VSC Sklep II Cpg 49/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka.

II. Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodu navedenim sklepom delno ugodilo predlogu tožečih strank z dne 1. 10. 2019, dopolnjenemu 14. 10. 2019 in 23. 10. 2019 ter v zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke 81.360,54 EUR izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki prepovedalo razpolagati z v izreku navedenimi premičninami ter z vpisom prepovedi v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin (I. točka izreka). Izdana začasna odredba velja 60 dni po pravnomočnosti sodbe, ki bo izdana v pravdnem postopku (II. točka izreka). Zavrnilo je predlog tožečih strank z dne 1. 10. 2019, dopolnjen 14. 10. 2019 in 23. 10. 2019, za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve v delu, da se toženi stranki odredi prepoved razpolaganja z depozitom in denarnimi sredstvi na kateremkoli računu in s prepovedjo banki, da izplača toženi stranki ali drugemu po njenem nalogu denarna sredstva ter v primeru kršenja začasne odredbe z izrekom denarne kazni (III. točka izreka). Zavrglo je predlog tožečih strank z dne 1. 10. 2019, dopolnjen 14. 10. 2019 in 23. 10. 2019, za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve v delu, da se toženi stranki prepove odtujiti in obremeniti preostale premičnine in osnovna sredstva na njenem naslovu (IV. točka izreka). Odločitev o stroških postopka zavarovanja je pridržalo za končno odločbo (V. točka izreka). Ugotovilo je, da tožeči stranki nista konkretno navedli na kakšen način in v kakšni višini naj bi se tožena stranka dodatno zadolževala, kar naj bi kazalo na razpolaganje s premoženjem z namenom neplačila upnikov. Da tožena stranka tudi drugim dobaviteljem ne plačuje obveznosti, je zgolj objektivno dejstvo, ki ne predstavlja razpolaganja s premoženjem na način, da bi tožena stranka onemogočila oziroma oteževala poplačilo terjatve. Trditve so pavšalne in nekonkretizirane, saj tožeči stranki ne navedeta koliko in katerim upnikom naj bi tožena stranka plačala. Predlagana priča ne more nadomestiti trditvene podlage stranke, saj le potrdi ali ovrže podane trditve. Prav tako so pavšalne navedbe glede odsvajanja premoženja pod ceno, saj tožeči stranki ne navedeta katero premoženje naj bi bilo odsvojeno pod ceno. Iz priloženega elektronskega sporočila, s katerim tožena stranka priznava, da so stroji obremenjeni in da za tožeči stranki ne bo ostalo veliko, ne izhaja, da deluje v smeri onemogočanja oziroma otežitve uveljavitve terjatve tožečih strank, temveč jo le seznanja z dejstvom, da se nahaja v težkih razmerah in da so njeni stroji obremenjeni. Sodišče je zavrnilo predlog tožečih strank, da se odredi prepoved razpolaganja toženi stranki z depozitom in denarnimi sredstvi, saj ni izkazala pogoja nevarnosti za izdajo začasne odredbe. Pri prepovedi izplačila za znesek zavarovane terjatve 81.360,54 EUR ni mogoče zavzeti stališča, da bi tožena stranka s tovrstno prepovedjo utrpela le škodo neznatnega pomena.

2Zoper zavrnilni del sklepa sodišča prve stopnje v III. točki izreka vlagata pritožbo tožeči stranki po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navajata, da je napačno stališče sodišča, da bi morala biti kumulativno izpolnjena pogoja iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ. Ker ima tožena stranka več kot 2,000.000,00 EUR letnega prometa in gre ves denarni tok preko edinega še odprtega TRR, je jasno, da z blokado 132.234,90 EUR ne bi utrpela škode oziroma bi bila ta neznatna, saj bi lahko normalno dalje poslovala. Tudi kolikor sodišče meni, da je blokada TRR problematična, bi lahko samo delno ugodilo začasni odredbi tako, da bi dovolilo ustanovitev zastavne pravice na premičninah. Da tožena stranka določenim upnikom prednostno plačuje terjatve, da odsvaja svoje premoženje pod ceno, da oškoduje upnike, bi lahko potrdila priča A. Ö., katerega sodišče ni zaslišalo, tako je ostalo dejansko stanje nepopolno razčiščeno, prav tako je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklepu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Tožena stranka zadnjih pet let sistematično deluje v smeri zmanjševanja premoženja, zato je samo še vprašanje časa kdaj ji bo uspelo prodati premičnine, s tem pa onemogočiti oziroma bistveno otežiti poplačilo tožečih strank, saj, kot pojasnjeno, drugega premoženja nima, kar bi lahko povedal A. Ö., ki s toženo stranko poslovno sodeluje od leta 2015 dalje. Tožena stranka kot lastnik premičnin, strojev in vozil zaradi prepovedi ne bi bila omejena pri izvajanju lastninske pravice, premičnine bi lahko še vedno uporabljala neomejeno, kljub prepovedi razpolaganja bodo premičnine ostale v lasti in jih bo lahko normalno uporabljala za gospodarsko dejavnost. Tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožečima strankama, katerima grozi, da ostaneta brez poplačila terjatve. Na vseh premičninah so že vknjižene neposestne zastavne pravice, zaradi česar dodatna obremenitev ne bo vplivala na že sedaj ovirano izvrševanje lastninskih upravičenj in bo tožena stranka z začasno odredbo utrpela le neznatno škodo (sklep VSL II Cp 197/2013). Iz e-pošte predstavnika tožene stranke z dne 19. 10. 2019 izhaja, da priznava dolg do tožečih strank, da je zelo verjetno, da bodo izgubili postopek in bodo zaprli podjetje, zato da izigrajo upnike, tudi tožeči stranki. Tožena stranka najema nove dolgove, sprejema naročila, hkrati kratkoročno razmišlja, da obveznosti do dobaviteljev, tudi tožečih strank, ne bo poravnala, ampak bo raje podjetje zaprla. Iz tega izhaja subjektivni element, zavestno ravnanje tožene stranke, da bi onemogočila poplačilo dolga, kar predstavlja ključno listinsko dokumentacijo, do katere se sodišče ni opredelilo (tako izhaja realna nevarnost in subjektivni element, da tožena stranka skriva premoženje oziroma razmišlja o zaprtju firme, da bo ogoljufala upnike, tudi tožeči stranki in jima ne bi plačala). Sklep je izdala okrajna sodnica, čeprav gre za pristojnost Okrožnega sodišča v Celju, torej sodnica, ki ne bo sodelovala pri sojenju, zato je sklep nezakonit in izpodbojen.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožeči stranki neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, da sklepu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, ker ni zaslišalo priče A. Ö.. Očitek predstavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar bo presojano v nadaljevanju. Neutemeljena sta očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker je sodišče prve stopnje odločilo brez da bi vročalo toženi stranki predlog in opravilo narok ter zaslišalo pričo glede subjektivnega elementa začasne odredbe in neznatne škode. Z vročitvijo predloga za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve pred izdajo sklepa bi se tožena stranka seznanila z namero tožečih strank, da že pred pravnomočno sodbo posežeta v njeno premoženje, kar bilo v nasprotju z namenom postopka zavarovanja. Glede oprave naroka in zaslišanja priče je bilo že pojasnjeno, da gre za očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar bo presojano v nadaljevanju. Tožeči stranki še neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker naj bi sklep izdala okrajna sodnica, čeprav gre za pristojnost okrožnega sodišča. Iz uvoda in navedbe na zadnji strani sklepa je razvidno, da je sklep izdala okrožna sodnica.

5Prav tako tožeči stranki neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do e-pošte predstavnika tožene stranke z dne 19. 10. 2019 in da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je povzelo omenjeno elektronsko sporočilo (priloga A 124) in zaključilo, da v njem le seznanja tožeči stranki, da se nahaja v težkih razmerah in da so njeni stroji obremenjeni (7. točka obrazložitve sklepa). Ali pa je ta dokaz res ključna listinska dokumentacija, kot navajata tožeči stranki, in ali izkazuje potrebni pogoj za izdajo začasne odredbe, je stvar nadaljnje presoje.

6Sodišče prve stopnje je presojalo pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Po prvem odstavku 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora na podlagi drugega odstavka 270. člena ZIZ verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V skladu s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Tožeča stranka zmotno opozarja na napačno stališče sodišča prve stopnje glede izpolnjenosti pogojev iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ ter v nadaljevanju pritožbe pravzaprav pritrjuje stališču sodišča prve stopnje. To je presojalo pogoj po drugem odstavku 270. člena (6. in 7. točka obrazložitve sklepa) in alternativno namesto tega pogoj po tretjem odstavku 270. člena ZIZ (8. do 11. točka obrazložitve sklepa). Glede prvega pogoja pa je zaključilo, da sta tožeči stranki z verjetnostjo izkazali vtoževano terjatev (5. točka obrazložitve sklepa).

7Glede pogoja po drugem odstavku 270. člena ZIZ tožeči stranki neutemeljeno ponavljata trditve iz predloga. Nanje je popolno in pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje. Neutemeljeno navajata, da sta izkazali nevarnost uveljavitve terjatve, da sta v predlogu za izdajo začasne odredbe pojasnili, da tožena stranka nima drugega premoženja, razen premičnin in TRR pri ..., da ima že 5 let (od 2014 do 2018) zaporedoma manjše premoženje od obveznosti, da se njeno poslovanje poslabšuje, da je imela edini še odprti račun v zadnjem letu sedemkrat blokiran, da nima drugega premoženja, da so premičnine edino premoženje v lasti tožene stranke, da je bil TRR tožene stranke sedemkrat blokiran za denarne znesek več 10.000,00 EUR samo v letu 2019, ker trditve predstavljajo le objektivno premoženjsko stanje in ne subjektivnega ravnanja tožene stranke, kar je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (7. točka obrazložitve sklepa).

8Prav tako tožeči stranki neutemeljeno navajata, da tožena stranka določenim upnikom plačuje prednostno, da odsvaja premoženje pod ceno, da zadnjih pet let sistematično deluje v smeri zmanjševanja premoženja, da je vprašanje časa kdaj bo uspela prodati nepremičnine, da se ne sme čakati na dejansko nevarnost, ko bo tožena stranka prodala premičnine in bo takrat prepozno. Tudi glede teh trditev je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da so nekonkretizirane in pavšalne, da tožeči stranki nista konkretno navedli na kakšen način in v kakšni višini naj bi se tožena stranka dodatno zadolževala, da nista navedli koliko in katerim upnikom naj bi prednostno poplačevala, da ne navedeta katero premoženje naj bi odsvajala pod ceno (7. točka obrazložitve sklepa). Ker tožeči stranki nista podali konkretnih trditev, sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo naroka z zaslišanjem priče Atille Özdemirja, ker bi bil namenjen dopolnjevanju trditev, to pa ni dopustno in je ponovno pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (7. točka obrazložitve sklepa). Zato očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan.

9Glede e-pošte predstavnika tožene stranke, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo, tožeči stranki neutemeljeno navajata, da predstavlja ključno listinsko dokumentacijo in s tem dokaz izigravanja tožeče stranke, najemanja novih dolgov, subjektivnega elementa, zavestnega ravnanja tožene stranke onemogočiti poplačilo dolga, subjektivni element skrivanja premoženja in ogoljufanja upnikov.

10Za pogoj po tretjem odstavku 270. člena ZIZ tožeči stranki neutemeljeno navajata, da ima tožena stranka več kot 2,000.000,00 EUR letnega prometa in ves denarni tok preko edinega odprtega TRR, da z blokado 132.234,90 EUR (tožbeni zahtevek se glasi na plačilo 81.360,54 EUR s pripadki) ne bi utrpela škode, saj bi lahko normalno poslovala, da ima tožena stranka več kot 1,500.000,00 EUR letnega prometa preko TRR in bi z blokado TRR utrpela le neznatno škodo. Uveljavljani znesek ne more prestavljati neznatne škode v okoliščinah tega primera, ko tožeči stranki gradita začasno odredbo ravno na objektivnih okoliščinah slabega premoženjskega stanja.

11Glede neznatne škode tožeči stranki še navajata, da tožena stranka kot lastnik premičnin zaradi prepovedi ne bi bila omejena pri izvajanju lastninske pravice, da bi premičnine lahko še vedno uporabljala neomejeno, kljub prepovedi razpolaganja, da so na premičninah že vknjižene neposestne zastavne pravice, zaradi česar dodatna obremenitev ne bo vplivala na že sedaj ovirano izvrševanje lastninskih upravičenj in bo tožena stranka utrpela le neznatno škodo (sklep VSL II Cp 197/2013), vendar spregledata, da je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo s prepovedjo razpolaganja toženi stranki z v izreku navedenimi premičninami ter z vpisom v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin ravno s temi materialnopravnimi razlogi (10. točka obrazložitve sklepa).

12Tožeči stranki zmotno navajata, da kolikor sodišče meni, da je blokada TRR problematična, bi delno ugodilo predlogu in dovolilo ustanovitev zastavne pravice na premičninah v lasti tožene stranke. Drugi odstavek 271. člena ZIZ določa, da se z začasno odredbo ne pridobi zastavna pravica na predmetu zavarovanja. Zmotno še navajata, da tožena stranka z izdajo začasno odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki, ki jih grozi možnost, da ostane brez poplačila terjatve. Gre za prepis zakonske dikcije pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki ureja zavarovanje nedenarne terjatve, kar ni primer v tej zadevi. Tudi to je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (16. točka obrazložitve sklepa).

13V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

14Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem nista uspeli (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ) in ker niso bili potrebni za postopek zavarovanja po petem odstavku 38. člena ZIZ.