VSK sodba Cpg 132/2009

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici, opr.št. Ig 1, z dne 7.1.2008, vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna roku 8 dni plačati tožeči stranki glavnico 8.280,75 EUR, zakonske zamudne obresti od 1.984.398,93 SIT od 4.11.2004 do 31.12.2006, v evrski protivrednosti po tečaju 239,60 SIT za evro, od 1.1.2007 do plačila pa od 8.280,75 EUR, in izvršilne stroške 192,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.2008 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da mora v 8 dneh plačati tožeči stranki nadaljnje stroške tega spora 843,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Sodišče je pri svoji odločitvi zanemarilo časovni vidik pogodbe in je spregledalo, da je veljavnost pogodbe iztekla z 31.12.2004, ne da bi jo bilo potrebno posebej odpovedati. Za odločitev o uveljavljenem procesnem pobotu z varščino je nepomembno, koliko blaga je dejansko po naročilu tožene stranke dobavila tožeča stranka. Sodišče je sicer pravilno navedlo, da je bila varščina dogovorjena v korist tožeče stranke za resnost posla, vendar pa se to ne tiče vprašanja zapadlosti varščine. Ob odsotnosti drugačnih konkretnih pogodbenih dogovorov je zadnja dobava tista, ki jo je tožena stranka sprejela v času veljavnosti pogodbe, to je do konca leta 2004. Z morebitno kršitvijo pogodbe je ob predpostavkah odškodninske odgovornosti tožena stranka lahko odškodninsko odgovorna tožeči stranki, vendar slednja takšne odgovornosti ni uveljavljala, ravno tako pa tudi ne izpolnitve pogodbe. Varščina so tako zgolj zadržana sredstva, do katerih pa tožeča stranka po izteku pogodbe ni upravičena. Namenjena je izključno za obračun ob zadnji dobavi, ki bi ga morala opraviti tožeča stranka ob izteku pogodbe. Iz stališča, ki ga je uveljavilo sodišče prve stopnje izhaja posledica, da varščina, ki jo je dala tožena stranka, ne bo nikoli zapadla v plačilo – vračilo, ker pač tožena stranka ni izpolnila vseh naročil po davno pretečeni pogodbi. Takšno stališče je materialno pravno zmotno, saj varščino v nasprotju s pogodbenimi določili dejansko spreminja v pogodbeno kazen, čeprav takšen namen pogodbenih strank iz pogodbe ne izhaja (5. čl.).

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo za leto 2004 št. 1 (dalje: pogodba), po kateri se je tožeča stranka kot prodajalec zavezala v letu 2004 dobaviti toženi stranki po njenem naročilu 350 m3 bukovih elementov (2. čl. pogodbe). Iz 5. čl. pogodbe pa izhaja, da se je kupec zavezal plačati blago ob prevzemu, ob podpisu pogodbe pa tudi varščino v višini 10 % vrednosti pogodbe za resnost posla, pri čemer se znesek iz naslova varščine vrne oziroma obračuna z zadnjo dobavo lesa. Tožena stranka je varščino plačala 26.4.2004, od pogodbeno dogovorjene skupne količine lesa v letu 2004 je tožena stranka z delnimi naročili odkupila le slabo četrtino.

Po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za vprašanje (ne)zapadlosti varščine v plačilo, ampak za vprašanje njene pravne narave in pomena za sporno pogodbo. Pravilno je sodišče prve stopnje navedlo, da je bila določena v korist prodajalca – tožeče stranke – in sicer za „resnost posla“, kot je navedeno v pogodbi, kar ne more pomeniti drugega kot to, da je bila določena s ciljem utrditve pogodbene obveznosti. Torej gre za pogodbeno kazen zaradi neizpolnitve pogodbe po 270. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), katerega uporaba prihaja v poštev glede na spor z mednarodnim elementom (ali za aro kot obliko utrditve izpolnitve obveznosti po 79. čl. ZOR) in bi imela tožena stranka pravico do obračuna z zadnjo dobavo lesa le v primeru, če bi v letu 2004 naročila celotno pogodbeno količino lesa (350 m3). Ker pa tega ni storila, nima pravice uveljavljati vrednosti zadnje dobave po spornem računu v pobot plačano varščino. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni uveljavljala izpolnitve pogodbe in da zato nima pravic iz naslova varščine, saj 1. odst. 273. čl. ZOR določa, da če je kazen dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti, lahko upnik zahteva bodisi izpolnitev obveznosti, bodisi pogodbeno kazen.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da ni v njem navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).