakaj so se koristili krediti družbe H., d. o. o., za katere obveznosti je jamčila kot porok, kar postavlja pod vprašanje njeno vestnost dobre gospodarstvenice (sodišče prve stopnje navede, da je bila družbenica in zakonita zastopnica družb H., d. o. o., in I., d. o. o.).

14Pritožbeno sodišče glede na trditve dolžnice o odgovornosti bank za dajanje kreditov posojilodajalcem, ki niso finančno ustrezni, ter da del sodne prakse temu pritrjuje, dodaja, da je treba presojati vsak primer posebej in da ne gre za ustaljeno sodno prakso, saj bi to v končni posledici lahko pomenilo, da bi banke kot finančne institucije bile tako previdne pri sklepanju posojilnih pogodb, da bi bilo ogroženo investiranje gospodarstva. Po mnenju pritožbenega sodišča gre za izjemne primere, ko je bilo izkazano, da je upnik (neutemeljeno) skupaj z dolžnikom računal, da se bo v času finančne krize dolžnikovo poslovanje izboljšalo (Cst 283/2012), ali je šlo za sklepanje poroštva, kljub temu da je upnik vedel za izjemno slabo finančno stanje glavnega dolžnika in poroka (Cst 213/2017). V konkretnem primeru je po mnenju pritožbenega sodišča pomembno tudi dejstvo, da je bila dolžnica kot porokinja močno obremenjena pri eni banki (A., d. d.) in se ji očita, da se je ne glede na to v spornem obdobju zavezala kot porokinja pri drugi banki (tedaj D., d. d.).

15Ker je sklep sodišča prve stopnje obremenjen s kršitvijo iz 15. točke ZPP in je (posledično) dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

16V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upoštevaje trditve obeh strank ponovno izvede dokazni postopek, v katerem naj dokazno oceni tako listinske dokaze kot izpovedbo dolžnice v povezavi z navedbami strank.

17Ker je pritožbeno sodišče sklep razveljavilo zaradi absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede ovire za odpust obveznosti v zvezi z nesorazmernim prevzemanjem obveznosti, se ni izrekalo o pritožbenih očitkih glede obstoja ostalih ovir za odpust.

18Višje sodišče ni moglo samo odločati o tej zadevi in jo je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje razveljaviti, saj bi bila v nasprotnem primeru šele pred sodiščem druge stopnje vzpostavljena kontradiktornost glede upničinih trditev in predloženih listin o prevzemanju novih obveznosti, s čimer bi strankama onemogočili ustavno pravico do pritožbe. Razpravljanje o odprtih dejanskih vprašanjih šele pred pritožbenim sodiščem bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, URS) in bi s tem rušilo načelo dvostopenjskega sojenja.

19Višje sodišče je opravilo tehtanje med pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS in presodilo, da v tem primeru pretehta slednja. Šele po razpravljanju o trditvah upnice in dolžnice in natančnem pregledu listinskih dokazov bo lahko ugotovljeno dejansko stanje, ki bo potrdilo ali pa ovrglo dolžničine trditve o reprogramu kredita in vse okoliščine primera glede njene stiske pri prevzemanju poroštev in bo sodišče prve stopnje lahko opravilo tehtanje sorazmernosti posega v upnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine. S tem, ko bi celotno in popolno dejansko stanje prvič ugotovilo sodišče druge stopnje, bi strankama onemogočilo preverjanje pravilnosti le-tega pred instančnim sodiščem, saj pred Vrhovnim sodiščem to ni mogoče, kar bi pomenilo, da bi strankama odreklo ustavno pravico do pravnega sredstva.