VSK sodba PRp 266/2009

Pritožba obdolženega J. B. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi J. B. odgovoren za prekršek po določbi 13. odstavka 132. čl. ZVCP-1 in mu na podlagi 21. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izreklo opomin. Sklenilo je še, da mora na podlagi prvega odstavka 144. čl. ZP-1 obdolženec plačati stroške postopka – sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Proti sodbi je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja, jo izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik z navajanjem svojih pogledov na potek dogajanja pred prometno nesrečo ne more uspešno argumentirati uvodne trditve v pritožbi, da je zaključek sodišča, da je kršitelj vozil po stari nekategorizirani cesti, pri čemer istočasno navaja, da je traktor vozil iz svoje parcele, ko je zadel z brano ograjo, zaradi česar se je traktor prevrnil, protisloven. Sodišče prve stopnje je namreč zapisalo naslednje: „Čeprav je obdolženi kmetijski traktor vozil iz svoje parcele po ozki, stari, nekategorizirani, makadamski cesti, je šteti, da je bil udeležen v cestnem prometu“. Takšen opis dogajanja je moč razumeti zgolj tako kot je zapisan in ne kot skuša zagovornik prepričati pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obdolženi hkrati vozil po svoji parceli in nekategorizirani cesti. Prav tako ne more biti zagovornik uspešen s svojo razlago glede nekategorizirane ceste. Pojem nekategorizirane ceste opredeljuje Zakon o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/1997) v tretji točki prvega odstavka 14. člena. Ta določa, da je nekategorizirana cesta vsaka prometna površina, ki ni kategorizirana kot javna cesta in na kateri se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa določi lastnik ali od njega pooblaščeni upravljalec te prometne površine (gozdne ceste, dovozne ceste in pristopi do objektov ter zemljišč, funkcionalne prometne površine ob objektih, avtobusne postaje, ceste v zasebni lasti in podobne). Kdo se šteje v skladu z določbo 86. točke prvega odstavka 23. čl. ZVCP-1 za udeleženca cestnega prometa, je obdolžencu pojasnilo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje. Glede na navedeno ni nikakršnega dvoma, da je bil obdolženi, ki je pred nesrečo vozil po nekategorizirani cesti, ki povezuje P. in L., traktor, udeleženec cestnega prometa.

Glede nadaljnje pritožbene navedbe, da obdolženi v času, ko se je prevrnil s traktorjem, ni bil pod vplivom alkohola, ker da je alkohol užival, ko se je vrnil domov, pa je treba povedati, da je v skladu z določbo prvega odstavka 51. čl. ZP-1 prekrškovni organ po ugotovitvi pogojev za začetek postopka dolžan po uradni dolžnosti zbrati dodatna obvestila in dokaze o prekršku. Tudi Zakon o policiji (ZPol – Uradni list RS, št. 49/1998, s spremembami) v določbi 2. točke prvega odstavka 3. čl. od policistov zahteva, da preprečujejo, odkrivajo in preiskujejo prekrške ter odkrivajo in prijemajo storilce prekrškov. Policisti so opravili ogled kraja prometne nesreče in ker je bilo ugotovljeno, da je bil v prometni nesreči udeležen obdolženi, ki je bil po nesreči odpeljan domov, so mu policisti na domu na podlagi suma, da je vozil pod vplivom alkohola, odredili preizkus z alkotestom. Obdolženi je preizkus sicer opravil, vendar se z rezultatom ni strinjal, zato mu je bil odrejen preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom), ki pa ga je obdolženi odklonil.

Po določbi prvega odstavka 132. čl. ZVCP-1 sme policist zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec prometne nesreče v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Glede na to, da je bil podan sum, da je obdolženi vozil pod vplivom alkohola, so bili policisti zaradi preiskovanja tega prekrška dolžni ugotoviti dejstva ter zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku. Razlog za časovni zamik odreditve preizkusa alkoholiziranosti in nato odreditve preizkusa z merilnikom alkohola v izdihanem zraku je bil na strani obdolženca, saj je po nesreči odšel domov. Zato se ni moč strinjati s stališčem zagovornika, da policisti niso bili upravičeni odrediti obdolžencu preizkus alkoholiziranosti. S tem, ko obdolženi ni ravnal po policistovi odredbi in preizkusa alkoholiziranosti z napravo za ugotavljanje alkohola – etilometrom ni hotel opraviti, je izpolnil tako objektivne kot subjektivne znake prekrška in je zato sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo , da je obdolženi odgovoren za prekršek po določbi 13. odstavka 132. čl. ZVCP-1.

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče neutemeljeno obdolženčevo pritožbo zavrnilo in ob ugotovitvi, da tudi niso bile zagrešene kršitve na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. čl. ZP-1).

Ker s pritožbo ni uspel, je višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 sklenilo, da mora obdolženi kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifnih številkah 8112 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).